Jedro

Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno presodilo obstoj tožnikove terjatve v višini 354,95 EUR in s tem pravilno rešilo predhodno vprašanje. Zato je odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnik zaradi odvetnikove opustitve vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine utrpel škodo v prej navedeni višini, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 752,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 1999 dalje in znesek 104,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2000 dalje. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbama prve toženke in druge toženke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zneska 752,08 EUR in 104,32 EUR nadomestilo s pravilnima zneskoma 354,95 EUR in 83,46 EUR. Spremenilo je tudi znesek prvostopenjskih stroškov. V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožnik drugi toženki povrniti njene pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da ugovora družbe S. d. d., zoper verodostojno listino ni mogoče šteti za zavrnitev računa, in skuša z analiziranjem vsebine dopisa S. d. d., prikazati sklep, da je dokazal obseg nastale škode. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), meni pa tudi, da je sodišče svojo odločitev oprlo na prekludiran dokaz. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga zahtevka iz naslova povzročitve škode in zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je različna. Znesek 20,86 EUR, ki predstavlja vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato revizija v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenosti revizije

7. Očitek, da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na prekludiran dokaz, ne drži. Ker je na enak pritožbeni očitek korektno odgovorilo že pritožbeno sodišče (glej prvi odstavek na šesti strani izpodbijane sodbe), ta očitek ni terjal obravnave revizijskega sodišča. Glede očitka, ki meri na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa velja pojasniti, da je bistvena in nosilna značilnost kršitve iz 14. točke, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

8. Tožnik zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala, ker njegov takratni pooblaščenec (odvetnik) ni (pravočasno) vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

9. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je med tožnikom in prvim tožencem obstajalo mandatno oz. pooblastilno razmerje, na podlagi katerega bi moral prvi toženec za tožnika od družbe S. d. d., še pred zastaranjem terjatve doseči poplačilo dolgovanega zneska v višini 9.265,76 EUR (prej 2,220.446,98 SIT), in da je prvi toženec z opustitvijo vložitve predloga za izvršbo (na podlagi verodostojne listine) kršil s tožnikom sklenjeno mandatno razmerje. Nadalje je bilo ugotovljeno, da bi, tudi v primeru prvo toženčeve pravočasne vložitve predloga za izvršbo, tožnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal in z ugovorom uspel doseči razveljavitev sklepa o izvršbi v dovoljenem delu, v posledici česar bi se postopek nadaljeval v pravdi, ter da bi v pravdi tožnik dokazal denarno terjatev do družbe S. d. d., (le) v višini 354,95 EUR (prej 85.061,36 SIT).

10. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno presodilo obstoj tožnikove terjatve v višini 354,95 EUR in s tem pravilno rešilo predhodno vprašanje. Tudi po presoji revizijskega sodišča je namreč tožnik izkazal svojo terjatev do družbe S. d. d., (le) v višini 354,95 EUR. Zato je odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnik zaradi odvetnikove opustitve(1) vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine utrpel škodo v višini 354,95 EUR, materialnopravno pravilna.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 751. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).