Jedro

Ker en solastnik proti drugemu solastniku ni dokazal, da je izključni lastnik predmetov, je bilo njegov zahtevek za vrnitev predmeta treba zavrniti. Generični predmeti ne morejo biti predmet lastninskopravnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tč. I/2 v prvem (ugotovitev solastnine na strojih, orodju in repromaterialu) in v tretjem odstavku (izrek o stroških).

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec izročiti tožniku v delavnici v T. naslednje stroje in orodje: kombinirani stroj debelinka - poravnalka, tračni brusilni stroj Samco, stoječi vrtalni stroj, 3 kom. vidia krožne žage - list, 5 kom. vidia rezkarjev, 4 kom.

strojnih svedrov, svedre za čepe, električni ročni skobelnik Black&Decker, vibracijsko ročno vrtalko Makita, izvijač s polnilcem baterije, kotnik, 50 m električnega kabla, 10 m električnega kabla, 5 m električnega kabla, 2 kom. velikih svor, raztezno lestev, aluminijasto letev, elektromotor, ki spada k brusilnemu stroju, pištolo za brizganje silikona, ročno žago za železo, jeralni poševnik, 3 škatle sponk Niko, rezkar HSS 120x14x50, nadometno stikalo in kopirni obroč. Ugotovilo je, da je tožnik S.K. solastnik do 1/2 na strojih, orodju in repromaterialu, kar vse se je nahajalo v obratovalnici na ime F.P. dne 13.1.1992. Gre za naslednje predmete: kombinirani stroj za obdelavo lesa (poravnalka - debelinka), tračna brusilka Sanco, horizontalni vrtalni stroj brez elektromotorja, kovinski kotnik, rezkar HSS 120x40x35, profilni rezkar, kombinirani vido, sponke Niko dve škatli, aluminijasta lestev, kombinirani stroj za obdelavo lesa (žaga z rezkarjem), odsesovalna naprava s cevmi, zabojem in elektromotorjem, ročni gasilni aparat 2 komada, peč na oblanje, omarica za orodje 3 komade, omarica s predalčki, baterijski izvijač Makita, kotna brusilka Bosch, električno kladivo Makita, ročni poglabljač, električni ročni skoblič BD 75, ročno šilo, garnitura izvijačev, vidio rezkar 70x50x30, rezkar 140x30 R-10 vido, rezkar 140x30 R-8 vido, rezkar HSS 9 mm, rezkar HSS 7 mm, kopirni obroč O 100 in O 140, vidia krožna žaga 300x30x3 Z-90, navadna krožna žaga 220x30x3 električni podaljšek na kolutu 50 m, stropna obloga Novoles Soteska, plastificirana iverica dimenzije 250x10x1,3 in 360 komadov ali 90 m2, smrekove deske 3 m3, hrastove deske 1 m3, bukove deske 0,25 m3, oplemenitena iverica 275x205 H/H 18 mm 5 komadov, oplemenitena iverica 275x205 B/B 18 mm en komad, vezana plošča vodoodporna 220x125 12 mm dva komada, lesonit beli 270x205 en komad, obloga PAMO Lesna Slovenj Gradec 12 m2, PVC folija v kolutu 25 kg, Belton 8 litrov, nitrorazredčilo 10 litrov, nitro lak 5 litrov, sklepna spona 100 x 70 20 komadov, robni zapah za vrata 10 komadov, cilinder vložek za vrata 5 komadov, vijaki lesni M dolžine do 25 mm 2.000 komadov, S dolžine od 25 do 50 mm 1000 komadov, V dolžine nad 50 mm 500 komadov, kljuka ščiti za vrata 5 komadov, ključavnice za vrata 3 komade, anuba nasadila za vrata 50 komadov. Odločilo je tudi, da je F.P. dolžan plačati S.K. na račun obstoječega dobroimetja, ki je obstajal dne 14.1.1992 pri T. znesek 4.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1992 dalje, pri Stanovanjski zadrugi Š. znesek 80.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1992, pri Občini T. znesek 5.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1992 dalje in iz naslova obstoječe gotovine znesek 1.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1992 dalje do plačila ter tolarsko protivrednost zneskov 250 DEM in 200 CHF z obrestmi kot obrestujejo poslovne banke devizne vloge na vpogled od 14.1.1992 dalje do plačila, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je F.P. dolžan plačati S.K. pravdne stroške v znesku 456.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje do plačila v 15 dneh. Zavrnilo je presežek primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka. S sklepom je zavrnilo predloga za izdajo začasne odredbe. Po prvem predlogu bi moral toženec S.K. takoj vrniti tožniku F.P. delavnico v T. vse v tožbenem izreku navedene stroje in orodje, po drugem pa naj bi se S.K. prepovedala vsakršna obremenitev ali odtujitev strojev: kombiniranega stroja debelinka - poravnalka, tračnega brusilnega stroja, stoječega vrtalnega stroja in raztezne lestve. Zavrnilo je tudi predlog za oprostite vplačila sodnih taks S.K. Ugotovilo je, da pravdni stranki nista bili v času opravljanja skupnega dela v obrtni delavnici nikoli v odnosu delodajalec - delavec, ampak sta bila enakovredna partnerja. Ugotovilo je tudi, da je toženec sicer odpeljal določene stroje iz delavnice v T., vendar nobeden od teh stroj ni bil izključna last tožnika, zaradi česar ne more z lastninsko tožbo zahtevati vrnitve teh predmetov. Glede določenih predmetov pa je ugotovilo, da jih toženec ni vzel. Ker je torej ugotovilo, da sta bili stranki enakovredna partnerja, je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev solastnine na strojih, orodju in repromaterialu v obratovalnici dne 13.1.1992. Denarni zneski, ki jih je po sodbi dolžan tožnik plačati tožencu, se nanašajo na plačilo za opravljeno delo v času, ko sta tožnik in toženec še skupaj delala. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika F.P., je zavrnilo tudi njegova predloga za izdajo začasne odredbe.

Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo tožnik in sicer posebej proti sklepu in posebej proti sodbi.

V pritožbi proti sklepu, ki ga izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, navaja: S.K. kot delavec pri samostojnem obrtniku je samovoljno odpeljal iz delavnice poglavitne mizarske stroje in kup drobnih mizarskih strojev in vse to skril. Če bi bil toženec pošten, bi ravnal tako, da bi vse premičnine pustil na mestu, kjer so, nato pa vložil tožbo na ugotovitev morebitne solastnine. Tako pa se je poslužil balkanskega, če ne celo aziatskega načina prilaščanja premičnin. Toženec je nepremičnine iz delavnice odpeljal in prodal. Torej ni res, da ni dokazal obstoja terjatve in nevarnosti. Dokazal je, da je on nabavil poglavitne stroje. Obstoj in verjetnost terjatve proti tožencu je izkazal. Predlaga razveljavitev sklepa.

Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in prav tako predlaga razveljavitev. Navaja: F.P. je bil nosilec mizarsko obrtne dejavnosti, S.K. pa je bil prijavljen kot delavec. Računi za nabavljene stroje v Italiji, to pa so glavni stroji za opravljanje mizarske dejavnosti, so se glasili na tožnika F.P. Sporno je bilo le, kdo je dal denar za nabavo teh strojev. S.K. je s svojim samovoljnim ravnanjem otežil dokazovanje dejstev, saj je stroje skril in nato prodal. Tožnik je dokazal, da je pred nabavo strojev v Italiji prodal svoj stroj za 6.000 DEM. S.K. takrat ni prodal svojega starega stroja, v tistem času pa je kupil tudi avto Zastava 128 in gradil vikend. Ni jasno, zakaj sodišče tožniku ni verjelo, da je sam takrat iz svojih sredstev nabavil tiste stroje v Italiji, plačal pa tudi prevoz in carino. S.K. denarja ni imel. Priče so toženčevi znanci in prijatelji, ki so mu pomagale ponoči iz delavnice odpeljati stroje. Toženčeva žena je ob zaslišanju povedala, da je tožnik F.P. večkrat tožil, da nima denarja za družinske stroške. Imel ga ni zato, ker je vse vlagal v nabavo strojev in orodja. Za stroje, nabavljene v Italiji, S.K. ni nič prispeval. Toženec je odpeljal tudi veliko drobnih stvari, ki so bile last tožnika, vendar teh drobnarij tožnik ni imel v evidenci.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj dokazi narekujejo drugačno razsodbo. Nepravilen je tudi izrek o stroških. Gre za dve različni vrednosti, in sicer 300.000,00 SIT po zahtevku tožnika in 100.000,00 SIT po zahtevku toženca. Stroški ne morejo doseči zneskov kot so priznani.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Kolikor gre za zahtevek po tožbi F.P., je odločitev pravilna. V tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je prav uporabljeno. O tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom še dodaja; Bistvo pritožbe se nanaša na vprašanje, ali sta bili pravdni stranki enakovredna partnerja in na vprašanje, ali sta stroje v Italiji kupila skupaj oziroma, ali jih je kupil samo tožnik. V tem delu pritožba naredi svojo dokazno oceno, ki je drugačna kot jo je naredilo sodišče prve stopnje. Vendar pa je treba poudariti, da je dokazna ocena stvar sodišča, sodišče prve stopnje pa je tu prepričljivo in popolno. Sodišče prve stopnje je izvedlo zelo temeljit dokazni postopek. Pravdne stranke je večkrat zaslišalo, izčrpno pa tudi priče. Na vprašanje, ali sta stroje kupila skupaj, je odgovorilo po tem, ko je prišlo do prepričanja, da sta bila v delavnici enakovredna partnerja. Glede na elemente, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih tu ni potrebno ponavljati, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ta ugotovitev točna.

Sicer pa je sam tožnik povedal, da sta si dobiček delila, da sta se na začetku delovanja tako dogovorila in da sta tudi v delavnico pripeljala vsak svoje stroje. Upoštevaje rezultat celotnega dokaznega postopka, tako ni dvoma, da so točne ugotovitve sodišča prve stopnje o enakovrednem statusu obeh strank v delavnici. Ko pa je tako, je prepričljiva tudi ugotovitev, da sta stroje kupila skupno, še zlasti, ker je tudi o tem vprašanju sodišče prve stopnje izvedlo izčrpen postopek in je svojo dokazno oceno prepričljivo utemeljilo. Če sta z delom začela skupaj, če sta v začetku v delavnico pripeljala vsak svoje stroje, če sta delila dobiček, tedaj je tudi bolj verjetno, da sta tudi stroje kupila skupaj. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ta del ocene, torej vprašanje, ali je k nakupu prispeval tudi toženec, izčrpno obrazložilo. Glede na to, ne more biti bistvenega pomena dejstvo, da toženec o tem nima računov oz. da ni pismenega dokazila o tem, koliko je on prispeval. Pritožba tudi ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ampak daje svojo dokazno oceno.

Glede na povedano pa tudi ta ocena ni tako prepričljiva, da bi vzbudila dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ob taki situaciji in glede na trditveno podlago in zahtevek - da je namreč tožnik lastnik vseh predmetov, ki jih je toženec odpeljal in da naj jih toženec vrne - je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna (glej čl. 37/1 in 37/2 Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih). Pritožnik še v pritožbi vztraja, da je izključni lastnik. Tožencu lastninskih in solastninskih upravičenj ne priznava. Ko je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni (izključni) lastnik, je torej pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev stvari. Tisto, česar po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec ni vzel, pa ni predmet pritožbe.

Del sodbe, ki se nanaša na plačilo denarnih zneskov, je sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP - Zakona o pravdnem postopku), kajti pritožba v zvezi s tem delom sodbe nima razlogov. V tem delu je bilo ugotovljeno, da prav tako ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi materialnopravno je odločitev pravilna, potem ko je bilo ugotovljeno, da sta bili stranki enakovredna partnerja.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi sodbo, kolikor gre za zavrnitev zahtevka tožnika in za ugoditev denarnemu zahtevku po nasprotni tožbi (čl. 368 ZPP).

Pritožba pa je utemeljena, kolikor gre za vprašanje ugotovitvenega dela nasprotne tožbe. Ta del je pritožbeno sodišče preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb postopka. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa je bistvena kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP, zaradi česar je bilo v tem delu sodbo razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl. 369/1 ZPP).

Po čl. 187/2 ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Sodba nima razlogov o tem, kakšen interes in zakaj ima toženec na ugotovitveni tožbi. Ob primerjavi zahtevka tožnika P. in zahtevka toženca K. po nasprotni tožbi je mogoče ugotoviti, da nobeden od predmetov ni identično označen v tožbi in v nasprotni tožbi, pa se zato ne ve, ali gre v zahtevku po nasprotni tožbi za povsem druge predmete ali za iste kot v tožbi tožnika. Sodba o tem nima razlogov. Prav tako pa iz zahtevka po nasprotni tožbi ni mogoče ugotoviti, ali je sploh katera stvar tako individualizirana, torej z individualnimi znamenji tako določena, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre. Pretežna večina stvari, navedenih v zahtevku, je namreč takih, da je očitno, da gre le za generične, torej potrošne stvari (npr. niko sponke, bukove deske, lak, vijaki). Generične stvari pa ne morejo biti predmet lastninskopravnega zahtevka in torej na njih ni mogoče ugotavljati lastninske pravice, ampak je mogoč le dajatveni zahtevek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj nakazano razčistiti in nato v skladu z gornjim o stvari ponovno odločiti.

Ponovno pa bo moralo odločati tudi o pravdnih stroških. Pri tem ni sprejemljiv način obračuna, kakršnega je predlagal toženec in ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, da je namreč seštevalo točke po obeh vrednostih (po tožbi in po nasprotni tožbi). Treba je sešteti vrednost in nato upoštevati točke. Sicer pa že po naravi stvari vsaj v obravnavanem primeru ne more biti, da bi stroški znašali več kot je vrednost spornih predmetov po obeh tožbah. Pri posameznih postavkah pa bo moralo sodišče tudi oceniti, ali so vsi prijavljeni stroški tudi za pravdo potrebni (čl. 155/2 ZPP).

O pritožbi proti sklepu o začasni odredbi: S sklepom I Cp 956/92 z dne 19.11.1992 je bil razveljavljen sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru in o pritožbi zoper začasno odredbo. Sitacija po razveljavitvi je bila tedaj taka, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o ugovoru dolžnika - toženca, pritožbo upnika - tožnika pa predložiti v reševanje pritožbenemu sodišču. Ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, torej v sodni odločbi z dne 14.3.1995 odločilo, da se oba predloga za izdajo začasne odredbe zavrneta, je tedaj glede na povedano treba šteti, da je ugovoru dolžnika v celoti ugodilo in da mora zato pritožbeno sodišče odločiti še o pritožbi tožnika, tokrat torej zoper celotno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Glede na to, kar je bilo spredaj povedano o zahtevku tožnika in glede na to, da je zahtevek pravilno zavrnjen, torej tudi razlogi za izdajo začasne odredbe ne morejo obstajati in je torej zavrnitev pravilna, ne da bi bilo na pritožbene trditve treba podrobneje odgovarjati.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določilom čl. 166/3 ZPP.