Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik dne 25. 6. 1991 sicer prebival v Republiki Sloveniji, vendar pa od tega dne dalje v njej dejansko ni neprekinjeno živel. Tožnikova družina je zapustila državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo oziroma po izjavi tožnika je bilo to 28. 6. 1991, da so iz Slovenije odšli zaradi začetka vojne za osamosvojitev Slovenije, razlog, da se niso več mogli vrniti, pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, ker niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejel tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je na začetku upravnega postopka ob vpogledu v uradno evidenco Register stalnega prebivalstva ugotovil, da je tožnik 6. 11. 1985 odjavil stalno prebivališče iz Republike Slovenije za naslov A. ter da je 14. 4. 1989 prijavil začasno prebivališče v Sloveniji na naslovu B., ki pa je veljalo do 28. 12. 1990. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da je imel tožnik na dan 25. 6. 1991 državljanstvo Republike Srbije. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je tožnik leta 1999 podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar je bil postopek ustavljen, saj ga ni bilo mogoče končati brez tožnikovega sodelovanja in je tedaj organ njegov molk štel za umik prošnje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je v letu 1992 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo na podlagi redne naturalizacije, ki pa je bila zavrnjena.

2. Tožnik je bil tudi zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je navedel, da je v letu 1988 v C. dobil potni list, kar po njegovem mnenju pomeni, da odjava v letu 1985 ne obstaja. Z družino je odšel v Bosno 28. 6. 1991, kjer so bili do konca avgusta, potem pa so odšli v Srbijo in so živeli v Srbiji. Do leta 1993 je hodil v Slovenijo, potem pa ni mogel več priti, ker ni imel garantnega pisma, saj so uvedli vize. V Srbiji je delal na kmetiji, drugače pa ni bil zaposlen. Od leta 1991 dalje je živel v Šabcu. Glede poskusa ponovne vrnitve v Slovenijo je povedal, da je leta 1999 podal prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje, a je bila zavrnjena. Iz Slovenije je odšel zaradi vojne, razen tega so ga v Sloveniji pred otroki pretepli, otrokom pa so v šoli grozili. Kadar je prišel kasneje v C., so klicali policijo, češ da je prišel četnik; na policiji so ga pridržali od petih popoldan pa skoraj do dvanajstih. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik Slovenijo zapustil v juniju 1991 in je potem živel izven Slovenije, za kratek čas tudi Bosni in Hercegovini, potem pa v Srbiji, kjer še vedno živi. Njegova odsotnost iz Republike Slovenije je trajala več kot eno leto oziroma več kot pet let. V zvezi z ugotavljanjem odjave stalnega prebivališča je prvostopenjski organ od Ministrstva za notranje zadeve pridobil podatek, da so opravili vpogled v podatke Centralnega registra prebivalstva in Registra stalnega prebivalstva ter ugotovili, da obe evidenci izkazujeta, da je tožnik 6. 11. 1985 odjavil stalno prebivališče z območja Republike Slovenije. Iz osebnega kartona tujca (karton stalno prijavljenih občanov) pa ni razvidna odjava stalnega prebivališča z dne 6. 11. 1985. Dvojnik osebnega kartona, ki je bil podlaga za izdajo potnih listov in osebnih izkaznic, pa je že bil poslan v uničenje. Prav tako odjava stalnega prebivališča 6. 11. 1985 ni vpisana v knjigi odjav, ki se je vodila na Krajevnem uradu Šentjanž (ročna evidenca). Opravljen je bil tudi vpogled v ročno gospodinjsko kartoteko za Krajevni urad Šentjanž, pri čemer je bilo ugotovljeno, da kartona za družino Č. za naslov D. v navedeni kartoteki ni. Prvostopenjski organ meni, da je potrebno kot pravilno upoštevati odjavo stalnega prebivališča z dne 6. 11. 1985, čeprav iz ročnih evidenc ni razvidna. V postopkih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje njegove žene in sina je prav tako ugotovljena odjava njunega stalnega prebivališča na isti dan, pri hčerki E. pa prenehanje prijave na isti dan. Svoje nestrinjanje s odjavo njegovega stalnega prebivališča na dan 6. 11. 1985 tožnik utemeljuje z izdajo potnega lista v Sevnici 20. 12. 1988. Prvostopenjski organ meni, da obstaja možnost izdaje potnega lista in vpisa spremembe naslova na osebni izkaznici dne 25. 5. 1988 na naslov D. brez urejenega stalnega prebivališča, saj obstaja možnost, da odjava v računalniški evidenci v ročni evidenci ni bila vpisana. Tekom postopka je prvostopenjski organ zaslišal tudi več prič in v nadaljevanju odločbe navaja, kaj so te priče povedale.

3. V zvezi z odhodom tožnika in njegove družine iz Republike Slovenije prvostopenjski organ ugotavlja, da je nesporno ugotovljeno, da so zapustili državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo oziroma po izjavi tožnika je bilo to 28. 6. 1991, ta njegova izjava pa se popolnoma ujema z izjavo njegove žene. Iz izjave tožnika na zaslišanju je možno razbrati, da so iz Slovenije odšli zaradi začetka vojne za osamosvojitev Slovenije, razlog, da se niso več mogli vrniti pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, ker niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil. Prvostopenjski organ tako ugotavlja, da so Slovenijo zapustili sami. Prvostopenjski organ ugotavlja, da ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, saj Slovenije niso zapustili zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj so odšli že pred izbrisom. Prav tako Slovenije niso zapustili, ker bi bili poslani na delo, študij ali zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije, niso je zapustili, ker ne bi mogli pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in bi jim bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, prav tako ni bil razlog, da se niso mogli vrniti, vojne razmere v drugih državah, iz dokumentov v zadevi pa je razvidno, da se niti niso imeli namena vrniti, saj sta bila oba otroka izpisana iz Osnovne šole D. in sta šolanje nadaljevala v Srbiji. Nobenih dokazov niso predložili, da bi Slovenijo zapustili zaradi zdravstvenih razlogov. Neutemeljen je razlog, da se niso mogli vrniti, ker niso imeli garanta, saj niso niti vložili vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Sloveniji, to so vložili šele v letu 1999. Prav tako niso vložili vloge za sprejem v državljanstvo za izredno naturalizacijo, saj če bi imeli prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990, bi lahko zaprosili za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu. Niso bili prisilno odstranjeni iz Republike Slovenije na podlagi Zakona o tujcih in ni jim bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Ker ni izkazana upravičena odsotnost iz teh razlogov, se ne preverja poskusov vračanja v Republiko Slovenijo. Glede na vse navedeno je bila prošnja tožnika zavrnjena.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da je moral v navedenem postopku prvostopenjski organ ugotavljati, ali je tožnik dejansko neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Na ta dan je bil državljan SR Srbije. Prav tako je na ta dan prebival v Republiki Sloveniji, saj jo je zapustil 28. 6. 1991 in odšel naprej v Bosno in Hercegovino in od tam v Srbijo, kjer je od leta 1991 živel v Šabcu. Dopustne odsotnosti, ki ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in so navedene v določbi 1.č člena ZUSDDD veljajo in se uporabljajo le za prvo kategorijo tujcev, to so tisti, ki so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, česar pa tožnik ni imel. Na podlagi izjave tožnika na predstavništvu Republike Slovenije v Beogradu, na podlagi izjav prič ter predloženih dokazil je bilo ugotovljeno, da je tožnik Slovenijo zapustil 28. 6. 1991 z družino in se še nekajkrat vrnil sam v Slovenijo, dokler za vstop ni potreboval vizuma. Po letu 1993 se ni več vračal v Republiko Slovenijo. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je od junija 1991 na območju Republike Slovenije dejansko neprekinjeno živel, ne izpolnjuje tega pogoja. Ker se dopustne odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD ne uporabljajo za drugo kategorijo tujcev, jih prvostopenjskemu organu sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati. Prvostopenjski organ jih je ugotavljal iz previdnosti, saj je tožnik v postopku zatrjeval, da nikoli ni odjavil stalnega prebivališča. Tudi če bi prvostopenjski organ upošteval tožnikove navedbe, da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi glede na ugotovljen razlog odhoda in dopustne odsotnosti tudi ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

5. Tožnik v tožbi predlaga, naj se tožbe njegove žene in njegovih otrok združijo skupaj z njegovo tožbo in obravnavajo skupaj. Nadalje navaja, da je bila v letu 1990 njegova družina v nevarnosti. Enkrat je bil pretepen pred vhodom v stanovanje pred otrokom, ženo in sosedi. V zvezi s tem dogodkom jih je vabilo tudi sodišče, vendar o tej zadevi ni izdalo svoje odločitve, oziroma ni bil z njegovo odločitvijo seznanjen vsaj ne do leta 1994, dokler je še prihajal v D. Razen tega so njegovim otrokom v šoli posamezni otroci govorili, da so četniki. Kadarkoli je v obdobju do leta 1993 prišel v D., so se pojavile anonimne prijave policiji, naj pridejo k njemu v stanovanje. Enkrat so ga zadržali na policiji od pete ure popoldne do pol dvanajstih zvečer, nakar mu je neki policist rekel, naj odide, potem pa je prišel mlajši policist in ga peljal do doma oziroma do stanovanja. Ta policist mu je tudi svetoval, naj popravi stanovanjska vrata, ker bi lahko tisti, ki so ga nadlegovali, bili nezadovoljni, ker se je vrnil domov. Lahko bi ga kdo napadel. Policist mu je tudi svetoval, naj do 7. zjutraj ne odpira nikomur in se nikomur ne oglaša. O dogodku, ki ga je doživel v E., ko so ga napadli, pa v tožbi ne namerava pisati, ker se tudi sedaj čuti ogroženega. Večkrat so mu v stanovanju tudi razbili okna. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi ter mu podeli dovoljenje za stalno prebivanje od dneva izbrisa iz evidence stalnega prebivalstva dalje.

6. Tožnik je naknadno v vlogi, s katero je postavil pooblaščenca za sprejemanje pisanj, prosil sodišče, naj odredi mirovanje postopka v zvezi s tem upravnim sporom, ker bi rad našel ustreznega odvetnika in zanj potrebuje denar.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah v odločbi z dne 22. 7. 2015, saj tožnik v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajal v pritožbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče najprej v zvezi s tožbenim predlogom, naj se vse tožbe tožnikove družine obravnavajo skupaj v enotnem postopku, pojasnjuje, da jih obravnava v ločenih postopkih. V skladu z 42. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče sicer res več odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, vendar pa gre v konkretnem primeru za izpodbijanje različnih odločb, ki so bile izdane različnim osebam in je zato pregledneje, da se vsaka obravnava posebej, v ločenem postopku.

10. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. V tem sodnem postopku je med strankama sporno, ali je tožnik imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Prvostopenjski organ se je postavil na stališče, da ga ni imel, saj je treba kot pravilen podatek upoštevati odjavo z dne 6. 11. 1985. Sodišče meni, da je imel prvostopenjski organ utemeljen razlog, da je štel, da je do odjave stalnega prebivališča prišlo na navedeni datum. Treba je namreč upoštevati, da skladno s tretjim odstavkom 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) veljajo listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca za javne listine, za javno listino pa velja, da njena vsebina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 169. člena ZUP). Prvostopenjski organ se je do tožnikovega oporekanja tem dejstvom tudi opredelil, ko je navedel, da obstaja možnost izdaje potnega lista in vpisa spremembe naslova na osebni izkaznici dne 25. 5. 1988 na naslov D. brez urejenega stalnega prebivališča, saj obstaja možnost, da odjava v računalniški evidenci v ročni evidenci ni bila vpisana.

11. Iz navedenih razlogov, torej zaradi podatkov iz uradnih evidenc o odjavi, je imel prvostopenjski organ utemeljen razlog za stališče, da tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in je zato spadal v tisto skupino tujcev iz 1. člena ZUSDDD, ki so bili državljani druge republike SFRJ in so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, niso pa imeli 23. 12. 1990 prijavljenega stalnega prebivališča. Vendar je tudi za to kategorijo tujcev v skladu s 1. členom ZUSDDD določeno, da lahko dobijo dovoljenje za stalno prebivanje ob izpolnjevanju pogoja, da od 25. 6. 1991 dalje v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živijo. S tem v zvezi sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik dne 25. 6. 1991 sicer prebival v Republiki Sloveniji, vendar pa od tega dne dalje v njej dejansko ni neprekinjeno živel. Glede neizpolnjevanja tega pogoja sodišče sledi utemeljitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbah obeh organov. Sodišče zgolj poudarja, da sta oba organa pravilno ugotovila, da je tožnikova družina zapustila državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo oziroma po izjavi tožnika je bilo to 28. 6. 1991, da so iz Slovenije odšli zaradi začetka vojne za osamosvojitev Slovenije, razlog, da se niso več mogli vrniti, pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, ker niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik odšel najprej v Bosno in Hercegovino in od tam v Srbijo, kjer je od leta 1991 živel v Šabcu. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da se je tožnik še nekajkrat vrnil sam v Slovenijo, dokler za vstop ni potreboval vizuma, po letu 1993 pa se ni več vračal v Republiko Slovenijo. Drugostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil, da tudi če bi prvostopenjski organ upošteval tožnikove navedbe, da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi glede na ugotovljen razlog odhoda in dopustne odsotnosti tudi ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj je prvostopenjski organ zelo natančno pojasnil, zakaj dopustnih odsotnosti iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD ni bilo.

12. Dogodki, ki jih tožnik opisuje v tožbi, ko navaja, da so ga pred otroci, ženo in sosedi pretepli, da so njegove otroke drugi otroci zmerjali v šoli ter da so tudi po letu 1991 večkrat razbili šipo na tožnikovem stanovanju v D., nimajo vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. V tem postopku je namreč bil glavni razlog, da je bila prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena ta, da tožnik ni izkazal dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Kolikor so se tožniku v letih od 1990 do 1993 dogajali dogodki, kot jih opisuje, so to zadeve, ki jih je treba reševati pred organi, ki so za to pristojni, ne morejo pa ti dogodki vplivati na pravilnost ugotovitve, ki zadeva neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji. Na odločitev prvostopenjskega organa tudi ne vpliva dogodek, ki ga tožnik podrobno pojasnjuje v tožbi, ko je bil na policijski postaji in ga je za tem policist opozoril na to, kako naj poskrbi za lastno varnost. Tudi če se je tožnik v Sloveniji čutil ogroženega s strani določenih prebivalcev, to ne more vplivati na dejstvo, da tožnik od 25. 6. 1991 dalje v Republiki Sloveniji neprekinjeno ne živi, saj se je z vsemi člani družine odselil in si uredil življenje drugje. Dogodki, ki jih opisuje, niso take narave, da bi bil zaradi njih prisiljen prekiniti bivanje v Republiki Sloveniji. V kolikor bi imel tožnik namen dejansko bivati v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje neprekinjeno, bi lahko tudi ostal, za različne napade nanj, kot jih opisuje v tožbi, pa so pristojni organi, ki skrbijo za javno varnost in tovrstni dogodki ne morejo imeti vpliva na ureditev tožnikovega statusa.

13. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za mirovanje postopka, saj 58. člen ZUS-1 določa, da v upravnem sporu ni mirovanja postopka, sodišče pa mora v skladu s 13.a členom Zakona o sodiščih obravnavati vložene tožbe po vrstnem redu datuma pripada zadeve na sodišče, kar je sodišče tožniku pojasnilo že v dopisu z dne 13. 10. 2015.