Jedro

To, da bi verjetno dolžnik pretrpel le neznatno škodo, mora upnik izkazati za vsako predlagano začasno odredbo, in sodišče mora pri odločanju o izdaji vsake začasne odredbe posebej ugotavljati, ali je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da bo dolžniku, prav glede na posledice določene začasne odredbe, nastala le neznatna škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugovoru tožene stranke, ki ga je vložila zoper sklep, s katerim je sodišče dne 4.7.2013 izdalo začasno odredbo, delno ugodilo, tako da je izdano začasno odredbo razveljavilo v točki I.a izreka, kolikor se je nanašala na zavarovanje terjatve v višini 2.980,58 EUR s pp, in kolikor se je nanašala na prepoved odtujitve ali obremenitve dveh nepremičnin (ID 1 in ID 2) in na zaznambo te prepovedi pri obeh nepremičninah v zemljiški knjigi ter razveljavilo začasno odredbo v točki I.b izreka, v kolikor se je nanašala na nalog organizacijam za plačilni promet, da morajo toženi stranki ali komu drugemu odreči izplačilo 2.980,58 EUR s pp. V tem delu je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, v preostalem delu pa je ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrnilo. Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 8 dneh povrne 339,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov. Navedla je, da vztraja, da verjetnost terjatve niti v višini 22.151,55 EUR ni izkazana. Tožnik je sam navedel, da gre za ocenjeno vrednost, dela še niso zaključena, kot to izhaja iz zapisnika z G., z dne 2.11.2012, med drugim bodo nastali še stroški s prenosom nepremičnine. Šele v tej fazi bo mogoče po mnenju pritožbe govoriti o verjetnosti obstoja terjatve tožnika in je bolj verjetno, da bo imel še toženec terjatev do tožnika. Za izdajo začasne odredbe mora biti verjetno izkazana nevarnost na način, da za upnika predstavlja subjektivno nevarnost, to je, da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. Samo objektivna dejstva, kot je dolžnikova nelikvidnost, izvršba na nepremičnine in sklepanje upnika, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino, ne opravičuje izdaje začasne odredbe. Enako je pritožba zatrjevala tudi glede neobstoja subjektivne nevarnosti zaradi objektivnih dejstev, kot so dolžnikova nelikvidnost in blokada računov v preteklosti. Pritožba je nadalje navedla, da sicer tožena stranka ne prereka navedb, da so njene nepremičnine obremenjene s hipotekami in zemljiškimi dolgovi, vendar to ne zožuje kroga lastnikovih upravičenj, ampak izkazuje zgolj, da obstaja zavarovana terjatev. Zgolj to, da je dolžnik v preteklosti že obremenil svoje nepremičnine, ne zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je, da bi dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Glede na to, da predstavljajo nepremičnine toženčevo bistveno premoženje, bi prepoved razpolaganja za toženo stranko predstavljala kvečjemu večjo škodo. Škoda, ki bi tožencu nastala z izdajo začasne odredbe, bi bila še večja zaradi prepovedi izplačila denarnega zneska v višini 25.132,13 EUR, kar praktično onemogoča normalno poslovanje dolžnika, posredno pa negativno vpliva na njegovo kredibilnost in boniteto. Zato bi bila škoda za dolžnika veliko večja od koristi, ki bi jo imel upnik od izdaje začasne odredbe. Po mnenju pritožbe je sodišče narobe ugotovilo, da tožena stranka naj ne bi predložila listinskih dokazov glede svojega premoženjskega stanja, nedopustno je sprejelo tudi navedbe tožeče stranke o višini dolga toženca, ki naj bi bil višji od 4.000.000,00 EUR, kot da dolžnik svojih obveznosti sploh ne bi izpolnjeval. Tožena stranka svoje obveznosti izpolnjuje, zato je višina njenih dolgov nižja od zneska glavnic. Na koncu je pritožba očitala tožeči stranki, da zavaja sodišče glede predloga za uvedbo stečajnega postopka zoper tožečo stranko s strani S. d.o.o..

3. Naknadno, dne 22.12.2013 je tožena stranka sodišču predložila listino, ki jo je naslovila »odpoved oz. umik pritožbe tožene stranke«, v kateri je navedla, da je predmetno pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov le zoper tisti del napadenega sklepa, v katerem se je ugovor tožene stranke zavrnil, saj zoper ugodilni del sklepa niti ne bi imela pravnega interesa za pritožbo.

4. Pritožba, ki jo je sodišče obravnavalo v delu, v katerem je bil zavrnjen ugovor tožene stranke, in v stroškovnem delu je utemeljena.

5. Tožeča stranka je za zavarovanje svoje denarne terjatve predlagala izdajo dveh začasnih odredb: prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (2. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska (za katerega je izdana začasna odredba) z dolžnikovega računa (4. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ).

6. Takšni začasni odredbi lahko sodišče izda, če upnik (tožeča stranka) izkaže za verjetno, da terjatev do dolžnika (tožene stranke) obstoji, ali da mu bo nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), in če izkaže s stopnjo verjetnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). To, da bi verjetno dolžnik pretrpel le neznatno škodo, mora upnik izkazati za vsako predlagano začasno odredbo, in sodišče mora pri odločanju o izdaji vsake začasne odredbe posebej ugotavljati, ali je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da bo dolžniku, prav glede na posledice določene začasne odredbe, nastala le neznatna škoda.

7. Sodišče prve stopnje je pri izdaji sklepa dne 4.7.2013 in pri izdaji izpodbijanega sklepa preverjalo, ali je tožeča stranka izkazala obstoj pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, to je, ali je s stopnjo verjetnosti izkazala, da ima terjatev do tožene stranke, in v kolikšni višini. Glede stališča prvostopnega sodišča iz izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve v višini 22.151,55 EUR, to je da je pretežni del predvidenih del pri izgradnji skupne dostopne ceste dokončan, razen tistih del, katere je sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo, in ki izhajajo iz zapisnika, z dne 2.11.2012 (priloga B 40), pritožbeno sodišče nima pomislekov in s predmetno pritožbo toženec, ki se sklicuje prav na zgoraj navedena dela, tega stališča ni mogel omajati.

8. Ni pa mogoče enako trditi glede utemeljenosti pritožbe v delu, kjer izpodbija ugotovitev sodišča glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoja nevarnosti. Glede tega pogoja je sodišče svojo odločitev za začasno odredbo, s katero je odredilo prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, temeljilo na tretjem odstavku 270. člena ZIZ, to je da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da bo tožena stranka z izdajo začasne odredbe, s katero ji je prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin, pretrpela le neznatno škodo, ker so toženčeve nepremičnine že iz preteklosti obremenjene s hipotekami za visoke zneske in z zemljiškim dolgom. Pritožbeno sodišče s takšno argumentacijo ne more soglašati. Obstoj hipotek (pa tudi zemljiškega dolga) ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičninah; lahko sicer oteži prodajo nepremičnin, je pa ne preprečuje. Če dolžnik uspe prodati svojo nepremičnino, torej če v pravici razpolaganje z njo ni omejen, mu to omogoči, da poplača svojega zastavnega upnika, glede na vrednost premoženja in višino dolga pa morebiti tudi druge svoje upnike. S prepovedjo odtujitve pa se poseže v njegovo pravico do razpolaganja, katera je zagotovo bistven element lastninske pravice. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da ni mogoče zaključiti, da bi z izdajo začasne odredbe, s katero bi dolžniku prepovedali odtujitev nepremičnin dolžnika, slednjemu nastala le neznatna škoda. Zato je pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem sklepu, ki se nanaša na to začasno odredbo, razveljavilo.

9. Tožeča stranka je svoj predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin temeljila tudi na drugem odstavku 270. člena ZIZ, to je da je zaradi ravnanj toženca podana nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali otežena, o čemer pa sodišče ni odločalo ne v izpodbijanem sklepu, ne v sklepu, s katerim je odločilo o predlogu. Zato se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo te začasne odredbe opredeliti tudi do zatrjevane nevarnosti po zgoraj navedeni določbi.

10. V zvezi z nevarnostjo, zaradi katere naj bi bila utemeljena druga začasna odredba, to je odredba s prepovedjo izplačil s transakcijskih računov tožene stranke, pa ne izpodbijani in tudi ne sklep, z dne 4.7.2013, nimata nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to začasno odredbo navedlo zgolj razloge, zaradi katerih je bilo potrebno poleg začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine izdati tudi to drugo) začasno odredbo. Izpodbijani sklep je v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je dolžno pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ga je bilo potrebno tudi glede te začasne odredbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).