Jedro

Tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, razen ekonomskih težav, kar je razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS Uradni list. RS, št. 50/97 in 70/2000) in v povezavi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1 Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, ker je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik intenzivnosti oziroma celovitosti diskriminacije na podlagi dejstva, da je eden izmed tistih, ki niso sodeloval v vojni v Bosni in Hercegovini, ni uspel dokazati, niti je ne zatrjuje, saj navaja zgolj diskriminacijo pri iskanju zaposlitve, pri čemer tudi ni dovolj prepričljiv, da je bil na navedenem območju diskriminiran. Sodišče prve stopnje sprejema dokazno oceno tožene stranke, saj tožnik nevzdržnih socialnih razmer na podlagi diskriminacije v zvezi z zaposlovanjem niti ne zatrjuje. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje torej nikakor ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja tožnika, kot zmotno navaja tožnik v tožbi, ampak gre kvečjemu za ravnanje zoper tožnika na podlagi dejstva, da spada v skupino tistih, ki se niso borili v vojni v Bosni in Hercegovini, vendar pa takšno ravnanje po mnenju tega sodišča ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil, niti ni tožnik izkazal nobenih relevantnih okoliščin v zvezi z humanitarnim azilom. Ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil z relevantnimi dejstvi, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz določbe 3. odstavka 39. člena ZAzil in 2. odstavka 51. člena ZUS zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in se je pri tem oprlo na ustaljeno upravno - sodno in ustavno - sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS Up-422/03 z dne 10.7.2003; sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1942/2004 z dne 3.11.2004, U 2374/2004 z dne 12.1.2005). Po določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil namreč sodišče samo dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine, ali če se je med tem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Po določbi 2. odstavka 51. člena ZUS pa sodišče izvaja dokaze na glavni obravnavi, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu. V konkretnem primeru okoliščine iz določbe 3. odstavka 39. člena ZAzil, v povezavi z določbo 2. odstavka 51. člena ZUS, niso podane. Takšna upravno - sodna praksa uporabe dokaznega prava v zvezi z zaslišanji na glavni obravnavi v upravnih sporih izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na varstvo človekovih pravic (I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004), kjer so procesni standardi še strožji od standardov v azilnih zadevah.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja tožbene navedbe. Ponovno predlaga, da bi bilo potrebno zaslišati ga na sodišču, da se bodo ugotovile vse pomembne okoliščine in da bo sodišče samo lahko preverjalo njegove izjave. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alineji 2. odstavka 35. člena Zazil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Bosni in Hercegovini) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, razen ekonomskih težav, kar je razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sam tožnik je namreč izjavil, da je bil po desetih letih prebivanja v Nemčiji izgnan v Bosno in Hercegovino in da tam ni dobil zaposlitve, ker ni sodeloval v vojni za Bosno in Hercegovino.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja za azil temelji na dejstvu, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da tožnik ni sam predlagal niti predložil nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe, da naj bi prišel v Slovenijo iz političnih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja tožnika, kot zmotno navaja tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ampak, da gre v obravnavanem primeru kvečjemu za ravnanje zoper tožnika na podlagi dejstva, da spada v skupino tistih, ki se niso borili v vojni v Bosni in Hercegovini, vendar pa takšno ravnanje ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil, niti ni tožnik izkazal nobenih relevantnih okoliščin v zvezi s humanitarnim azilom.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) in se je upravičeno pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika oprlo na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10.7.2003). Glede na to pritožbeno sodišče tudi meni, da niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Glede tega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in na ustaljeno upravno - sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z zaslišanji na glavni obravnavi v upravnih sporih, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic (I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004), kjer so procesni standardi še strožji od standardov v azilnih zadevah.

Ni upošteven tožnikov predlog za opravo glavne obravnave na pritožbenem sodišču, saj za to ni pogojev, določenih v 1. odstavku 77. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa).