Jedro

V primeru, če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, nima pravice do povračila stroškov pravdnega postopka, ki ga vodi proti slednjemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115360/2010 z dne 23. 8. 2010 glede toženca T. K. razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se pravdni postopek ustavi (1. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 4,30 EUR, v presežku pa je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevo za povračilo stroškov tožene stranke, zahtevi za povračilo stroškov tožeče stranke pa v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče naj plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži tožencu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 158. člena ZPP. V obrazložitvi je namreč napisalo, da toženec, ki je solidarni zavezanec in se je tožbi upiral, tožeči stranki ni plačal ničesar, zaradi česar je upravičen do povračila pravdnih stroškov. Takšna interpretacija 158. člena ZPP pa je napačna. Prav tako je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da je tožnik umaknil tožbo zaradi izpolnitve tretje osebe. Solidarnost zavezancev ter enotnost upravičencev terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih zavezancev, učinkuje za vse sozavezance. Tako je v konkretnem primeru potrebno šteti, da ko je solidarno obveznost izpolnil eden od solidarnih zavezancev, izpolnitev velja za izpolnjeno tudi za preostalega. Glede na solidarno zavezo in enotnost terjatve ni mogoče šteti, da eden od solidarnih zavezancev ni ničesar izpolnil, in je zato upravičen do povračila pravdnih stroškov zaradi uveljavljanja enotne terjatve. Tožeča stranka je tožbo umaknila, ko je bila njena terjatev poplačana. Do umika tožbe ni prišlo, ker zahtevek ne bi bil utemeljen, pač pa zaradi izpolnitve enotne terjatve. Dejstvo, kdo izmed solidarnih zavezancev enotno terjatev izpolni v skladu s 395. členom OZ, ne bi smelo biti pomembno. Ker gre za solidarnost zavezancev, je treba šteti, da je prvotni dolžnik z izpolnitvijo enotne terjatve v izvršilnem postopku ravnal tudi v imenu toženca v pravdnem postopku. Tožnikova terjatev je bila izpolnjena šele na podlagi uveljavljanja preko sodišča, tako da je bil izvršilni in v konkretnem primeru pravdni postopek potreben. Če bi zoper sklep o izvršbi ugovarjala oba dolžnika, bi imela tožeča stranka možnost postaviti zahtevek zoper oba zavezanca nerazdelno. Če bi v takem primeru eden izmed dolžnikov plačal terjatev in bi tožeča stranka tožbo umaknila, bi bila upravičena do povračila pravdnih stroškov. Ker pa sta tekla dva postopka, izvršilni zoper glavnega dolžnika in pravdni zoper toženca poroka, tožeča stranka ne sme trpeti negativnih posledic. Od upravičenca enotne terjatve ni dopustno zahtevati, da bi moral terjatev od vsakega izmed solidarnih zavezancev uveljavljati šele potem, ko je eden od solidarnih zavezancev ne izpolni, saj bi v takem primeru institut solidarnosti dolžnikov izgubil smisel. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnica predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper glavnega dolžnika G. Č., ki sklepu o izvršbi ni ugovarjal, ter zoper poroka, T. K., ki pa je zoper sklep o izvršbi uspešno ugovarjal. Posledično je bil sklep o izvršbi v delu, ki se je nanašal na drugega dolžnika T. K. (sedaj toženca), razveljavljen. V izvršilnem postopku je bilo tudi odločeno, da bo o zahtevku tožnice glede toženca T. K. odločeno v pravdnem postopku.

6. Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki je tožbo umaknila, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo 158. člena ZPP, ni utemeljen. Glavni dolžnik je v izvršilnem postopku vtoževano terjatev plačal, zato je tožnica v obravnavanem pravdnem postopku zoper toženca umaknila tožbo in zahtevala povračilo pravdnih stroškov. V pravdnem postopku je zatrjevala, da toženec kot porok solidarno z glavnim dolžnikom odgovarja za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da sta oba dolžnika navadna materialna sospornika. Za vsakega navadnega sospornika pa se lahko izda različna sodba, saj je vsak sospornik v postopku samostojna stranka, njegova procesna dejanja učinkujejo le zanj. Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izpolnitve glavnega dolžnika ni moč pripisati tožencu, kar potrjuje tudi sodna praksa(1). Ta šteje, da se v primeru, če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu enak učinek, kot da bi solidarni dolžnik sam izpolnil zahtevek, ki mu ugovarja(2). Zato obširni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti izpolnitev dolžnika v izvršilnem postopku kot toženčevo izpolnitev obveznosti (za katero toženec solidarno odgovarja), niso utemeljeni.

7. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na sklep VS RS II Ips 274/2002(3). V navedenem primeru je zavarovalnica, ki je imela položaj stranskega intervenienta, s sklenitvijo zunajsodne poravnave in plačilom odškodnine tožniku ravnala v imenu edine tožene stranke, zaradi česar je sodišče štelo, da je tožena stranka sama plačala odškodnino. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1207/2001 ter sklep VS RS II Ips 136/2003, saj navedena primera z obravnavanim nista primerljiva. V prvem primeru predmet preizkusa ni bila presoja uporabe materialnopravnega določila 158. člena ZPP, v drugem pa je tožnik umaknil tožbo zaradi neutemeljenosti zahtevka, ne pa zaradi izpolnitve nasprotne stranke.

8. Ker izpolnitve solidarnega zavezanca (glavnega dolžnika) v izvršilnem postopku ni moč šteti za toženčevo izpolnitev, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbena očitka o zmotni uporabi materialnopravnega določila 158. člena ZPP ter posledično zmotni ugotovitvi dejanskega stanja nista utemeljena.

9. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11. O pritožbi je odločala sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP.

(1) Glej tudi sklep VS RS II Ips 399/2004 z dne 27. 10. 2005

(2) N. B., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran: 46-47

(3) N. B., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 47, glej opombo 117.