Jedro

Res je sicer, da lahko davčni zavezanec odbije vstopni DDV tudi od predplačil, vendar morajo biti tudi v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Pogoj za odbitek DDV je med drugim račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, glede na okoliščine in vsebino spornega računa, da je dejansko bilo blago prevzeto isti dan, kot je bil izdan račun, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je račun popoln v smislu določbe 34. člena ZDDV.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada A št. ... z dne 20. 8. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada B št. ... z dne 7. 8. 2000, s katero je organ prve stopnje tožnici zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) zmanjšal vstopni DDV za davčno obdobje februar 2000 v višini 77.400,00 SIT in posledično temu zmanjšal tudi presežek DDV za to davčno obdobje ter znižal prenos iz preteklega obdobja za isti znesek, za ta znesek je organ prve stopnje znižal tudi presežke DDV in prenose iz preteklih obdobjih za davčna obdobja od marca do junija 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 66/00, v nadaljevanju ZDDV) ter 3. odstavek 78. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 110/99, v nadaljevanju Pravilnik). V postopku sta sporna dva poslovna dogodka. Prvi se nanaša na prejeto ponudbo z dne 10. 2. 2000 za dobavo blaga in storitev s strani družbe AAA d.d. iz C. Tožnica je ponudbo sprejela in odbila vstopni DDV na podlagi računa za predplačilo št. 2009 z dne 29. 2. 2000. Navedeni račun je tožnica izdala sama sebi, kar je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem pregledu. Račun, ki ga je izdal sam dobavitelj, pa je prejela šele v mesecu aprilu (račun št. ... izdan dne 31. 3. 2000). Spornega avansnega računa ni izdal dobavitelj AAA d.d., saj račun nima podpisa pooblaščene osebe, kar je v nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi (21.5. in 21.6.). Ob tem se tožena stranka ne strinja s stališčem prvostopnega organa, ki svojo odločitev utemeljuje tudi z določbo 3. odstavka 78. člena Pravilnika. Po mnenju tožene stranke navedena podlaga ni pravilna, ker v danem primeru blago ni bilo prejeto in storitev opravljena v enem obdobju, račun pa prejet v drugem, temveč je tožnica vstopni davek odbila v davčnem obdobju, ko računa od dobavitelja sploh še ni prejela (prav tako še ni prejela blaga in storitve), kar je v nasprotju s 7. odstavkom 40. člena ZDDV. Kljub temu se pritožba tudi v tem delu zavrne skladno s 3. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Ker tožnica v pritožbi predlaga, da se ji vstopni davek po tem računu (AAA d.d.) prizna v davčnem obdobju, ko je račun dejansko prejela, to je dne 3. 4. 2000, tožena stranka sklicujoč se na določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV pojasnjuje, da je imela tožnica pravico odbiti vstopni DDV na podlagi računa dobavitelja AAA d.d. v aprilu 2000, ko je račun dejansko prejela. Tožnica je odbitek uveljavila že v inšpiciranem obdobju, to je v februarju 2000, kar je prezgodaj, saj računa še ni prejela, v aprilu, ko bi vstopni davek lahko odbila, pa tega ni storila. Zato odbitka tožnici naknadno ni mogoče priznati, saj je odbitek vstopnega DDV pravica zavezanca, ki jo lahko uveljavlja le v določenem roku, sicer ta pravica preneha. V zvezi z drugim poslovnim dogodkom, ki se nanaša na račun dobavitelja BBB d.o.o. iz D pa se tožena stranka pridružuje stališču prvostopnega organa, da navedeni račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 1. odstavku 34. člena ZDDV. Na računu namreč manjka datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev. Na računu mora biti naveden datum, ko je blago odposlano, torej datum, kdaj se je začel promet. Datum prevzema, na katerega se sklicuje tožnica, pa je datum, ko je bilo blago že dobavljeno, ko se je promet torej že končal. Po 15. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) mora pritožnik za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnica pa ni predložila nobenih dokazov (npr. dobavnico), zato so njene trditve neutemeljene.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je, ker računa od AAA d.d. ni prejela v zakonsko določenem 8 dnevnem roku po plačilu avansnega računa, je račun sestavila sama v obdobju, v katerem je avans tudi plačala, to je februar 2000, saj si zavezanec lahko obračuna vstopni davek tudi od avansov. Krivda je na strani dobavitelja, ne pa na strani kupca, ki je plačan DDV upravičen poračunati po sistemu obračuna DDV. Faktura za to storitev je prišla v mesecu aprilu in takrat zaradi kronološkega knjiženja poslovnih dogodkov ni mogla drugače popraviti vknjižbe listin, kot je prikazano v knjigi prejetih računov. Po mnenju tožeče stranke bi moral davčni organ, glede na odpravljeno napako v knjiženju poslovnih dogodkov, ob pravilni ugotovitvi obdobja, ko je izpolnjen pogoj za vračilo DDV, to tudi upoštevati. Stranka je na to ves čas v postopku opozarjala, pa se je davčni organ izgovarjal, da je bil pregled omejen samo na mesec februar 2000. Davčni organ bi lahko tudi že v obravnavi na prvi stopnji pravilno ugotovil, v dvomih zaslišal stranko in pravilno uporabil materialni dokaz (dobavnico) in šele nato ukrepal po presoji, ki naj bi bila v korist oziroma najmanjšo škodo zavezancu - tožeči stranki. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi. Tožnica je na glavni obravnavi ponovila tožbene navedbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno izpolnjevanje pogojev za odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Sporna sta dva poslovna dogodka, to je ponudba AAA d.d. iz C in račun BBB d.o.o. iz D. Oba poslovna dogodka se nanašata na obračunsko obdobje februar 2000. Po presoji sodišča je bila pravilna odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje v zvezi s ponudbo AAA d.d. iz C, ni pa pravilna odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje v zvezi z računom BBB d.o.o. iz D. Res je sicer, da lahko davčni zavezanec odbije vstopni DDV tudi od predplačil, vendar morajo biti tudi v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. V obravnavanem primeru pogoji za odbitek vstopnega DDV v obračunskem obdobju februar 2000, v katerem je bila sprejeta ponudba ter predplačilo plačano, niso bili izpolnjeni, saj tožnica računa od dobavitelja sploh še ni prejela, kar pa je, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, v nasprotju s 7. odstavkom 40. člena ZDDV. Po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Ker v obračunskem obdobju februar 2000 tožnica še ni prejela račun za njej opravljen promet blaga in storitev, torej ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV v tem obdobju. Tožnica je izpolnjevala pogoje za odbitek vstopnega DDV po tem poslovnem dogodku v aprilu 2000, ko je prejela tudi račun. Ker pa si je vstopni DDV odbila že februarja, nima podlage za ponovni odbitek vstopnega DDV za isti poslovni dogodek v aprilu 2000, upoštevajoč 7. odstavek 40.člena ZDDV, ki pravico do odbitka vstopnega DDV strogo veže na obračunsko obdobje, v katerem so izpolnjeni pogoji po 40.členu ZDDV. Zato je v tem delu odločitev tožene stranke in organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena in tožba v tem delu neutemeljena (1. odstavek 59.člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Pogoj za odbitek DDV je med drugim račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Obvezna vsebina računa je tudi datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev (4. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV). V obravnavanem primeru sporni račun BBB d.o.o. iz D vsebuje datum prevzema blaga (11. 2. 2000 po dobavnici št. 13/2000). Tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da je bilo blago prevzeto isti dan, kot je bil izstavljen račun, davčni organ prve stopnje se je postavil zgolj na stališče, da sporni račun ne vsebuje podatka iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, medtem ko je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da tožnica ni predložila nikakršnega dokaza (npr. dobavnice), s katerim bi dokazala, da je bilo blago dejansko prevzeto isti dan. Po presoji sodišča je v delu, ki se nanaša na račun dobavitelja BBB d.o.o. iz D dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica je tožbi priložila dobavnico (v fotokopiji), ki se tudi navaja na spornem računu. Na glavni obravnavi je tudi povedala, da je davčni inšpektor ni pozval, da naj predloži dobavnico. Ker v tem delu torej dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu ne izhaja, da je davčni inšpektor zahteval predložitev dobavnice oziroma nasprotno, da dobavnice v poslovnih knjigah tožeče stranke ni našel, je bilo treba tožnici v tem delu ugoditi. Kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, glede na okoliščine in vsebino spornega računa, da je dejansko bilo blago prevzeto isti dan, kot je bil izdan račun, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je račun popoln v smislu določbe 34. člena ZDDV.

Glede na povedano (in ker gre za enovit ukrep) je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa nepravilno uporabljen zakon (4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovni postopek.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.