Jedro

Zoper pritožbo, vloženo v delovnem oziroma socialnem sporu, ni mogoče začeti upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 213/2000-8 z dne 28.3.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o Upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo tožnika, s katero je ta zahteval izrek ničnosti pritožbe tožene stranke z dne 26.4.2000 (1. točka izreka sklepa) in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Sodišče je tožbo zavrglo ob predhodnem preizkusu tožbe. Menilo je, da pritožba, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v L. z dne 13.4.2000 ni akt oziroma dejanje, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Tožba, s katero se izpodbija posamični akt ali dejanje zaradi posega v ustavne pravice se po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožena stranka je imela z Ustavo in zakoni zajamčeno pravico do pritožbe. Kršitve postopka in pooblastil, ki naj bi pomenile poseg v tožnikove ustavne pravice, bo lahko tožnik uveljavljal v pritožbenem postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v L., pred katerim ima tudi zagotovljeno sodno varstvo. Ker je vložena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe, je zaradi zavrženja tožbe zavrglo tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ne da bi se spuščalo v vsebinsko odločanje o njeni utemeljenosti.

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da je odločanje sodišča prve stopnje samo s seboj v nasprotju, saj je sodišče odločilo, da je bila tožena stranka upravičena do pritožbe in da se ne bo spuščalo v vsebinsko odločanje njene utemeljenosti.

Ponovno zatrjuje, da tožena stranka nima zakonske podlage za vložitev pritožbe zoper sodbo delovnega in socialnega sodišča, sploh pa ne do vlaganja kakršnekoli pritožbe, se pravi, nezakonite, neresnične ali celo z lažnivo in nestrokovno vsebino. Za odločanje, ali je pritožba zakonita in ali ima stranka pravico do pritožbe, pa je potrebno vsebinsko odločanje o njeni utemeljenosti. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. S tem, da ima stranka z ustavo zajamčeno pravico do pritožbe, ne pomeni, da stranka lahko poda nezakonito pritožbo, v kateri žali in piše neresnice. Predmet obravnavane tožbe je vsebina pritožbe, ki jo je vložila tožena stranka. Zato se brez spuščanja v njeno vsebino ne da odločati. Predlaga nadalje, da pritožbeno sodišče ugotovi, da Višje delovno in socialno sodišče ni sodišče, ki bi bilo stvarno pristojno za nudenje sodnega varstva zoper poseganje v ustavne pravice. To sodišče tudi ni pristojno za odločanje o ničnosti pritožbe. Sicer pa je pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča podala nepristojna enota ZPIZ, delavci te enote pa tudi nimajo zakonske podlage za pisanje takih pritožb. Zato je pritožba nična, kar naj bi ugotovilo pritožbeno sodišče. Na koncu pritožbe še predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in zadevo preda Ustavnemu sodišču RS v oceno ustavnosti določbe ZDSS, ki onemogoča sodno varstvo zoper poseganje v ustavne pravice v socialnih sporih. V dopolnitvi pritožbe pa tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na to, ali ima delavka tožene stranke, ki je pritožbo podpisala, opravljen pravniški državni izpit in v kolikor ga nima, odloči, da ne more opravljati dejanj pred višjim sodiščem in da se zato njena pritožba zoper sodbo delovnega in socialnega sodišča razveljavi in šteje, da to dejanje ni opravljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke, vložena zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v L. ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni akt, ki ga je možno izpodbijati v upravnem sporu, je po določbi 1. odstavka 3. člena ZUS tisti dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti, oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pritožba, zoper katero je tožeča stranka sprožila upravni spor, le vloga tožene stranke, ki jo je ta vložila kot stranka v delovnem oziroma socialnem sporu zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v L. Tožena stranka je bila na podlagi ustave in v izpodbijanem sklepu navedenih zakonskih določb upravičena do vložitve pritožbe, če pa je bila pritožba utemeljena, pa ni stvar upravnega sodišča, pač pa je za to odločitev stvarno pristojno Višje delovno in socialno sodišče. To sodišče je tudi pristojno za odločanje o morebitnih kršitvah, ki jih tožnik zatrjuje v dopolnitvi svoje pritožbe.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pravilno vložena tožba procesni pogoj za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da tožba ni bila vložena v skladu z določbami ZUS, tudi ni podlage za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.