Jedro

Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, drugače razporedi med zaposlene. Na podlagi takšne odločitve je tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 6. 2011, ampak ji je prenehalo z dnem 17. 7. 2011 (I. točka izreka) in hkrati toženi stranki naložilo, da je dolžna iz naslova odpovednega roka obračunati tožnici dve povprečni mesečni bruto plači v skupni višini 3.492,00 EUR, plačati od tega zneska predpisane dajatve in ji izplačati neto znesek, na njen transakcijski račun, na katerega je prejemala plačo (II. točka izreka), vse v 8 dneh pod izvršbo. V presežku, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z datumom 9. 5. 2011 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih, šest povprečnih mesečnih bruto plač tožnice v skupni višini 10.476,00 EUR ter po plačilu predpisanih davkov in prispevkov neto znesek nakazati na njen račun, na katerega je prejemala plačo, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 523,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila (IV. točka izreka), vse v 8 dneh, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot utemeljen poslovni razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja združitev delovnih mest knjigovodje in blagajnika in slabše poslovne rezultate, vendar pa ne pojasni, katerega izmed njiju šteje za odločilnega. Razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni, zaradi česar je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka spremembe v sistemizaciji ni navajala kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ta razlog ne bi smel biti predmet sodne presoje (sklep Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006). Pritožbeno sodišče je v zadevi, opr. št. Pdp 81/2011, z dne 2. 6. 2011, presojalo utemeljenost drugih odpovednih razlogov. Sodišče prve stopnje je nezakonito izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o spremembi sistemizacije, pri čemer je spregledalo tudi navedbe tožene stranke, da je odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih v računovodstvu in knjigovodstvu sprejela v aprilu 2011, s čimer je kršilo določbo 212. člena ZPP in 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP). Brez tega, uradoma izvedenega dokaza, tožena stranka ne bi uspela dokazati, da je presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Tožena stranka odpovednega razloga vsebinsko in časovno ni konkretizirala in zanj tudi ni ponudila relevantnega dokaza, zato se tožnica s tem v zvezi ni mogla opredeliti. Odgovor na tožbo je nesklepčen. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so se poslovni rezultati poslabšali že v letu 2009, v letu 2010 pa so se bistveno izboljšali, kar potrjujejo letno poročilo tožene stranke in objave prostih delovnih mest na svetovnem spletu. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi poslabšanja poslovnih rezultatov podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je napačen in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze interpretiralo enostransko in arbitrarno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana prepozno, saj temelji na razlogu, ki je nastal že v letu 2009 in je obstajal že pred nastopom tožničinega porodniškega dopusta. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni upoštevalo izpovedbe direktorja, zaradi česar je ponovno podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka poslovnega razloga, ki ga je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla kot edini razlog (poslabšanje rezultatov leta 2010), ni uspela dokazati. Tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker meni, da je njen pooblaščenec upravičen tudi do povrnitve priglašenih potnih stroškov za prihod na narok. Drugačno stališče predstavlja protipraven poseg v pravico stranke do proste izbire odvetnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje kot utemeljen razlog za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovilo slabo finančno poslovanje tožene stranke (ekonomski razlog) in v tej zvezi sprejete ukrepe tožene stranke – združitev navedenih dveh delovnih mest (organizacijski razlog), zato v tej smeri očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tudi sicer so razlogi sodišča prve stopnje jasni, logični in prepričljivi. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in drugih listin v spisu ter ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza po uradni dolžnosti z vpogledom v sklep direktorja tožene stranke z dne 28. 2. 2011 o združitvi delovnih mest knjigovodja in blagajnik in s priloženim seznamom sistemiziranih delovnih mest pri toženi stranki z dne 28. 2. 2011, ni kršilo 34. člena ZDSS-1 niti 212. člena ZPP, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila izvedba tega dokaza potrebna za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločitev v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, pritožbeno sodišče namreč ocenjuje kot pravilno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je njen direktor sprejel odločitev, da bo zmanjšal število zaposlenih v računovodstvu in knjigovodstvu, zato so tožničine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo mimo trditvene podlage tožene stranke, neutemeljene. Očitane kršitve pravil postopka torej niso podane.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 9. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2011 ter zahtevek na izplačilo odškodnine po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; III. točka izreka), zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka dokazala, da so bili poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici resni in utemeljeni in da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana na podlagi zakonito izvedenega postopka pri toženi stranki, v predpisanem roku in na predpisan način. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR).

Tožena stranka je v presojani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno in zadostno opredelila poslovne razloge. Navedla je, da je družba v letu 2010 zaradi zmanjšanja obsega dela in racionalizacije stroškov začela z reorganizacijo in združevanjem delovnih mest, zaradi česar je odpadla potreba po samostojnem delovnem mestu knjigovodje, ker vsa dela in naloge tega delovnega mesta lahko poleg svojega dela in v okviru obstoječega delovnika opravlja blagajnik. V postopku pred sodiščem prve stopnje je te svoje razloge dodatno pojasnila in med drugim navedla tudi, da je direktor sprejel odločitev, da bo zmanjšal število zaposlenih v računovodstvu in knjigovodstvu (glej npr. odgovor na tožbo z dne 12. 7. 2011). Dokazni postopek je potrdil, da je do takšne reorganizacije dela (združevanja delovnih mest) prišlo. Poleg sklepa o združitvi delovnih mest knjigovodja in blagajnik z dne 28. 2. 2011 (priloga B5) navedeno dejstvo potrjuje tudi prepričljiva izpovedba direktorja tožene stranke, kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je združila delovno mesto „knjigovodja“ in „blagajnik“. Tudi sicer pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi temu dejstvu izrecno ne nasprotuje. Tožnica izrecno ni trdila, da bi tožena stranka za tožničino delo zaposlila novega delavca, niti to ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da takšna reorganizacija dela (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (glej npr. odločbi VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 idr.).

Tožena stranka se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, drugače razporedi med zaposlene. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožničinem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „knjigovodja“ prenehala, ker je tožena stranka takšno odločitev sprejela. Takšna reorganizacija dela, v posledici katere je odpadla potreba po tožničinem delu, je organizacijski razlog, ki predstavlja (samostojen) utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sprememba akta o sistemizaciji in formalna ukinitev delovnega mesta pa tudi ne predstavlja nujnega predpogoja za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je odločilnega pomena dejansko prenehanje potreb po delu določenega delavca.

Z ozirom na navedeno tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je ugotavljalo drug odpovedni razlog od tistega, ki je bil naveden v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odločitev je tako skladna tudi s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča RS, podanim v sodbi opr. št. VIII Ips 359/2005 z dne 31.1.2006. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor glede nepravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka odločitev o reorganizaciji dela sprejela februarja 2011, zato ni mogoče šteti, kot zmotno meni pritožba, da je rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR pričel teči že prej. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2011 je zato dana v okviru šestmesečnega zakonskega roka. Takšna odločitev pa je skladna tudi s stališčem pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 81/2011 z dne 2. 6. 2011, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni začel teči, ko je prišlo pri toženi stranki do prvega upada naročil, ampak šele, ko je tožena stranka sprejela dokončno odločitev o ukinitvi delovnega mesta, na katerem je delala tožnica. Pritožbene navedbe, da je bila tožnici podana presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, kot pred nastopom porodniškega dopusta, so zato neutemeljene.

Zaradi navedenih razlogov za obravnavani spor niso pravno odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede uspeha poslovanja tožene stranke, zato pritožbeno sodišče tožničinih pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo. Posledično so postali brezpredmetni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v tem delu kršilo pravila pravdnega postopka. Tudi sicer pa iz že navedenih razlogov izhaja njihova neutemeljenost. Pritožba tožnice, ki graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, je v celoti neutemeljena. Ta navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo povračila stroškov v zvezi s prihodom njenega pooblaščenca na narok. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima tožena stranka sedež na Ptuju, tožnica živi v J., pooblaščenec pa v Ljubljani) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št.33/1991 in nadalj.) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), vendar stroški pooblaščenca, katerega sedež je izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča, niso potrebni stroški, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka (155. členu ZPP). Pooblaščenec tožnice bi si lahko določil substituta iz kraja sedeža sodišča, s čimer bi se tem stroškom izognil. Sodišče prve stopnje zato tožnici utemeljeno ni priznalo povrnitve teh priglašenih stroškov.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.