Jedro

Leta 1968 je bil sprejet Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja. Zemljišča, ki so bila nacionalizirana že leta 1958 z ZNNZGZ, s tem zakonom niso bila nacionalizirana, ker so že bila družbena lastnina, zanje pa je veljal pravni režim, kot ga je določil ta zakon, torej zakon iz leta 1968. S četrtim odstavkom 5. člena je ta zakon izenačil pravni položaj prejšnjih lastnikov zemljišč, ki so bila nacionalizirana do uveljavitve tega zakona (torej na podlagi ZNNZGZ), s tistimi, na katere so prejšnji lastniki do uveljavitve tega zakona prenesli pravico uporabe ali prednostno pravico uporabe. Ta zakon je torej štel, da so prejšnji lastniki s pravnim poslom, sklenjenim pred uveljavitvijo tega zakona, prenesli pravico uporabe, čeprav je ZNNZGZ to pravico imenoval "pravica brezplačnega uživanja". Nadaljnji zakoni v to pravico niso posegli, vsi so govorili le o pravici uporabe kot o pravici nacionaliziranih zemljiščih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1429/1 k.o. ... (ID ...), do celote; da mu je toženec dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v višini 766,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine je postal na podlagi darilne pogodbe, ki jo je sklenil s svojo teto. Dejansko mu je teta omenjala, da bo treba nekaj v zvezi z nepremičnino še urediti, pri čemer naj bi bil to za sodišče razlog, da mu očita, da pred pridobitvijo lastninske pravice ni opravil dolžnega raziskovanja. S tem se ne strinja, kaj več kar je storil (obrnil se je na odvetnika, ki je preveril zemljiškoknjižno stanje) ni bil dolžan storiti in se od njega kaj drugega tudi ne more zahtevati. Sporna nepremičnina nedvomno ni bila kupljena s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 10. 1965. Ob sklenitvi pogodbe prodajalka M. K. ni bila več lastnica te nepremičnine, saj ji je bila odvzeta v postopku nacionalizacije, dovoljeno ji je bilo le še, da nepremičnino uživa. Ne drži torej tožbena navedba, da je parcelo z navedeno pogodbo prodajalka pravnemu predniku tožnika prodala, temveč mu jo je prepustila zgolj v uživanje. Tako tudi ne drži trditev, da naj bi pravni prednik tožnika plačal za nakup te nepremičnine. Pravni prednik tožnika je tako dobro vedel, da ima na sporni parceli samo pravico uživanja, torej ni bil v dobri veri, v dobri veri pa tudi ni bil tožnik, saj ne razpolaga z dokumentom, ki bi dokazoval, da je bila ta parcela kupljena ali da bi lahko upravičeno sklepal, da je prešla nanj lastninska pravica na sporni nepremičnini. Tožnik se sklicuje, da je sporno zemljišče pridobil z dedovanjem, v takšnem primeru se od vsakega skrbnega človeka pričakuje, da bo preveril ali so v sklepu o dedovanju zajete vse nepremičnine, vsi lastniki nepremičnin v RS so prejeli obvestilo s strani GURS o tem, katerih nepremičnin so lastniki, vsi lastniki nepremičnin plačujejo davke, tožnik davka za sporno nepremičnino ni plačeval. Pravni predniki tožnika tako ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) niso imeli pravice uporabe na sporni nepremičnini in je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu materialnopravno napačna. Tožnik tudi ni mogel spregledati, da ni lastnik zemljišča v velikosti 453 m2, takšna razlika v površini do njegove parcele, ki je velika 342 m2, mu ni mogla ostati skrita. O tem sodba ni zavzela razlogov, s čimer je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Lastninsko pravico na navedeni nepremičnini je na podlagi sklepa o dedovanju, ob upoštevanju določb ZLNDL, pridobil K. W., kot je to razvidno iz zemljiške knjige. Sodišče tožbenemu zahtevku tudi ne bi smelo ugoditi na podlagi določb o priposestvovanju. Tožnik in ne njegov pravni prednik ni bil dobroveren v svoji posesti, v zvezi s tem je toženec podal razumljive in življenjsko sprejemljive razloge, do katerih sodišče ne zavzame stališča. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila med pravnima prednikoma tožnika (očetom I. K. in materjo T. K.) kot kupcema in pravno prednico toženca (M. K.) kot prodajalko, dne 12. 10. 1965 sklenjena kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je bila na pravna prednika tožnika prenesena pravica uživanja parcele št. 1429/1 travnik k.o. ... (priloga A 2). Nepremičnina je bila prodajalki predhodno nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 – ZNNZGZ).1 38. člen je določal, da nezazidano nacionalizirano gradbeno zemljišče (kakršno je bilo konkretno) ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena tega zakona, je prejšnji lastnik takšnega zemljišča lahko za ta čas zemljišče za plačilo ali brezplačno dal v uživanje komu drugemu. Po obvezni razlagi prvega odstavka 39. člena (Uradni list FLRJ, št. 24/59) se je pravica uživanja nacionaliziranega zemljišča lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na poljubno drugo osebo. Pravica do brezplačnega uživanja je torej zagotavljala tudi pravico do razpolaganja. Kupoprodajna pogodba z dne 12. 10. 1965 je bilo torej tudi glede sporne nepremičnine veljavno sklenjena – pravica do brezplačnega uživanja je na njeni podlagi prešla na pravna prednika tožnika. Za vse kupljene nepremičnine, tudi za odstop pravice uživanja, je bila dogovorjena kupnina v višini 1.000.000,00 DIN, glede katere v postopku ni bilo z ničemer izkazano, da ni bila plačana.

6. Leta 1968 je bil sprejet Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69). Zemljišča, ki so bila nacionalizirana že leta 1958 z ZNNZGZ, s tem zakonom niso bila nacionalizirana, ker so že bila družbena lastnina, zanje pa je veljal pravni režim, kot ga je določil ta zakon, torej zakon iz leta 1968. S četrtim odstavkom 5. člena je ta zakon izenačil pravni položaj prejšnjih lastnikov zemljišč, ki so bila nacionalizirana do uveljavitve tega zakona (torej na podlagi ZNNZGZ), s tistimi, na katere so prejšnji lastniki do uveljavitve tega zakona prenesli pravico uporabe ali prednostno pravico uporabe. Ta zakon je torej štel, da so prejšnji lastniki s pravnim poslom, sklenjenim pred uveljavitvijo tega zakona, prenesli pravico uporabe, čeprav je ZNNZGZ to pravico imenoval "pravica brezplačnega uživanja".2 Nadaljnji zakoni3 v to pravico niso posegli, vsi so govorili le o pravici uporabe kot o pravici nacionaliziranih zemljiščih. Pravica uporabe pa je bila tudi podedljiva.

7. Pritožbena trditev, da tožnik na spornem zemljišču ni mogel pridobiti lastninske pravice po ZLNDL že zato, ker naj bi bila na njegova pravna prednika prenesena zgolj pravica uživanja, tako nima pravne podlage.

8. Ni torej dvoma, da so bili pravni predniki tožnika in nato tožnik, ki je to pravico podedoval4, imetniki pravice uporabe sporne nepremičnine, ki so jo pridobili izvenknjižno (prenos pravice v zemljiški knjigi ni bil izveden). Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, zato se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno. Knjižna imetnica pravice uporabe pa je ostala prodajalka M. K. Ta pravica se je nato z dedovanjem prenesla na S. K. in K. W., v korist katerega se je v zemljiški knjigi tudi vknjižila lastninska pravica na podlagi določb ZLNDL. Na podlagi dedovanja je nato lastninska pravica na sporni nepremičnini prešla na F. G., ki je s tožencem dne 28. 3. 2013 sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere se je toženec v zemljiški knjigi tudi vpisal kot lastnik nepremičnine.

9. V postopku ni bilo sporno, da v zemljiško knjigo vpisani imetniki pravice uporabe, nepremičnine niso nikoli imeli v posesti, temveč le pravni predniki tožnika in tožnik sam, na temelju zunajknjižno pridobljene pravice uporabe. Ker tudi K. W. nikoli ni bil dejanski imetnik pravice uporabe v smislu ZLNDL, na podlagi tega zakona ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine. Ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) je bil imetnik pravice uporabe v smislu določbe ZLNDL tožnik, ki je torej že tedaj na tej pravni podlagi pridobil na spornem zemljišču lastninsko pravico.5

10. Po povedanem tudi darovalka F. G. ob sklepanju darilne pogodbe z dne 28. 3. 2013, ni bila lastnica nepremičnine in ni imela razpolagalnega upravičenja. Kljub temu bi toženec z vknjižbo v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico ob predpostavki, da je bil ob sklepanju pogodbe in vložitvi predloga za vknjižbo v dobri veri, da je odsvojiteljica lastnica nepremičnine (10. in 11. člen Stvarnopravnega zakonika), kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da bi morale okoliščine, kot jih je sam izpostavil, pri njem vzbuditi dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja, s čimer je zanj nastopila poizvedovalna dolžnost, torej dolžnost podrobnejše seznanitve z zadevo in preveritve stanja spornega zemljišča. Že na naroku dne 16. 1. 2018 je namreč toženec sam pojasnil, da je že pred leti v gostilni od neke osebe, verjetno brata tožnika, slišal, da z lastništvom tete nekaj ni v redu. To je ponovil tudi, ko je bil zaslišan in še pojasnil, da mu je teta ob sklepanju pogodbe na njegovo vprašanje, če je kaj narobe, odgovorila "tam je samo en, ena zadeva, katero bo mogoče potrebno urediti, ampak to se boste že vi zmenili kako in kaj".

12. Toženec bi moral biti ob daritvi prepričan, da je zemljiškoknjižno stanje točno. Ob gornjih okoliščinah, ko je bil ob sklepanju pogodbe in že pred tem, dovolj očitno opozorjen, da s formalnim lastništvom nekaj ni v redu, bi moral preveriti tudi dejansko lastništvo spornega zemljišča in ne le podatkov v zemljiški knjigi. Glede na njegovo nedobrovernost ga načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnikova lastninska pravica pretehtala toženčevo že vpisano lastninsko pravico, in je torej lastninska pravica tožnika močnejša ter pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku ugodilo.

13. Tožnik je torej kot imetnik pravice uporabe družbeno nepremičnino olastninil z uveljavitvijo ZLNDL. Postal je njen lastnik in dodatnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (priposestovanja) ne potrebuje. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe s tem v zvezi, ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, za toženca pa na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 Ki je določil, da postanejo gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja družbena lastnina. 2 Primerjaj USRS Up-403/01. 3 Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84). 4 Da je bilo v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu v letu 1992 dogovorjeno, da sporno nepremičnino oziroma pravico njene uporabe v celoti pridobi tožnik, v postopku ni bilo sporno. 5 Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe (prvi odstavek 2. člena ZLNDL).