Jedro

Če izvedba zavrnjenega dokaznega predloga lahko vnese dvom v ugotovljena odločilna dejstva, mora sodišče ta dokaz izvesti. V nasprotnem primeru je kršena obtoženčeva pravica do obrambe.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je obsojenec zadnji strel izstrelil tako, da je pred tem obšel oškodovanca, ki je po prej izstreljenih strelih padel na tla, in sprožil strel proti njegovi glavi. Ob takšnih ugotovitvah ni dvoma, da je oškodovančev napad do tega trenutka prenehal in je obsojenec to videl. Zato bi tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da so bili prvi streli sproženi v silobranu ali prekoračenem silobranu, ostala kvalifikacija kaznivega dejanja enaka obsojenec - poskus kaznivega dejanja umora. Takšna ugotovitev bi bila tako pomembna le za presojo teže kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14.9.1999 obsojenega R.P. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. in 2. odstavkom 16. člena KZ, ki ga je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20.1.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčevi zagovorniki so zoper uvodoma navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Menijo, da je tudi ob tem, da oškodovanec ni imel noža, potrebno ugotoviti, da je obsojenec ravnal v silobranu. Silobran bi bil lahko tudi prekoračen. Sodišče bi moralo sorazmernost napada in obrambe ugotavljati tudi na podlagi subjektivnih okoliščin. Ob ugotovitvi, da je podana nesorazmernost med napadom oškodovanca in obsojenčevo obrambo, pa bi moralo sodišče skladno z določbo 3. odstavka 11. člena KZ obsojencu kazen odpustiti. Nadalje vložniki navajajo, da bi moralo sodišče ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca balistične stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga naj bi bila kršena obsojenčeva ustavna pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zaključili, da obsojenec ni ravnal v silobranu, zato uveljavljane kršitve niso podane. S tem ko se zavzemajo za postavitev izvedenca balistične stroke, se zagovorniki zavzemajo za drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da uveljavljane kršitve niso podane, zato predlaga da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izhodišče zahteve v zvezi z vprašanjem obstoja silobrana je drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, saj vložniki zahteve štejejo, da obsojenčev strel v oškodovančevo glavo ni bil nujno zadnji, hkrati pa tudi, da je bil obsojenec tako prestrašen, da se ni ničesar zavedal. Zaporedje strelov, ki jih je v oškodovanca izstrelil obsojenec, ter njun položaj v času streljanja, je sodišče ugotovilo na podlagi več izvedenih dokazov (izpovedb obsojenca in oškodovanca ter predvsem izpovedbe priče M. pa tudi ostalih prič), vpliv prestrašenosti na sposobnost zavedanja pa je bil ugotovljen ob presoji o obsojenčevi prištevnosti. Vložniki z zatrjevanjem nasprotnega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenca je treba upoštevati kriterije, da: 1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in 4) mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank, mora sodišče v sodbi obrazložiti (7. odstavek 364. člena ZKP).

Če bi izvedba zavrnjenega dokaznega predloga lahko vnesla dvom v ugotovljena odločilna dejstva, bi moralo sodišče ta dokaz izvesti. Kadar sodišče meni, da je določeno odločilno dejstvo pravilno in popolno ugotovljeno, mora stranka, ki predlaga dokaz v zvezi s tem dejstvom, izkazati upošteven dvom, da bo presoja sodišča o tem dejstvu po izvedbi predlaganega dokaza drugačna. Vsakršen dvom, ki ga izrazi ena od strank postopka, pa ob zanesljivo ugotovljenem dejanskem stanju ne more biti upošteven. Vrhovno sodišče ocenjuje, da obramba ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza ovrgla ugotovitve sodišča. Ni namreč pojasnila, zakaj bi predlagani izvedenec lahko ugotovil kaj več, kot je to storilo sodišče in kakšna posebna znanja bi ob tem lahko uporabil - na razpolago namreč ne bi imel ničesar razen podatkov, ki jih je sodišče upoštevalo že samo. Sodišče je zato dokazni predlog za postavitev izvedenca balistične stroke utemeljeno zavrnilo in obtoženčeva pravica do obrambe zato ni bila kršena.

Ob upoštevanju dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP podlaga presoji Vrhovnega sodišča, zatrjevanje vložnikov, da naj bi obsojenec ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu, ni utemeljeno. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je obsojenec zadnji strel izstrelil tako, da je pred tem obšel oškodovanca, ki je po prej izstreljenih strelih padel na tla, in sprožil strel proti njegovi glavi. Ob takšnih ugotovitvah ni dvoma, da je oškodovančev napad do tega trenutka že prenehal in je obsojenec to videl. Način, na katerega je bil strel izstreljen in spremljajoče okoliščine povsem nedvoumno kažejo na to, da tudi po subjektivnem prepričanju ni šlo več za obrambo, temveč za realizacijo naklepa odvzeti življenje. Ob takšnem dejanskem in pravnem položaju te kvalifikacije ne more spremeniti morebitna ugotovitev, da je obsojenec v prvem delu dogajanja (torej ob strelih pred strelom v glavo oškodovanca) ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da so bili prvi streli sproženi v silobranu ali prekoračenem silobranu, bi ostala kvalifikacija kaznivega dejanja enaka, torej da je obsojenec poskusil storiti kaznivo dejanje umora na način, kot se mu je očitalo. Takšna ugotovitev bi bila tako lahko pomembna le za presojo teže kaznivega dejanja.

Kršitve, na katere se v zahtevi sklicujejo vložniki, niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je zaposlen, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sposoben povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom. Zato mu je je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP naložilo plačilo povprečnine v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.