Jedro

Delavka je bila v času po prenehanju delovnega razmerja (ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje) upravičena do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela na podlagi odločbe toženca, s katerim je bila ugotovljena zdravstvena nezmožnost. Po tem ko ji je bilo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje (ker je bilo ugotovljeno, da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito), ji je tožeča stranka (delodajalec) nadomestilo plače za to obdobje izplačala (direktno oz. prek Zavoda RS za zaposlovanje). Zato ima tožeča stranka pravico od toženca zahtevati povrnitev tega nadomestila plače, v kolikor se nanaša na čas od 31. dne zadržanosti dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2007 in št. …. z dne 4. 7. 2007 se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki refundirati nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela zavarovanke F.N. za čas od 27. 6. 2005 do 14. 3. 2007 v višini 10.898,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 702,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 209,98 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločbi toženca št. ... z dne 4. 7. 2007 in št. ... z dne 29. 8. 2007 o zavrnitvi zahteve po izplačilu nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zavarovanke F.N., da je toženec dolžan plačati tožeči stranki izplačano nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela F.N. za obdobje od 27. 6. 2005 do 13. 4. 2007, hkrati z ustreznimi prispevki, v skupni višini 10. 898,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, ter je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) neutemeljen, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja na 1. alinejo 28. člena in 29. člen ZZVZZ. Poudarja, da je bila tožeča stranka na podlagi sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 dolžna za sporno obdobje vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi. Iz odločbe toženca z dne 24. 4. 2007 izhaja, da je toženec za nazaj ugotovil, da je F.N. od 14. 5. 2005 do 13. 4. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, da je prvi dan začasne nezmožnosti 14. 5. 2005 in da je urejena prijava zavarovanja od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007. Sklicuje se na 2. odstavek 229. člena POZZ in navaja, da je nadomestilo delavki tudi dejansko izplačala. Ker pa gre takšno izplačilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, upravičeno zahteva refundacijo tega izplačila in to na podlagi zahtevka, ki mu je predložila tudi potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela. Delodajalec res ni upravičen do vračila obračunanih nadomestil plač, če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni, in če ni izkazano, da jih delodajalec ni plačal delavcu iz lastnih sredstev. Tožeča stranka kot delodajalec je takšno nadomestilo plač izplačala in to iz lastnih sredstev. Ni jasno, zakaj se sodišče sklicuje na 169. člen ZDR, ki določa pravico do odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov ter 1. odstavek 137. člena ZDR, v katerem je določeno, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti. Delavka tožeče stranke je bila odsotna zaradi bolezni. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da delavka F.N. v spornem obdobju ni bila sposobna za delo zaradi bolezni, obenem pa tudi ni delala, pri tem pa delodajalec lahko uveljavi plačilo sredstev le v primeru, da je delavka uveljavila pravico, ki jo je realiziral delodajalec na račun tretjega, vendar pa v danem primeru ni šlo za takšno situacijo, protispisen. Delavka je namreč pravico do povračila (?) nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela uveljavila, tožeča stranka pa ji je nadomestilo na podlagi sodbe in sklepa opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 izplačala, hkrati pa je vrnila Zavodu RS za zaposlovanje izplačana nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo. Ta sredstva je Zavod RS za zaposlovanje prav tako vrnil tožencu. Pri tožencu so bili plačani vsi prispevki za navedeno obdobje, delavki pa je bilo izplačano nadomestilo plače. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da delavki za čas njene bolezenske zadržanosti z dela ni bilo izplačano nadomestilo plače. Meni, da sklicevanje na sodno prakso in na določbo 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni utemeljeno. Poudarja, da sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips z dne 18. 6. 2002 obravnava problema povrnitve nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in vštevanja dohodka pri drugih delodajalcih. V sodbi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 289/99 z dne 6. 6. 2000 pa gre za vprašanje uporabe 1. in 3. odstavka 185. člena ZOR, pri čemer pa tožnica v omenjeni zadevi ni prejemala niti plače niti nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ni bila mogoča. V zadevi opr. št. Pdp 293/2006 pa je bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje tako, da je tožeča stranka za nazaj vzpostavila delovno razmerje, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je bila delavka v tem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Toženec sicer ne bi izdal odločbe z dne 24. 4. 2007. Poudarja še, da je tožeča stranka od zneskov, ki so bili izplačani F.N., odvedla tudi dohodnino. Priglasila je stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, ki so relevantni za sprejeto odločitev. Vztraja na stališču, da vsa izplačila iz naslova priznanja pravic iz delovnega razmerja predstavljajo le odškodnino, ovrednoteno glede na prikrajšanje delavca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne izplačila plače v smislu plačila za opravljeno delo, saj delavec po krivdi delodajalca ni mogel delati. Delodajalec je imel možnost, da bi v delovnem sporu uveljavljal zmanjšanje odškodninske odgovornosti tako, da bi dokazoval, da je imela delavka v zadevnem obdobju določene prihodke, zaradi katerih naj bi bila njena škoda manjša. Tožnik svoje odškodninske odgovornosti ne more prevaliti na toženca in se na ta način razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti, saj za to ni zakonske podlage. Sodba opr. št. Pdp 293/2006 učinkuje med pravdnima strankama in na razmerja med strankama v tem sporu ne more vplivati. Navaja, da je Zavod RS za zaposlovanje z dopisom z dne 25. 4. 2007 od tožeče stranke zahteval plačilo zahtevanega zneska, in sicer iz naslova plačila škode in ne plačila nadomestil. Nadalje meni, da odločba toženca dokazuje le, da delavka tožeče stranke v določenem obdobju ni bila zmožna za delo, kar med pravdnima strankama ni sporno. Ugotovljena začasna nezmožnost za delo pa ne pomeni avtomatično pravice do nadomestila plače po ZZVZZ, še manj pa pravice delodajalca do refundacije tega nadomestila. Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela je namenjeno pokrivanju izgube plače oziroma zaslužka v primeru, ko delavec zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more opravljati dela. Sklicuje se na 29. člen ZZVZZ. Zavarovancu pripada nadomestilo plače za čas, ko bi sicer moral delati, vendar je zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno zadržan od dela. Smisel in namen refundacije nadomestila plače delodajalcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja je v nadomestitvi izpada dohodka, ki ga sicer za delodajalca ustvarja delavec, ki je nezmožen za delo, in njegovo delo opravlja drug delavec. V konkretnem primeru pa delavka ni delala po volji delodajalca. Ker je bila delavka z dela odsotna zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji je nadomestilo dolžan izplačati delodajalec iz lastnih sredstev in ne v breme tretjega.

Tožeča stranka je dne 13. 2. 2009 po pooblaščencu vložila odgovor na toženčev odgovor na pritožbo, v katerem se sklicuje na pritožbene navedbe in poudarja, da je bila za delavko urejena prijava v zavarovanje za čas od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007 in je bila na podlagi odločbe toženca z dne 24. 4. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi presodilo listine v spisu (priloge A4 do A7 in A10 do A17, B1 ter listine v upravnem spisu), pri čemer je bila strankam dana možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje se namreč v izpodbijani sodbi sklicuje le na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 (priloga A9), odločbo toženca z dne 24. 4. 2007 (priloga A8) ter na izpodbijani odločbi toženca. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zavzelo tudi zmotno materialnopravno stališče. Pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni. Ta kršitev je podana le v primeru, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da ni mogoč njen preizkus. Takšnih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

V tej zadevi se spor nanaša na pravico delodajalca do povrnitve nadomestil plač, izplačanih delavcu, ki je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, konkretno do povrnitve nadomestil plač, izplačanih delavki tožeče stranke F.N., ki je bila v času od 14. 5. 2005 do 13. 4. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Iz podatkov v spisu izhaja, da je delavki tožeče stranke F.N. s potekom časa dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 2004, sklenjeni za določen čas. Delavka se je po prenehanju delovnega razmerja prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje, oziroma se je vpisala v evidenco brezposelnih oseb in prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami - v nadaljevanju: ZZZPB). Od dne 14. 5. 2005 dalje je bila delavka zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Skladno s 3. odstavkom 17. b člena ZZZPB, ki določa, da zavod zagotavlja pravice brezposelnim osebam iz prejšnjega odstavka enako obdobje, kot izplačujejo delodajalci nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po izteku tega časa se nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega prejemka po tem zakonu zagotavlja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, in glede na določbo 3. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – v nadaljevanju: ZDR), po katerem delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu, v času daljše odsotnosti z dela pa izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (toženca), je Zavod RS za zaposlovanje F.N. izplačeval nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela v breme toženca. S sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 je bilo odločeno, da se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 3. 2004 med tožečo stranko in njeno delavko F.N. sklenjena za nedoločen čas in je bila tožeča stranka po tej sodbi dolžna delavki za čas od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007 vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 2004, ji ta čas v delovno knjižico vpisati kot delovno dobo ter ji za čas od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007 izplačati plačo v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji za ta čas priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Dne 17. 4. 2007 je bila s strani tožeče stranke za F.N. vložena prijava v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, in sicer za nazaj za čas od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007, z odločbo z dne 24. 4. 2007 pa je imenovani zdravnik toženca ugotovil, da je bila F.N. od 14. 5. 2005 do 13. 4. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Iz dopisa toženca Zavodu RS za zaposlovanje z dne 17. 7. 2007 (priloga A11) izhaja, da je bila na podlagi omenjene sodbe prijava v zavarovanje za delavko F.N. za čas od 14. 5. 2005 do 17. 4. 2007 stornirana, nadomestilo plače, ki je bilo s strani toženca refundirano Zavodu RS za zaposlovanje, pa je bilo odšteto od tekočih zahtevkov. Zavod RS za zaposlovanje je torej sredstva iz naslova refundacije vrnil tožencu, nato pa od tožeče stranke po 54. členu ZZZPB zahteval zneske izplačanih denarnih prejemkov za zagotovitev socialne varnosti F.N. v času brezposelnosti, skupaj z izplačili sredstev za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov v skupnem znesku 5.630,45 EUR (obvestilo o odškodninski odgovornosti z dne 12. 4. 2007 na prilogi A13). Dne 6. 6. 2007 je tožeča stranka zahtevala od toženca refundacijo nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni. Z odločbo z dne 4. 7. 2007 je toženec zavrnil zahtevo tožeče stranke za izplačilo nadomestila plače za začasno zadržanost od dela zavarovanke F.N. za obdobje od 14. 5. 2005 do 13. 4. 2007. Pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo je toženec zavrnil z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2007. Tožeča stranka v tem socialnem sporu tako na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 29. 8. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 4. 7. 2007. V izpodbijanih odločbah se je toženec postavil na stališče, da tožeča stranka nima pravice do refundacije nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela omenjene zavarovanke, ker le-ta zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v spornem obdobju ni več opravljala dela in zato ni mogla koristiti bolniškega staleža. Poleg tega pa vsa izplačila iz naslova priznanja pravic iz delovnega razmerja predstavljajo odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne izplačila plače kot plačila za opravljeno delo. Takšno stališče toženca je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno sprejelo. Po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v tej zadevi namreč bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali so za refundacijo spornih nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela delavke zaradi bolezni izpolnjeni vsi pogoji, kot jih določata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ) in na njegovi podlagi sprejeta Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo s spremembami - v nadaljevanju: POZZ).

Pravno podlago za odločitev torej predstavljajo določbe citiranih ZZVZZ in POZZ. Pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela imajo na podlagi 1. alineje 28. člena ZZVZZ tudi zavarovanci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, in jim gre nadomestilo po določbi 29. člena ZZVZZ na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije od prvega dne zadržanosti od dela zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik, ter poškodb, nastalih v okoliščinah iz 18. člena tega zakona, ter od 31. dne zadržanosti od dela v vseh drugih primerih. Zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Pravico do nadomestila plače ter postopek uveljavljanja teh pravic podrobneje urejajo POZZ. Pravica zavarovanca do nadomestila plače je tako konkretizirana v določbah 137. in naslednjih členov POZZ. Refundacija nadomestila plače delodajalcu s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje pa je urejena v 229. členu POZZ. Po 2. odstavku 229. člena POZZ tako nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne delodajalcem izplačana nadomestila plač po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priloženo ustrezno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Delodajalec ni upravičen do vračila obračunanih nadomestil plač s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje v primerih, ki jih določa 4. odstavek 229. člena POZZ, in sicer: če jih delodajalec ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni; če ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu v primeru začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 dni, in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni; in če v primeru začasne nezmožnosti za delo, ko gre nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena. Podlaga za uveljavitev nadomestila plače je listina, ki jo na podlagi 230. člena Pravil izda zdravnik, pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela.

Glede na navedeno materialno podlago je torej za odločitev bistveno, da je imenovani zdravnik toženca v skladu s pristojnostjo, določeno v 1. alineji 2. odstavka 81. člena ZZVZZ, z odločbo z dne 24. 4. 2007 (priloga A8), ki je očitno postala dokončna in pravnomočna, za čas od 14. 5. 2005 do 13. 4. 2007 ugotovil, da je bila F.N. - delavka tožeče stranke začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvi dan zavarovankine odsotnosti od dela 14. 5. 2005, da je urejena prijava v zavarovanje od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007 ter da je imenovani zdravnik na podlagi predloga osebnega zdravnika ter po pregledu in proučitvi celotne medicinske in druge dokumentacije odločil, da je zavarovanka v tem obdobju začasno nezmožna za delo. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela se zavarovancu prizna prav na podlagi odločb pristojnega imenovanega zdravnika, ki je ugotovil začasno nezmožnost za delo. Z izdajo odločbe imenovanega zdravnika z dne 24. 4. 2007 je torej izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 29. člena ZZVZZ, s sodbo opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 pa je bilo vzpostavljeno delovno razmerje od 1. 1. 2005 do 14. 3. 2007 (2. odstavek 29. člena ZZVZZ). Zavarovanka F.N. je tako pridobila pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni. Pravica zavarovanca do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela pa pomeni dolžnost delodajalca, da zavarovancu - svojemu delavcu to nadomestilo izplača, in sicer ob izpolnjenih pogojih v breme zavoda za zdravstveno zavarovanje. Le-ta pa delodajalcu izplačana nadomestila plače refundira, razen v primerih iz 4. odstavka 229. člena POZZ. V konkretnem sporu ne gre za nobenega od teh primerov. Delavka F.N. je bila do nadomestila plače upravičena na podlagi odločbe toženca z dne 24. 4. 2007 po tem, ko ji je bilo z omenjeno sodbo opr. št. Pdp 293/2006 z dne 18. 1. 2007 vse od 1. 1. 2005 dalje (do 14. 3. 3007) vzpostavljeno delovno razmerje pri tožeči stranki. Nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela je tožeča stranka F.N. vse do prenehanja delovnega razmerja in s tem do prenehanja zavarovanja (dne 14. 3. 2007) nedvomno izplačala, in sicer del nadomestila plače je neposredno izplačala delavki F.N. (oziroma njenemu pooblaščencu odvetniku L.J. iz Ljubljane), del pa ji izplačala posredno preko Zavoda RS za zaposlovanje. Iz plačilnih list za mesece julij 2005 do marec 2007 ter potrdil o izvedeni transakciji (vse priloga A14) izhaja, da je tožeča stranka delavki F.N. izplačala razliko med nadomestilom plače med začasno zadržanostjo od dela, ki ga je delavka F.N. prejemala od Zavoda RS za zaposlovanje, in nadomestilom plače med začasno zadržanostjo od dela v skupnem neto znesku 2.447,47 EUR, skupaj s prispevki in davki v skupnem bruto znesku 6.420,02 EUR. Poleg tega pa je tožeča stranka Zavodu RS za zaposlovanje povrnila F.N. izplačana nadomestila plače po 17. b členu ZZZPB v znesku 4.478,78 EUR. Izplačano nadomestilo plače za čas od 27. 6. 2005, torej od 30. dne začasne nezmožnosti za delo dalje, do 14. 3. 2007, to je do zadnjega izplačila nadomestila plače (plačilna lista za mesec marec 2007 med prilogami A14) gre tako v breme toženca, in znaša 10. 898,80 EUR (vsota nadomestila plače, ki ga je tožeče stranka povrnila Zavodu RS za zaposlovanje, in razlike, ki jo je tožeča stranka skupaj s prispevki in davki plačala oziroma obračunala F.N.), kar vse izhaja iz listin na prilogi A14. Toženec je sicer ugovarjal tudi višini refundacije. Pri tem je zatrjeval, da je bila F.N. izplačana plača in ne nadomestilo plače, ter predložil zneske nadomestila plače po 17. b členu ZZZPB, ki jih je refundiral Zavodu RS za zaposlovanje. Iz prilog A14 nedvomno izhaja, da je bilo F.N. za čas od 27. 6. 2005 do 14. 3. 2007 izplačano nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni („boleznine nad 30 dni“) in ne plača, refundacija toženca Zavodu RS za zaposlovanje pa ni predmet tega postopka. Poleg tega toženec z ničemer ni dokazal, da višina refundacije, kot jo vtožuje tožeča stranka, ni utemeljena. Nasprotno pa je tožeča stranka z listinami na prilogi A14 dokazala, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženčevo stališče, pri katerem vztraja tudi v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ni upravičena do refundacije, ker je delavki F.N. delovno razmerje prenehalo po volji delodajalca, ki ji je zato dolžan plačati odškodnino, je tako zmotno.

Skupaj s povračilom izplačanih nadomestil plače je toženec dolžan tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, in sicer glede na postavljen tožbeni zahtevek od vložitve tožbe (dne 3. 10. 2007) dalje. Po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju: OZ) če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 29. 8. 2007 in z dne 4. 7. 2007 ter odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki refundirati nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela zavarovanke F.N. za čas od 27. 6. 2005 do 14. 3. 2007 v višini 10.898,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Obenem je pritožbeno sodišče sklenilo, da je toženec na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena tožeči stranki dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Stroški postopka na prvi stopnji so na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – v nadaljevanju: ZodvT) odmerjeni po tarifni številki 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami - v nadaljevanju: OT), ter predstavljajo 300 točk za tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 12. 12. 2008, skupaj torej 1275 točk oziroma 585,22 EUR. Poleg tega še 20 % DDV na odvetniško storitev (117, 04 EUR), kar skupaj znaša 702,26 EUR. Višje priglašeni stroški glede na 1.c točko tarifne številke 15 OT (spori s področja socialne varnosti) niso utemeljeni.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbe v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniško storitev v skupni višini 209,98 EUR. Višje priglašeni stroški pritožbe po 4. točki tarifne številke 15 OT niso utemeljeni, stroški obvestila stranki pa so že zajeti v drugih stroških (tarifna številka 39 OT).