Jedro

Pooblaščena uradna oseba v potrdilu o vstopu ni navedla vzroka vstopa v garažo, kot to zahteva določilo 2.odst. 218.čl. ZKP, vendar glede na določilo 219.čl. ZKP ne gre za dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe.

Z navedbami, da je na uradni listini njegov podpis ponarejen oz. da je bil prisiljen podpisati zapisnik o zasegu predmetov, obdolženec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obt. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14.12.1998 sklenilo, da se zoper obt. D.G. podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlog M.G., žene obtoženca, s katerim je predlagala odpravo pripora zoper obt. D.G., pa je zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.12.1998, pritožbo obt. D.G. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obt. D.G. je dne 3.1.1999 preko Uprave zaporov vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, datirano z dne 31.12.1998. V zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter v zvezi s tem navaja, da se sklep opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zahtevi navaja, da mu ni potrebno ponovno obrazlagati, na katerih dejstvih temelji celoten postopek oziroma sklep o podaljšanju pripora, ter predlaga, naj se vpogleda tožba (obtožba) z dne 22.11.1998, pritožba z dne 15.12.1998 ter predlog njegove žene z dne 4.12.1998. Predlaga, da se izvršitev pravnomočnega sklepa odloži oziroma prekine ter odpravi pripor.

Zahteva obt. D.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obt. D.G. je v "obtožbi" z dne 22.11.1998, ki jo je naslovil na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, in na katero se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, trdil, da je bila preiskava prostora opravljena brez dovoljenja lastnika oziroma brez dovoljenja sodišča za vstop v prostore. Zatrjevanje obtoženca, da je bila opravljena preiskava prostorov, ni utemeljeno, saj iz potrdila z dne 15.8.1998, ki je bilo obtožencu vročeno, izhaja, da je bil po 218. členu ZKP opravljen vstop pooblaščene uradne osebe v garažo, ne pa preiskava prostorov. Res je sicer, da pooblaščena uradna oseba v potrdilu o vstopu ni navedla vzroka vstopa v garažo, kot to zahteva določilo 2. odstavka 218. člena ZKP, vendar glede na določilo 219. člena ZKP ne gre za dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Iz zagovora obtoženca pa tudi izhaja, da je bil on najemnik garaže in je v tem svojstvu, kar prav tako izhaja iz njegovega zagovora, peljal policiste do garaže, v kateri so bili predmeti, ki so bili nato zaseženi. Iz zapisnika o zasegu predmetov (list. štev. 42-45) je tudi razvidno, da je obtoženec predmete,ki so bili zaseženi, izročil sam, iz teh zapisnikov pa je tudi razvidno, da jih je obtoženec podpisal. V "obtožbi" in v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti prav tako sklicuje, obtoženec trdi, da je podpis na potrdilu oziroma zapisniku o zasegu predmetov lažen ter v zvezi s tem navaja, da če je vendarle njegov podpis, da je bil pridobljen z izsiljevanjem oziroma, da je podpis ponarejen. S takimi navedbami, torej da je na uradni listini njegov podpis ponarejen oziroma, da je bil prisiljen podpisati zapisnik o zasegu predmetov, pa obtoženec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Enak razlog uveljavlja obtoženec tudi s trditvijo, da mu organi za notranje zadeve v času pridržanja niso hoteli zagotoviti zagovornika, čeprav iz odločbe o pridržanju z dne 15.8.1998 (list. štev. 39-40), ki je bila obtožencu prav tako vročena, kar je potrdil s svojim podpisom, izhaja, da je bil obtoženec poučen tudi o pravici do zagovornika, vendar le-tega ni zahteval. V zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženec sploh ne izpodbija ugotovitev pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Sicer pa so v obrazložitvi prvostopnega sklepa o podaljšanju pripora navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana dejanska nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, prav tako pa je tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o obtoženčevi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, obrazložilo, zakaj obtoženčeva pritožba ni utemeljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se ni pojavil nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za podaljšanje pripora zoper obt. D.G. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obt. D.G. v zahtevi, v kateri uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (425. člen ZKP).