Jedro

Zavezanec za plačilo zdravstvenih storitev, opravljenih beguncem, je Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki Republiki Sloveniji, da mora plačati tožeči stranki vtoževani znesek in je zato vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ig 1043/95 z dne 28.7.1995, izdan na podlagi verodostojnih listin, v veljavi v 1. in 3. točki izreka in ji tudi naložilo, da mora plačati tožeči stranki stroške postopka (nadaljnje pravdne stroške) v znesku 108.356,00 SIT.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila. V njej je s sklicevanjem na 338. čl. ZPP uveljavljala vse tri pritožbene razloge. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da v tej pravdi kot tožena stranka nastopa Republika Slovenija in ne Ministrstvo za zdravstvo, čeprav je v uvodu sodbe ob imenu tožene stranke navedeno tudi ministrstvo. Ta pripis ob imenu tožene stranke je nepotreben, saj je ministrstvo le organ v okviru Republike Slovenije. Da je tudi toženi stranki jasno, da je v tej zadevi tožena Republika Slovenija je razvidno iz pritožbe, ki jo je vložila Republika Slovenija.

Čeprav tožena stranka v pritožbi navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge, pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, teh ni našlo. Tudi odločilnega dejanskega stanja tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo zdravstvenih storitev, opravljenih beguncem iz Bosne in Hercegovine in Hrvaške v letu 1992 in obračunanih zamudnih obresti. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Toženkin ugovor, da ni dolžna plačati teh storitev, ker da je tožečo stranko obvestila, da je plačnik teh storitev Urad za priseljence in begunce, je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločitev oprlo na določilo 446. čl. ZOR. Tožena stranka v pritožbi trdi, da ne gre za situacijo iz 446. čl. ZOR in ponavlja trditev, da ni pasivno legitimirana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 - 6/99) Republika Slovenija zavezala, da bo iz proračuna zagotavljala med drugim tudi sredstva za zdravstveno varstvo oseb z neznanim prebivališčem, tujcev iz držav ... (7. čl. citiranega zakona). Glede na takšno zakonsko določbo je zavezanec za plačilo opravljenih zdravstvenih storitev Republika Slovenija. Za takšno terjatev pa v tej pravdi tudi gre. Kateri državni organ znotraj Republike Slovenije je te storitve dolžan poravnavati, za odločitev v tej pravdi ni pomembno. Zato trditev tožene stranke Republike Slovenije, da za plačilo opravljenih storitev ni pasivno legitimirana, ne more biti utemeljena. Dejstvo, da je znotraj države bilo financiranje teh storitev prenešeno iz enega organa (ministrstva) na drug organ države, to je Urad za priseljence in begunce, ustanovljen v okviru Vlade, na razmerje tožene stranke do tožeče stranke nima nobenega vpliva, saj gre za notranja razmerja med organi v okviru tožene stranke same.

Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.