Jedro

Tožeča stranka je res predstavila metodologijo izračuna okoljske dajatve. S tem je podala trditve o vsebini (podzakonskega) prava, ki zavezuje pravdni stranki. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni „opredelila na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska“, pa je pravilno. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere konkretne podatke (ki naj bi veljali za obveznost tožene stranke) je upoštevala ob izračunu vtoževanega zneska, to pomeni, da ni podala trditev o pravno odločilnih dejstvih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva plačilo 4.278,09 EUR okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda za obdobje od leta 2017 do 2019 na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju: uredba). Tožena nasprotuje višini tožbenega zahtevka in svoje nasprotovanje argumentira s specifikami objekta - planinske koče, ki ni odprta celo leto, nima vodovoda, v kateri je poraba vode minimalna in omejena na kapnico; poleg tega opozarja, da izračuna tožeče stranke v pogledu tega, koliko je v koči upoštevanih sedišč in ležišč, ni mogoče preizkusiti.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s stališčem, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in nadaljnjih vlogah ter na naroku za glavno obravnavo ni opredelila, kako je izračunala vtoževani znesek.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic pritožuje tožeča stranka ter predlaga spremembo sodbe v svojo korist. Pojasnjuje, da je v svoji zadnji pripravljalni vlogi izčrpno pojasnila metodologijo izračuna okoljske dajatve. V pritožbi predstavi metodologijo, nato pa še dva izračuna okoljske dajatve. Graja tudi to, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče ter postavilo izvedenca.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 26. 1. 2021 (redna št. 21 v spisu), res predstavila metodologijo izračuna okoljske dajatve1, kar navaja v pritožbi. S tem je podala trditve o vsebini (podzakonskega) prava, ki zavezuje pravdni stranki. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni „opredelila na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska“, pa je pravilno. Tožeča stranka namreč (niti v zadnji pripravljalni vlogi) ni pojasnila, katere konkretne podatke (ki naj bi veljali za obveznost tožene stranke) je upoštevala ob izračunu vtoževanega zneska, to pomeni, da ni podala trditev o pravno odločilnih dejstvih. Glede na vsebino uredbe oz. metodologije, ki jo je sama predstavila, bi morala podati trditve o tem, koliko enot obremenitve je upoštevala, torej kakšno naj bi bilo število uporabnikov - število zaposlenih ter gostov. Trditev o teh pravno pomembnih dejstvih tudi v pritožbi ni. Prvič (torej prepozno, saj niti ne navede nobenega razloga, ki bi opravičeval navedbo dejstev po zaključku prvega naroka glavne obravnave; prim. 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pa v pritožbi predstavi izračun 120+56/3 + 1 = število EO = 59,67 in dalje 59,67x26,4125 = 1.576,03 in še drugačen izračun. Teh2 pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati.

7. Pritožnik še navaja, da naj bi bili vsi podatki razvidni iz računa (gre za račun v prilogi A 1), a pritožbena navedba ne ustreza resnici, saj iz računa niso razvidni nobeni podatki, razen tega, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva okoljsko dajatev za leta 2017, 2018 in 2019, v letni vrednosti 1.576,03, količina EM3 pa je 59,67 MES. Tudi če bi pravno pomembne trditve izhajale iz računa (pa ne), je treba tožeči stranki pojasniti, da dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih tožbenih trditev, saj so namenjeni dokazovanju trditev in ne dopolnjevanju pomanjkljivih tožbenih navedb. Ker je tako, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja neizvedbo predlaganih dokazov.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pojasnila je, da je osnova za obračun okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode seštevek enot obremenitve, ki nastanejo v koledarskem letu zaradi odvajanja te odpadne vode …, da je letni seštevek enot obremenitve v nestanovanjski stavbi tretjina števila uporabnikov, pri ugotavljanju tega pa se upošteva število stalnih uporabnikov (število zaposlenih) in število razpoložljivih zmogljivosti (število gostov in drugih uporabnikov), kamor je treba šteti ležišča in stole. 2 Tudi sicer sta nerazumljiva in nepojasnjena. 3 Kaj naj bi to bilo, ni jasno.