Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 204/98

ECLI:SI:VSRS:1999:I.IPS.204.98 Kazenski oddelek

zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
4. november 1999
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obsojenega W.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 19.12.1997 M.B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena in kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena, W.B. pa kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja zatajitve po 1. in 2. odstavku 215. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. W.B. je sodišče izreklo enotno kazen 3 leta in 10 mesecev zapora, M.B. pa pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.5.1998 pritožbo zagovornice W.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni W.B. je dne 9.7.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zvezi s tem vložnik uveljavlja:

1.) kršitve kazenskega zakona glede vprašanj: a) ali je bila z odločbo o izrečeni kazni za kaznivo dejanje zatajitve po 1. in 2. odstavku 215. člena KZ in v razmerju izrečenih kazni obsojencema prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP); b) ali je dejanje, opisano pod točko I. obtožnice (sodbe) kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP; c) ali so bila z odločbo o izrečeni kazni za dejanji goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ na škodo V.S. in F.M. presojena dejstva in dokazi v skladu z 1. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, ali so bile prekoračene pravice sojenja po 24. členu ZKP (2. točka 372. člena ZKP);

2.) absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP);

3.) precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni odločbi (427. člen ZKP).

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da v celoti razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, hkrati pa tudi, da odredi prekinitev izvrševanja izpodbijanih sodb.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da obsojeni ni pojasnil, zakaj njegovo ravnanje kot ga navaja sodba pod točko I., ni kaznivo dejanje. Upravičeni tožilec pri kaznivem dejanju pod točko II. sodbe je bil državni tožilec, saj je šlo za kaznivo dejanje zatajitve po 2. odstavku 215. člena KZ, ki se preganja na predlog , ki ga je podala upravičenka, oškodovana M.S.N. Vrhovni državni tožilec tudi ocenjuje, da ne obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebinami zapisnikov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve neutemeljeno trdi, da dejanje, opisano v izpodbijani prvostopni sodbi pod točko II., ki ga je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve po 1. in 2. odstavku 215. člena KZ, nima znakov tega (ali kakšnega drugega) kaznivega dejanja. V navedenem opisu se M. in W.B. očita prilastitev umetniške slike, last slikarke M.S.N., ki jima jo je oškodovanka kot razstavni eksponat zaupala (izročila). Iz takšnega opisa izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve po 1. in 2. odstavku 215. člena KZ. Po določbi 6. odstavka 215. člena KZ se pregon za dejanje iz 1., 2. in 5. odstavka 215. člena začne na predlog. To pomeni, da je sprožitev kazenskega pregona stvar oškodovančeve odločitve, toda če je tak predlog podan, dejanje preganja državni tožilec po uradni dolžnosti. Oškodovana M.S.N. je podala predlog za pregon in je tako bil državni tožilec upravičeni tožilec za navedeno dejanje, v katerem se očitek zatajitve nanaša na obdolžena M. in W.B. kot fizični osebi in ne kot predstavnika podjetja P. d.o.o. Očitek vložnika, da sta sodišči prve in druge stopnje vodili postopek na nonšalanten in neodgovoren način je splošen, prav tako kot zatrjevanje, da je na pristranskost sodišča vplivalo, da obsojeni B. ni Slovenec in je bila zato njegova krivda že v naprej določena. Na takšne splošne ugovore, ki se ne sklicujejo na konkretno podlago, ni moč odgovarjati.

Vložnikovo zatrjevanje, da ne bi smelo biti upoštevano, da je bil v Republiki Avstriji leta 1993 kaznovan zaradi malomarnega gospodarjenja na 4 mesece zapora, ker niso bili pribavljeni uradni podatki, ne upošteva, da je obsojenec sam navedel tak podatek in ga kasneje tudi ni izpodbijal. Vložnik ima prav, ko pravi, da kaznivo dejanje malomarnega gospodarjenja s kaznivim dejanjem goljufije in zatajitve nista istovrstni, vendar pa takšne ugotovitve ni moč šteti kot kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Razlika med kazenskima sankcijama, izrečenima obsojenima M. in W.B. je posledica ocene teže izvršenih kaznivih dejanj, predvsem pa različne vloge pri odločitvi za njihovo izvršitev, kot tudi upoštevanja okoliščin, ki so zvezane z osebnostjo obsojencev oziroma njunim prejšnjim življenjem. Kazen je bila obsojencu odmerjena v mejah, ki so z zakonom predpisane za obravnavani dejanji v skladu z 41. členom KZ. Izrek ostrejše kazenske sankcije obsojenemu W.B. kot obsojeni M.B. zato ne predstavlja kršitve kazenskega zakona na škodo obsojenega W.B. Kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, opisano pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, sestavlja 33 posameznih dejanj, ki imajo vsako zase vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. ali 2. odstavku navedenega člena. Obsojenčeva trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da niti za enega oškodovanca s temi dejanji ni elementov očitanega kaznivega dejanja, ni obrazložena, zato presoje glede vprašanja kršitve zakona v zvezi s tem dejanjem Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo niti ni bilo dolžno opraviti.

Vprašanje zatrjevane protipravne prilastitve s strani podjetja V.B. d.o.o. kot ga v zahtevi postavlja vložnik, se nanaša na ravnanje oškodovanega podjetja po storjenem kaznivem dejanju goljufije. V kakšni meri je ali bi lahko takšno ravnanje pripomoglo k temu, da je prišlo do oškodovanja nadaljnih oškodovancev, je dejansko vprašanje, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Enako velja za vprašanje obsojenčevih investicij v najete prostore v T. Vložnikovo zatrjevanje, da pisni zagovori, ki jih je podal, pred sodiščem prve stopnje niso bili prebrani, je v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.10.1997, v katerem je navedeno, da je predsednica senata prebrala pisni zagovor obdolženca (l. št. 442). Prvostopno sodišče je v razlogih pri posameznih dejanjih pri tehtanju dokazov in presoji, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, upoštevalo tudi obdolženčev zagovor.

O tem, kdaj je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, odloča sodišče (2. odstavek 329. in 2. odstavek 343. člena ZKP), stranke pa imajo po končanem dokaznem postopku pravico podajati predloge za dopolnitev dokaznega postopka (1. odstavek 343. člena ZKP). Iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi v tej zadevi z dne 16.12.1997 je razvidno, da po končanem dokaznem postopku stranke niso imele predlogov za dopolnitev postopka. Le v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica obsojenca navedla, da bi moral biti postavljen in zaslišan izvedenec finančno ekonomske stroke, ki bi lahko edini dejansko ocenil pretok sredstev in blaga v podjetju soobdolženih. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni izkazana ustrezna verjetnost, da bi se z izvedbo takšnega dokaza lahko ugotovila zatrjevana dejstva. Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem poudarja, da je imel obtoženec že od 10.10.1996 dalje do konca poslovanja blokiran žiro račun in da obtoženec zneskov, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe in imajo podlago v listinah, ki so priložene spisu, ni osporaval. Vložnik zahteve razen predlagane postavitve izvedenca finančno ekonomske stroke ne navaja drugih dokaznih predlogov, s katerih zavrnitvijo bi sodišče prve oziroma druge stopnje kršilo določbe postopka, ampak se le sklicuje na kršitev 17. člena ZKP, ki določa tako imenovano načelo materialne resnice. Zgolj na podlagi sklicevanja na to določbo v preizkusu na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti kršitev določb postopka ni zaslediti.

V zvezi z dejanjima na škodo oškodovanih F.M. in V.S. (dejanji, opisani pod točko V. v izreku izpodbijane sodbe) vložnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in šele iz tega izvaja kršitve postopka. Zmotne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati, zato Vrhovno sodišče tudi ni presojalo kršitev postopka, ki bi lahko izvirale iz drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je v sodbi sodišča prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi v postopku in med samim zapisnikom, vložnik uveljavlja tako, da navaja posamezne priče oziroma oškodovance in dele zapisnika o glavni obravnavi s posameznimi njihovimi izpovedbami oziroma drugimi dokazi. Ob na takšen način uveljavljani kršitvi ni možno jasno in brez dvoma ugotoviti, katera so konkretna odločilna dejstva, glede katerih naj bi bilo podano zatrjevano nasprotje. Ob tako uveljavljeni kršitvi oziroma njenem obsegu bi bil možen preizkus obstoja kršitve le po iniciativi sodišča (to je po uradni dolžnosti), takšen preizkus pa po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti ni predviden. Pregled posameznih dokazov, zapisnikov o glavni obravnavi in listin, na katere se sklicuje vložnik, pokaže, da so nasprotja, ki jih vložnik šteje kot kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, v večini nasprotja med dokazno oceno sodišča in trditvami obsojenca, to pa pomeni, da vložnik s tem zopet uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v nasprotju z določilom 2. odstavka 420. člena ZKP.

Po določbi 427. člena ZKP lahko Vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, razveljavi izpodbijano odločbo. V tem primeru gre za ravnanje sodišča po uradni dolžnosti, ki pa ga stranke ne morejo sprožiti s svojim predlogom, zato Vrhovno sodišče na trditev vložnika, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, posebej ne odgovarja.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, niso podane oziroma da v navedenem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo obsojenega W.B. za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia