Jedro

Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 987,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 do plačila in zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov tožnika. Tožniku je naložilo, da toženki plača stroške v višini 1.320,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Višje delovno in socialno sodišče v prejšnjem sojenju izdane ugodilne sodbe ni razveljavilo, ker trditvena podlaga tožnika ne bi bila zadostna, ampak ker sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov o delu, ki ga je opravil v času, ko bi izrabil dnevni počitek. Tožnik je zelo podrobno navedel, kako je potekalo varovanje baze A. in (samostana) v B.; za različne faze in po posameznih pripadnikih je navedel, koliko je bilo dela in kdaj je bilo opravljeno. Takšnim neprerekanim navedbam bi sodišče prve stopnje moralo slediti (214. člen ZPP). Zakaj je sodišče prve stopnje ugotavljalo delo izven varovanja baze A. in v B., je nejasno. Enako velja za razporeditev v QRF. Sodišče prve stopnje tako v razveljavljeni kot izpodbijani sodbi ni sledilo pričam, ki jih je predlagala toženka, niti ni sledilo vsebini predložene listine (hišni red). Ni razlogovalo o delu, opravljenem na varovanju baze A. in v B. Edini razlogi so v točki 22 obrazložitve sodbe. Obremenjena je s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je podal konkretne navedbe o delu v prvi pripravljalni vlogi. Njegovi izpovedi o delu je sodišče prve stopnje verjelo. Povzelo je izpovedi prič C. C. in D. D. Tožnik in priči so izpovedali o delu ves čas pripravljenosti. Listin, iz katerih bi izhajala drugačna dejstva, ni. Priča E. E. je izpovedal le na splošno, priča F. F. pa je sam v izpovedi ugotovil, da je bilo pripadnikov za opravo vsega dela premalo, priča G. G. je potrdil, da dnevni počitek ni bil izrabljen. Kljub temu je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Navedlo je nejasne razloge za takšno odločitev. Tožnik je tako navedel kot dokazal, da je v času pripravljenosti opravljal delo; bolj natančno po urah opravljenega dela ni mogoče opredeliti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo posebej uveljavlja pritožba tožnika.

5.Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega tožnik niti ne zatrjuje, pač pa sodišču prve stopnje očita, da za presojo o neutemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine (več opravljenega dela) zaradi neizrabljenega dnevnega počitka ni navedlo razlogov oziroma da so ti sami s seboj oziroma s sprejeto odločitvijo v nasprotju. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer res razlogovalo o določenih dejstvih, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek (v tem delu je tožbo umaknil), vendar je hkrati navedlo jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb tožnika, tako da izpodbijana sodba z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (šlo bi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni obremenjena; v obrazložitvi (točka 22 obrazložitve in tudi druge, kot so točke 14, 16, 17, 23, 24, 25 …) je utemeljilo, zakaj je (kljub izpovedi tožnika in prič C. C. in D. D., ki jih izpostavlja pritožba) zahtevek zaradi neizrabljenega dnevnega počitka, določenega s 155. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in za delavce na obrambnem področju še specialno z drugim odstavkom 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr), zavrnilo.

6.Tožnik je s tožbo uveljavljal odškodnino za neizrabljeni tedenski in dnevni počitek ter višji dodatek za nevarne naloge, skupaj znesek v višini 5.903,81 EUR s pripadki. S prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2022 je tožbo delno umaknil; vztrajal je še pri zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni dnevni počitek, in sicer za 25 dni po 11 ur v višini 1.551,25 EUR s pripadki; podredno je zahtevek utemeljil na plačilu za več opravljeno delo (po 5,5 ur za 25 dni). Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo in sklep IV Pd 59/2020 z dne 30. 11. 2022, s katerima je delno ustavilo postopek; toženki je naložilo plačilo zneska v višini 987,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 do plačila; v presežku je zahtevek zavrnilo; odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

7.Po pritožbi toženke je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 145/2023 z dne 19. 10. 2023 izpodbijani del sodbe in sklepa (ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložilo je, da nekonkretizirane ugotovitve, da je tožnik v pripravljenosti opravljal sledeče naloge: spremstvo, varstvo, nadomeščanje, logistika prehrane, spremljanje video kamer, oziroma da je nadomeščal pripadnike na nalogah, kot je varovanje, prevzem in delitev hrane, spremljanje pekov, smetarjev in drugih obiskovalcev, spremljanje video kamer v nadzorni sobi, popisovanje vozil, pomoč pri navedenih nalogah, ne zadoščajo za presojo, da je tožnikov zahtevek za plačilo za več opravljeno delo v času, ko bi izrabil dnevni počitek, utemeljen. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem sojenju ugotavlja, ali je tožnik v času, ko bi mu bil zagotovljen dnevni počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).

8.V času, za katerega tožnik uveljavlja plačilo za več opravljeno delo zaradi neizrabljenega dnevnega počitka, je na mednarodni misiji opravljal varovanje baze A. in v B. na način 6 ur dela, 6 ur pripravljenosti in 6 ur počitka. V tožbi je pripravljenost opredelil kot delo (pripadnik v pripravljenosti je podpiral pripadnika na varovanju, ga nadomeščal, spremljal vozila in osebe, ki vstopajo v bazo, zagotavljal varovanje heliodroma) in tako zatrjeval, da mu je bil dnevni počitek zagotovljen le v času, ko je imel počitek, oziroma še v krajšem času zaradi prevzema in predaje dela (5,5 ur v okviru 18 ur). V prvi pripravljalni vloge je v zvezi z delom v času pripravljenosti (in počitka) res podal obsežne navedbe, kot navaja v pritožbi, vendar še vedno ni konkretiziral za posamezen (ali vsak) dan, katero nalogo je opravljal in koliko časa.

9.Tožnikove navedbe v prvi pripravljalni vloge so na primer v zvezi z varovanjem v B. bile: pripadniki v pripravljenosti so podpirali pripadnike na delu, na primer so jih nadomeščali v času, ko so odšli na stranišče, za obroke ali kakšno drugo nujno nalogo, odpirali so vrata kampa, zagotavljali pomoč pri dostavi hrane, nadzirali serviserje, spremljali obiskovalce … Za kamp H. je navedel, da je bil eden od pripadnikov v pripravljenosti zadolžen za varovanje, eden je prevzel nadzor nad zvezo; pripadniki v pripravljenosti so bili dolžni izvajati nadzor nad orožjem in opremo ter prevzeti vse logistične naloge, kot je prevzem hrane za zajtrk in večerjo … V zvezi z varovanjem baze A. je navedel, da je moral na primer spremstvo smetarjev izvajati med 1 in 1,5 ure, spremstvo civilnih oseb je trajalo med 0,5 do več ur, v času obrokov je moral nadomeščati pripadnike na delu, pri čemer noben obrok ne traja manj kot 0,5 ure ...

10.Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP). Toženka je že v odgovoru na tožbo prerekala tožnikove navedbe, da je opravljal delo v času pripravljenosti, in izpostavila za posamezne dni, (zgolj) katere ure je tožnik opravljal delo (določeno nalogo, na primer za dne 10. 12. 2015 je bil tožnik od 19:00 do 1:00 ure zadolžen za pregled vozil; takrat je bila njegova skupina I., kot je razvidno iz preglednice, na delu, ne v pripravljenosti). V prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2022 je izpostavila, da so tožnikove navedbe o delu v času pripravljenosti pavšalne in nekonkretizirane; navedla je, da pripadnik v pripravljenosti zagotavlja občasna spremstva in logistično zagotovitev, sicer pa se nahaja v sobah ali neposredni bližini; nadomešča pripadnike na delu. Konkretne navedbe po pripadnikih, ki so bili na delu, je podala še za dne 14. 2. 2016.

11.Deloma povzete navedbe tožnika so, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, (prerekane in) splošne. Vendar sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo iz razloga nezadostne trditvene podlage, ampak (pravilno), ker tožnik (konkretnega) dela, ki bi ga opravljal v času pripravljenosti (ali počitka), ni dokazal.

12.Da v pripravljenosti pripadniki niso opravljali dela oziroma da jim je bil zagotovljen dnevni počitek, je izpovedal poveljnik čete E. E. Ker je njegova izpoved temeljila na evidencah, ne dejanski zaznavi, ji že sodišče prve stopnje ni sledilo in ji tožnik v pritožbi po nepotrebnem oporeka, da je splošna. Enako velja za pričo G. G., vodnega podčastnika, ki je izpovedal, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da pripadniki v pripravljenosti niso opravljali nobenih nalog (in hkrati - nekonkretizirano - da jim dnevni počitek nikoli ni bil zagotovljen, kot izpostavlja tožnik v pritožbi), ki ji sodišče prve stopnje prav tako ni sledilo.

13.V pritožbi tožnik izpostavlja še izpoved F. F., poveljnika voda, ki mu ni v celoti v korist. Priča je namreč izpovedal, da so bili pripadniki v pripravljenosti, da bi v primeru izrednih dogodkov (ki jih ni bilo) okrepili stražarska mesta in da so se morali zadrževati na odrejenem mestu, kjer so lahko ležali, spali, gledali televizijo, kartali, gledali filme … Na vprašanje pooblaščenca tožnika, ali so odpirali vrata v kamp, prevzemali hrano, jo razdelili in počistili, je odgovoril pritrdilno, nato pa je izpovedal, da so pripadniki na delu (straži) nadzorovali in popisovali vozila, tisti na glavnem vhodu so spremljali obiskovalce; pripadniki v pripravljenosti so bili v videoroomu. S svojo izpovedjo je tako v bistvenem potrdil navedbe toženke, ne tožnika.

14.Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino poročil o dnevni angažiranosti, iz katerih izhajajo naloge pripadnikov na delu, v času pripravljenosti in počitka; na podlagi teh listin je pravilno ugotovilo, da pregled obiskovalcev, odpiranje vrat baze, pregled vozil in camera rooma sodijo med naloge, ki jih opravljajo pripadniki na delu; tako je za dan 14. 2. 2016, ko je bil tožnik na delu, bil zadolžen za odpiranje vrat.

15.Sodišče prve stopnje je na več delih v izpodbijani sodbi povzelo izpovedi tožnika in prič D. D. ter C. C.; med drugim, da so v pripravljenosti opravljali določene naloge oziroma da niso izrabili dnevnega počitka v celoti (11 ur), vendar na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, katere (konkretno) so te naloge na posamezni dan bile in koliko časa so trajale, da bi zahtevku (vsaj delno) ugodilo. Pri tem je pravilno izpostavilo, da določene naloge niti ne pomenijo dela, da bi se štelo, da posegajo v pravico do dnevnega počitka, ampak odražajo bivanje na mednarodni misiji, nekatere pa bi se med pripadniki v pripravljenosti porazdelile, tako da jih ne bi opravljali vsi. Navedena ugotovitev ne presega trditvene podlage toženke, saj je toženka v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2022 po posameznih pripadnikih navedla, katero nalogo (v času, ko so opravljali delo) so opravili, pri čemer tožnik sam v pritožbi priznava, da ni mogoče natančno po urah opredeliti opravljenega dela.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev da tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 155, Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97f

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.