Jedro

Sodišče je dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti le tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite in pravilne odločbe, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza temveč le tistega, ki je pravnorelevanten.

Izrek

Zahtevi obsojenega R.Z. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo spoznala R.Z. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in njegove žene je kot neutemeljene zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovorih podanih v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V pretežni meri namreč obe zahtevi uveljavljata le razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po mnenju obsojenca je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe s tem, da ni opravilo ogleda kraja dejanja oziroma rekonstrukcije dogodka v naravi, kar je sam predlagal v pisnem predlogu z dne 28.10.2005. Kot izhaja iz podatkov v spisu sodišče ni sledilo predlogu obdolženca in je zaključilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje z izvedbo predlaganega dokaza ne bi prišlo do drugačnega zaključka (3. odstavek na strani 3 sodbe). Temu stališču pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče in na podobne pritožbene navedbe odgovorilo, da je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti le tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite in pravilne odločbe zaradi česar ni dolžno izvesti vsakega dokaza temveč le tistega, ki je pravnorelevanten. Pravne relevantnosti predlaganih dokazov pa obdolžencu ni uspelo utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (1. odstavek na strani 4 sodbe pritožbenega sodišča).

V obravnavani kazenski zadevi je obdolženec želel z ogledom dokazati (kar poudarja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti), da je bilo dejanje storjeno na njegovem zemljišču. Ugotovitev tega dejstva (torej na čigavem zemljišču je bilo dejanje storjeno, še posebej, ker oškodovanka meni, da obstoji služnost hoje po poti) za razsojo ali je obsojenec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ni pomembna oziroma ni pravnorelevantna in bi pomenila izvedba tega dokaza le nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka. Isto velja tudi glede drugega razloga, ki ga za opravo ogleda navaja obsojenec v zahtevi, to je, da bi se sodišče lahko prepričalo, da na način kot se mu očita, dejanja ne bi mogel storiti. Iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje tako, "da je devetdesetletno M.K. potisnil tako, da je padla in pri tem utrpela ...". Da je obsojenec oškodovanko potisnil je sodišče ugotovilo ne samo na podlagi izpovedbe oškodovanke temveč tudi pred sodiščem zaslišanih prič K. in O.Č., ki sta prišla na kraj dogodka kmalu po dejanju, A.P. in J.K., predvsem pa na podlagi zdravniške dokumentacije in izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M.N. Imelo pa je predstavo tudi o konfiguraciji tal in višini ograje, saj je vpogledalo tudi v priložene fotografije. S pomočjo izvedenca pa je bilo tudi ugotovljeno, da poškodbe oškodovanke niso mogle nastati na način kot to opisuje obdolženec in sicer, da se je oškodovanka najprej usedla na tla, za tem pa še ulegla. Ali je obsojenec oškodovanko sunil z ograjo (kar naj bi bilo po njegovem zatrjevanju nemogoče in v kar bi se sodišče z ogledom lahko prepričalo) ali z roko preko nje, pa za storitev obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, saj kot rečeno sodišče ugotavlja le, da je oškodovanko potisnil tako, da je padla.

Nadaljnji očitki obsojenca v zahtevi, da sodišče ni opredelilo oškodovankinega ravnanja kot izzivanje in da ni razčiščevalo motiva za dogodek, ki je v tem, da bi se oškodovanka in njena družina dokopali do tuje nepremičnine ter izražanje dvomov v resnost poškodb oškodovanke, ki naj bi še cel teden po dejanju pridno delala, pa pomenijo le nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, oziroma izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker sodišče ni sledilo obsojenčevi zahtevi za izločitev sodnice obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da ni bil v enakopravnem položaju ves čas postopka, pri čemer poudarja, da je njegovo zahtevo za izločitev zavrnila ravno predsednica okrajnega sodišča, ki je v neki drugi, sicer civilni zadevi, zadrževala sklep Višjega sodišča v Mariboru več mesecev.

Obdolženec je z vlogo z dne 1.9.2005 zahteval izločitev sodnice T.C., ker naj bi bile podane okoliščine, ki vlivajo dvom v njeno pristranskost (6. točka 39. člena ZKP). Predsednica sodišča je zahtevo za izločitev zavrnila, ker je menila, da niso podani razlogi za izločitev, saj gre zgolj za obdolženčevo subjektivno prepričanje o nepristranskosti, ki pa ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o sodničini nepristranskosti. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbenih navedbah obsojenčeve žene. Presojo drugostopenjskega sodišča v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče in na tej podlagi ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev ni podana.

S tem, ko je sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ni ravnalo nezakonito temveč nasprotno, ravnalo je v skladu s 1. odstavkom 95. člena ZKP, ki določa, da kolikor spozna sodišče obdolženca za krivega izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Navedeno velja tudi za stroške izvedenca (1. točka 2. odstavka 92. člena ZKP), ne glede na to, da je po predlogu obdolženca za izločitev izvedenca sodišče za oceno poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka postavilo drugega izvedenca. Obdolženec je namreč dolžan povrniti vse stroške, ki so nastali z izvedbo dokazov ne glede na to, ali so mu v korist ali v škodo, izjema so le stroški, ki so jih po svoji krivdi povzročili drugi procesni udeleženci.

Zatrjevanje obsojenca, da se sodišče ni opredelilo glede časa in kraja dejanja, ne samo, da ni utemeljena, temveč je tudi protispisna. Sodišče namreč ugotavlja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje dne 29.4.2003 okrog 12 ure v K. pred stanovanjsko hišo. Neutemeljena pa je tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik. Ta sicer uvodoma sodišču očita, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, o odločilnih dejstev pa je precejšnje nasprotje kar se navaja v razlogih sodbe, vendar pa iz obrazložitve navedenega očitka ne izhaja očitek kršitve določb ZKP (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) temveč z izražanjem dvomov v zadobljene poškodbe, ki jih je utrpela oškodovanka ter z opozarjanjem na določena neskladja med tem, kar naj bi oškodovanka navedla zdravniku, uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz vseh navedb oškodovanke namreč jasno izhaja, da jo je obsojenec potisnil tako, da je padla, navedeno pa je sodišče tudi z drugimi izvedenimi (in že navedenimi) dokazi upoštevalo pri izrečeni sodbi.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona in da sta zahtevi deloma vloženi tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je obe zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določil ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).