Jedro

V zavarovanje terjatve vknjižena hipoteka sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da ima tožnica neporavnane obveznosti do Republike Slovenije. Obstoj takšnih obveznosti je, kolikor je pomemben za odločitev, treba zanesljivo ugotoviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36008-2/2019-15 z dne 23. 10. 2019, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju: tožena stranka ali Eko sklad) odločil, da se zavrne vloga tožnice, št. 36008-2/2019, za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja (1. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 23. 5. 2019 priporočeno po pošti oddala obravnavano vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude po Javnem pozivu 69SUB-SOCOB19 Nepovratne finančne spodbude socialno šibkim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah (objavljen v Uradnem listu RS št. 32/19, v nadaljevanju: Javni poziv). V 3. točki obrazca vloge je navedla, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 1767/1 k.o. A.. Tožnica je solastnica navedene nepremičnine. Kot navaja tožena stranka, je v preambuli Javnega poziva določeno, da se le-ta objavlja v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010 (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Iz četrtega odstavka 8. točke Javnega poziva izhaja, da so Splošni pogoji sestavni del Javnega poziva. Splošni pogoji pa v 2. alineji drugega odstavka 3. člena določajo, da do spodbud Eko sklada niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do Republike Slovenije. Kot nadaljuje toženka, iz spisovne dokumentacije, predvsem iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo izhaja, da sta na zgoraj navedeni nepremičnini vknjiženi dve hipoteki v zavarovanje terjatev, katerih imetnica je Republika Slovenija, vpisana pa je tudi plomba za zavarovanje terjatev Republike Slovenije, ki se nanaša tudi na solastniški delež tožnice, zato pogoji za dodelitev zaprošene spodbude glede na citirano določbo Splošnih pogojev niso izpolnjeni. Tožnica je bila o tem seznanjena s poročilom o ugotovitvah z dne 15. 10. 2019. Nanj je v elektronskem sporočilu z dne 18. 10. 2019 odgovorila, da do Republike Slovenije nima neporavnanih finančnih obveznosti, da na nepremičnini nima vknjiženih hipotek, da je sicer bila vpisana zaznamba na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru št. Z 10/2019, ki pa je bil s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 240/2019 razveljavljen, zaznamba pa izbrisana. V elektronskem sporočilu z dne 21. 10. 2019 je še navedla, da Splošni pogoji za Javni poziv ne veljajo, saj niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, da je besedilo Javnega poziva določil zakonodajalec, določila Splošnih pogojev pa so v nasprotju z njim in da Splošni pogoji veljajo le za kredite, ter zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali zaradi priprave odgovora na poročilo. V dopisu, ki ga je tožena stranka prejela 21. 10. 2019, je tožnica ponovila navedbe iz elektronskih sporočil in pritožila sklep Višjega sodišča v Kopru, št. I Ip 240/2019 z dne 29. 8. 2019. 3. Tožena stranka po navedenem vztraja, da sta na nepremičnini, na kateri namerava tožnica izvesti naložbo, vknjiženi dve hipoteki v zavarovanje terjatev Republike Slovenije. Hipoteka z ID pravice: ... je bila ustanovljena v zavarovanje terjatve v višini 259,13 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, št. In 262/2014 z dne 19. 9. 2014, ter sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, št. I 44/2008 z dne 23. 7. 2008, hipoteka z ID pravice: ... pa je bila ustanovljena za zavarovanje terjatve v znesku 359,35 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, št. Z 102/2018 z dne 25. 10. 2018. Iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo sicer ni razvidno, ali se hipoteki nanašata le na delež solastnice B.B. ali tudi na delež tožnice, vendar je slednja imela možnost to pojasniti v odgovoru na poročilo. Ne glede na to pa je iz zemljiške knjige razvidno še, da je pri zadevni nepremičnini vpisana tudi plomba, ki se vodi pod št. zadeve Dn 60134/2019 in se nanaša tudi na solastniški delež tožnice. Navedeno nedvomno izkazuje obstoj terjatve Republike Slovenije do tožnice. Sicer pa tožena stranka pojasnjuje, da javne pozive in javne razpise sprejema ona in ne zakonodajalec (drugi odstavek 146.c člena Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju: ZVO-1), da skladno z Zakonom o javnih skladih tožena stranka sprejema tudi splošne pogoje poslovanja, ki jih objavi na svojih spletnih straneh, in da ti pogoji veljajo tako za nepovratne finančne spodbude kot za kredite, kar izhaja iz 16. člena Akta o ustanovitvi Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada (v nadaljevanju: Akt o ustanovitvi). V Javnem pozivu je navedena povezava na spletno stran, na kateri so Splošni pogoji objavljeni, tako da bi se tožnica lahko seznanila z njihovo vsebino. Sklepno tožena stranka poudarja, da je mogoče javna sredstva dodeliti le za namen, ki je povsem in v vsakem pogledu skladen z določili Javnega poziva. Glede odločitve o stroških postopka poudarja, da se je predmetni postopek začel na predlog tožnice in se sklicuje na prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

4. Tožnica navedeno odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ker meni, da pri njeni izdaji ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno in da so podane tudi kršitve pravil postopka po ZUP.

5. V tožbi opisuje, da je 23. 5. 2019 podala obravnavano vlogo vlogo na Javni poziv, nakar je prejemala nerazumne pozive. Dne 28. 6. 2019 je bila pozvana, naj predloži predračun, ki se bo glasil nanjo, kar je tudi storila. Dne 8. 7. 2019 je bila po telefonu pozvana, naj predloži slike, kje bo stal zalogovnik vode, kar je prav tako storila. Pravnik tožene stranke C.C. je nato zopet začel problematizirati predračun ter omenjati dokumentacijo, ki je v postopku pred Evropskim sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in se nanaša na drugo solastnico, in nedopustno namigovati, da je to treba umakniti. Dne 18. 7. 2019 je po telefonu glede predračuna kontaktiral izvajalca D.D., čeprav bi moral po ZUP pozvati samo tožnico, da dopolni ali popravi vlogo. Tožnica je 16. 8. 2019 poslala novo vlogo z novim izvajalcem E.E. s.p., ki pa jo je tožena stranka, namesto da bi odprla nov spis, obravnavala le kot spremembo izvajalca, kar je bistvena kršitev pravil ZUP. Dne 10. 9. 2019 je bil tožnici poslan nov poziv k predložitvi dokazil o skladnosti kotla za vodo, čeprav je vse to že bilo pri toženi stranki in je šlo torej za namerno zavlačevanje. Končno so bile tožnici poslane ugotovitve z dne 15. 10. 2019, na katere je odgovorila. Glede na to, da je bila vloga dana že 23. 5. 2019, in naštete nezakonite pozive je prišlo do kršitve 222. člena ZUP, saj bi morala tožena stranka odločbo izdati in jo tožnici vročiti čim prej, najpozneje pa v enem oziroma dveh mesecih od prejema popolne vloge.

6. Tožnica navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela, ker naj bi tožnica imela nekakšne dolgove do Republike Slovenije, in se pri tem sklicevala na pogoje iz Javnega poziva za kreditiranje okoljskih naložb občin v gradnjo novih skoraj nič-energijskih stavb splošnega družbenega pomena 610NS17 (v nadaljevanju: Javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb občin), ki v 3. točki Upravičene osebe med drugim določa, da do kredita ni upravičena občina, ki nima poravnanih zapadlih finančnih obveznosti do Eko sklada ali do Republike Slovenije, sklicevala pa se je tožena stranka tudi na Zakon o javnih skladih oziroma na njegovi podlagi sprejete Splošne pogoje. Po mnenju tožnice kredita ni mogoče enačiti z razpisom za socialno šibke (ki niso kreditno sposobni), pa tudi sicer se pogoji po zgoraj omenjenem pozivu in po Javnem pozivu, na katerega se je prijavila tožnica, razlikujejo. Zato niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, ki je s tega vidika, pa tudi glede pravne podlage pomanjkljiva. Tožnica poudarja, da je izpolnila vse pogoje po Javnem pozivu. S to naložbo bi pridobila peč na drva in bi se tako lahko grela celo zimo. Kot bolna upokojenka z varstvenim dodatkom si namreč ne more privoščiti nafte, ki je občina daje samo 250 litrov na leto, kar ne zadošča za celo zimo, pač pa občina daje več drv, kar pa tožene stranke ne briga. Tožnica bo tako na na mrazu in se ji bo zato tudi zdravje bistveno poslabšalo. Ker tožnici, čeprav izpolnjuje vse razpisne pogoje, tožena stranka odreka pravico do kurilne naprave, krši tožničino pravico do lastnine (pri tem se tožnica sklicuje na člen 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: EKČP, ter sodbo ESČP v zadevi Belanenagy vs. Hungary št. 53080/13 z dne 13. 12. 2016. Ponavlja, da ji bo z izpodbijano odločbo nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda, in navaja, da je utrpela nekaj nepremoženjske škode zaradi stiske ter predlaga, da se ji skladno s sodno prakso ESČP (omenjeno sodbo) dodeli 5.000,00 EUR.

7. Kot nadalje ugovarja tožnica, se v izpodbijani odločbi napačno trdi, da ima dve hipoteki, iz česar da izhaja, da dolguje Republiki Sloveniji. V dopisu z dne 21. 10. 2019 je navedla, da gre za nezakonita zavarovanja, čemur je pritrdilo Višje sodišče v Kopru s sklepom, št. I Ip 240/2019 z dne 29. 8. 2019, in ta nepravnomočna zavarovanja razveljavilo, vsaj ena zaznamba bi že morala biti izbrisana. Sicer pa v izpodbijani odločbi ni z gotovostjo ugotovljeno niti, ali se ta zavarovanja nanašajo na tožnico. Tej ne more iti v škodo, če tožena stranka ne zna ugotoviti. Poleg tega je bilo v poročilu z dne 15. 10. 2015 zgolj pavšalno, nekonkretizirano navedeno, da gre za dve hipoteki, niti ni bil priložen izpisek o tem, zato se tožnica o teh okoliščinah ni mogla opredeliti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka in posledično nezakonito odločbo, ki je pomenila presenečenje za tožnico. Toženi stranki ni jasno, kaj je plomba, zavarovanje, hipoteka. Tudi sicer je okrajna sodnica v svojih, kasneje na Višjem sodišču v Kopru razveljavljenih sklepih poudarila, da gre v tej fazi postopka zgolj za zavarovanje terjatev (in ne izvršbo), ki za dolžnika nima nobenih posledic oziroma ne posega v njegovo solastninsko pravico na nepremičnini.

8. V dokaz svojih navedb se tožnica sklicuje na izpodbijano odločbo, besedilo Javnega poziva, svojo vlogo na Javni poziv z dne 16. 8. 2019 s fotografijami in predračunom izvajalca E.E. s.p., poročilo o ugotovitvah z dne 15. 10. 2019 in svoj odgovor na to poročilo oziroma svoj dopis Državnemu odvetništvu z dne 20. 10. 2019, stran 5 iz sklepa okrajne sodnice in odločbo CSD o pravici do varstvenega dodatka z dne 18. 2. 2019 ter predlaga, da sodišče od tožene stranke pridobi spise zadeve.

9. Tožnica predlaga, da sodišče razsodi: 1.) Ugotovi, da je tožena stranka izdala nezakonito izpodbijano odločbo, ki se razveljavi in nadomesti z besedilom: "Vlogi, ki jo je oddala vlagateljica za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave za novo na polena, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu, se ugodi." 2.) Tožena stranka je dolžna plačati nematerialno odškodnino v višini 5.000,00 EUR in materialne stroške sodnega postopka v višini 20,00 EUR v roku 8 dni. 3.) Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti (materialne) stroške za sestavo te tožbe v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe do plačila, v višini 20 EUR po UPN, Pošti Slovenije na naslov tožnice.

10. Hkrati s tožbo je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe. V njem navaja, da ima sedaj staro kurilno napravo na nafto in da se je prijavila na Javni poziv, brez nove kurilne naprave na drva pa si ne more zagotoviti gretja za celo zimo, kar ji povzroča nepopravljivo škodo na zdravju. Z opisanimi nerazumnimi pozivi se je začel nezakonit poseg v njeno solastnino, postopek se je vodil tako, da se tožnici onemogoči dostop do njene pravice po Javnem pozivu, izmišljevali so se novi pogoji. Z izvrševanjem izpodbijane odločbe je tožnici nastala nepopravljiva škoda, saj je ob kurilno napravo in se ne more greti, kar je osnovna človekova pravica. To sodišče naj zato izda začasno odredbo, da se prepreči nenadomestljivo škodo in se vključijo drugi lastniki, ki jih je tožena stranka nezakonito izklopila iz upravnega procesa. V izpodbijani odločbi pogojuje, da mora tožnica plačati nekaj, česa ne dolguje in česar kot socialno šibka oseba tudi ne more plačati, zato je postavljena v suženjski položaj in ji z nezakonitimi in nemogočimi pogoji nastaja nepopravljiva in nenadomestljiva škoda, zato je potrebna začasna odredba. Z njeno izdajo tožena stranka ne bi pretrpela nobene škode, zagotovo pa ne hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez tega utrpela tožnica in drugi solastniki.

11. Zaradi navedenega tožnica kot upnica predlaga temu sodišču, da izda sledečo začasno odredbo: 1.) Dolžniku (toženi stranki) se naloži plačilo v višini 8.000,00 EUR na v predlogu navedeni TRR izvajalcu E.E. s.p. v roku 3 dni od prejema te začasne odredbe za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo A - vgradnja kurilne naprave, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja, po Javnem pozivu 69SUB-SOCOB19. 2.) Dolžniku se naloži denarno kazen v višini 50,000.00 EUR, če navedenega v roku 3 dni ne bo storil. Sodišče po uradni dolžnosti (?) izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. 3.) Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj po izdaji. 4.) Dolžnik je dolžan povrniti upnici (materialne) stroške za izdajo začasne odredbe v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe dalje do plačila v višini 20 EUR po UPN, Pošti Slovenije na naslov upnice.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter prereka tožbene navedbe. Navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe že po naravi stvari ni smiseln, da tudi sicer tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in da je treba upoštevati javno korist, predlagana denarna kazen pa tudi nima podlage v zakonu. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnici pa v plačilo naloži stroške tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena vloga tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja. Z obravnavano vlogo se je tožnica prijavila na Javni poziv. Tožena stranka je vlogo zavrnila s sklicevanjem, da iz preambule Javnega poziva izhaja, da se ta objavlja v skladu s Splošnimi pogoji in da so po četrtem odstavku 8. točke Javnega poziva Splošni pogoji njegov sestavni del, Splošni pogoji pa v 2. alineji drugega odstavka 3. člena določajo, da do spodbud Eko sklada niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do Republike Slovenije, v zvezi s tem pa da je glede na ugotovitve iz izpodbijane odločbe nedvomno izkazan obstoj terjatve Republike Slovenije do tožnice, o čemer da se je ta imela pred izdajo izpodbijane odločbe tudi možnost izreči. 15. Sodišče na podlagi utemeljitve v obrazložitvi izpodbijane odločbe le-te ne more potrditi kot pravilne in zakonite. Kot rečeno, se tožena stranka sklicuje, da sta po podatkih zemljiške knjige na nepremičnini, na kateri namerava tožnica izvesti naložbo, vknjiženi dve hipoteki v zavarovanje terjatev Republike Slovenije (hipoteka z ID pravice: ... in hipoteka z ID pravice: ...), pri čemer da sicer ni razvidno, ali se nanašata na solastniški delež tožnice. V tej zvezi je uvodoma treba povedati, da v zavarovanje terjatve vknjižena hipoteka sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da ima tožnica neporavnane obveznosti do Republike Slovenije. Obstoj takšnih obveznosti je, kolikor je pomemben za odločitev, treba zanesljivo ugotoviti. Povedano drugače, v primeru podane pravne podlage, na katero se sklicuje tožena stranka, bi bilo treba konkretno ugotoviti, ali ima tožnica (in ne kdo drug) neporavnane obveznosti do Republike Slovenije in kakšne, kar z razlogi, kot jih je v odločbi navedla tožena stranka, ni utemeljeno. Sodišče v tej zvezi pripominja, da je iz podatkov zemljiške knjige mogoče ugotoviti, na kateri solastniški delež se nanaša vpisana hipoteka, vendar pa ob pravni podlagi, na katero se sklicuje tožena stranka, bistveno konkretno ugotoviti, ali ima tožnica neporavnane obveznosti do Republike Slovenije in kakšne. Toženi stranki tudi ni mogoče slediti, ko navaja, da se je imela tožnica o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah možnost izjasniti v odgovoru na poročilo o ugotovitvah, pa tega ni storila. V poročilu z dne 15. 10. 2019 je bilo namreč zgolj splošno navedeno, da sta, kar naj bi izhajalo iz celotne spisovne dokumentacije, predvsem iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo, na stavbi z naslovom ... vpisani dve hipoteki v zavarovanje terjatev, katerih imetnica je Republika Slovenija. Pri tem ni bilo navedeno, konkretno za kateri hipoteki gre, niti na katere terjatve (Republike Slovenije do katerega dolžnika) se zavarovanje nanaša, niti ni bil poročilu priložen kakršenkoli izpis zadevnih konkretnih podatkov. Zato upravičeno ugovarja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti, da se učinkovito opredeli do vseh dejstev in okoliščin, ki jih tožena stranka šteje za pomembne za odločitev (9. in 146. člen ZUP), kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Povedano velja tudi za šele v izpodbijani odločbi navedeno sklicevanje tožene stranke na pri predmetni nepremičnini vpisano "plomba", ki se vodi pod št. zadeve Dn 60134/2019 in se nanaša tudi na solastniški delež tožnice, ki je premalo konkretizirano in za zaključek, da ima tožnica neporavnane obveznosti do Republike Slovenije, očitno ne more zadoščati.

16. Po presoji sodišča pa je izpodbijana odločba pomanjkljiva tudi z vidika pravne podlage, na katero se opira. Iz preambule Javnega poziva res izhaja, da se ta izdaja v skladu s Splošnimi pogoji, prav tako drži, da Javni poziv v četrtem odstavku 8. točke (ki ureja postopek obravnave vlog) določa, da so Splošni pogoji poslovanja sestavni del Javnega poziva. Pri tem se tožena stranka sklicuje na Splošne pogoje, št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010, ki pa na spletni strani, ki je kot mesto njihove objave navedena v Javnem pozivu (http://www.ekosklad.si/dokumenti/spp.pdf), niso dostopni. Besedilo 2. alineje drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki ga navaja tožena stranka, je enako kot besedilo 2. alineje drugega odstavka 3. člena ob izdaji izpodbijane odločbe veljavnih Splošnih pogojev, št. 0141-7/2019-2 z dne 7. 5. 2019. Ti pa, kot sodišče zgolj pripominja, v 3. členu (z naslovom upravičene osebe) v prvem odstavku splošno opredeljujejo kategorije upravičenih oseb do spodbud Eko sklada, v drugem odstavku tega člena prav tako splošno določajo, katere osebe niso upravičene do spodbud Eko sklada, v četrtem odstavku 3. člena pa izrecno določajo, da Eko sklad za vsak javni poziv, javni razpis ali drug postopek dodelitve spodbud posebej določi upravičene osebe. Kolikor se sledi tej zahtevi, to obenem pomeni, da so vsi pogoji za kandidiranje objavljeni tudi v Uradnem listu Republike Slovenije (glej 19. člen Akta o ustanovitvi). Sodišče ugotavlja, da v konkretnem Javnem pozivu upravičene osebe za kandidiranje opredeljuje 3. točka, pri čemer ne določa, da upravičena oseba ne more pridobiti pravice do nepovratne finančne spodbude, če ima neporavnane davčne in druge obveznosti do Republike Slovenije, niti ni takšne določbe kje drugje v Javnem pozivu. Pripomniti je treba, da na takšen pogoj tudi vsebina izjave, ki jo je moral vlagatelj podati v obrazcu vloge 69SUB-SOCOB19 (točka 6), pripravljenem s strani tožene stranke, ne kaže. 17. Navedeno kaže na utemeljenost tožbenih ugovorov v smeri, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila upravnega postopka ter da ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi na možnost, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zato tožbi na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo v ponovni postopek toženi stranki.

18. Glede na vsebino tožbe in zaradi ponovnega postopka sodišče pripominja, da, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, ugovor, da se je tožena stranka pri odločitvi oprla na določbe drugega javnega poziva, to je Javnega poziva o kreditiranju okoljskih naložb občin, ni utemeljen. Nadalje, tožničino vlogo z dne 16. 8. 2019 je toženka obravnavala (zgolj) kot spremembo prvotnega zahtevka, tožnica pa ne pove, v čem bi bilo to zanjo manj ugodno, ampak na drugem mestu tožbe tudi sama navaja, da je vlogo podala 23. 5. 2019. Kolikor se sklicuje na rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP, ji je treba pojasniti, da ZVO-1 kot specialni predpis v četrtem odstavku 146.g člena določa, da tožena stranka odločbo o pravici do sredstev izda v roku 90 dni od prejema popolne vloge. Tudi pri tem pa ne gre za prekluzivni, ampak za instrukcijski rok, pri katerem ima stranka v primeru prekoračitve roka in ob izpolnjenih predpisanih procesnih predpostavkah možnost, da izdajo in vročitev odločbe uveljavi z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, konkretno s tožbo zaradi molka organa v smislu določb 28. člena ZUS-1. Ne gre pa za prekluzivni rok, katerega prekoračitev bi pomenila, da se že iz tega razloga vlogi stranke ugodi. Sodišče dodaja še, da je obravnavano vlogo vložila zgolj tožnica in samo ta je stranka postopka, zato ni podlage, da bi toženka ali sodišče v postopek pritegnila druge osebe.

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodeloval. Predlogu tožnice, naj v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Pri takšnem odločanju, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki se zato uporabi le izjemoma. V obravnavani zadevi ugotovitve postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zanesljive podlage za takšno odločanje ne dajejo, tožničine navedbe pa tudi utemeljujejo, da bi ji novi postopek pri toženi stranki prizadel težko popravljivo škodo, zaradi katere bi sodišče uporabilo možnost takšnega odločanja. Že zato ne, ker iz navedb tožnice izhaja, da ima tudi z obstoječo kurilno napravo možnost ogrevanja, vsaj za prvi del kurilne sezone. Tožena stranka pa mora po zakonu o zadevi odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe in pri tem upoštevati pravno mnenje ter stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V zvezi z zahtevkom za plačilo nematerialne odškodnine v znesku 5.000,00 EUR sodišče dodaja, da za odločanje o tem v obravnavanem primeru ni podlage, saj ne gre za postopek, kot je postopek pred ESČP, ampak za postopek upravnega spora, v katerem v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 sodišče odloči zgolj o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne z izpodbijanim aktom nastala škoda, in še to le s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1. Glede na sprejeto odločitev o tožbi torej podlage za odločanje o zahtevku za povrnitev škode v obravnavanem primeru ni.

K II. točki izreka:

20. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu urejajo določbe 32. člena ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. čelna ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

21. Glede na opisano ureditev po ZUS-1 je vložena tožba predpostavka za odločanje upravnega sodišča o zahtevi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer se z začasno odredbo po 32. členu ZUS-1 izvršitev izpodbijanega akta zadrži oziroma stanje uredi le začasno, do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati. Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, namreč ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic, ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi. Glede na navedeno v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka, zoper katero pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe, tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče je zato predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (peti odstavek 32. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

22. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče - ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik - v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 15,00 EUR, ki ji ga mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako (skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške, nastale v upravnem sporu na prvi stopnji, razen sodnih taks. Glede teh sodišče dodaja, da sodnih taks za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe sodišče od tožnice še ni terjalo in ju - glede na sprejeto odločitev, določilo opombe 6.1.c taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in v tej zvezi ustaljeno prakso sodišča - tudi ne bo. Kot obenem izhaja iz navedenega, tožena stranka do povrnitve stroškov tega postopka ni upravičena.