Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana le takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo materialno pravo. Z navedbami med drugim, da ni nobenega dokaza, da je obsojenec z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist od oškodovanca tega prisilil, da je podpisal pogodbo o prodaji svojega stanovanja, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.09.1998 obsojenega S.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ-77 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štiri mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona zagovornik obsojenega S.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da v obsojenčevem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, ampak kvečjemu kaznivega dejanja samovoljnosti ali prisiljenja ter da je zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Izrecnega predloga zahteva ne vsebuje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tudi v subjektivnem pogledu obsojenec uresničil znake kaznivega dejanja izsiljevanja, kajti oškodovanec obsojencu ni bil dolžan tistega, kar je ta terjal od njega. Glede na to, da je šlo za terjatev, ki ji pravni red ne daje zaščite, so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, tudi obsojenčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi opozarja na objektivno - subjektivno koncepcijo kaznivega dejanja v našem KZ in nato navaja, da je obsojencu potrebno dokazati tudi subjektivno plat kaznivega dejanja, to je direktni naklep in predvsem, da je dejanje storil z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Vendar z navedbami, da je bil oškodovani G.K. tisti, ki je obsojenca napeljal k plačilu avtomobilov, ki pozneje niso bili dobavljeni ter da je bil obsojenec, ko je izvedel, da oškodovanec tudi potem, ko je prišlo do obravnavanega zapleta med njima, v sredstvih javnega obveščanja oglašuje ugoden nakup avtomobilov, glede na tako oškodovančevo goljufivo ravnanje upravičeno prepričan, da si lahko vzame pravico v svoje roke, oziroma da mu ta gre, vložnik v zahtevi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak podaja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo materialno pravo. S tem da obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija ugotovitve v pravnomočni sodbi, da ni nobenega dokaza, da bi oškodovanec formalno posredoval pri nakupu naročenih avtomobilov v ZDA, da ta za izpolnitev posla ni z ničemer garantiral, da je šlo zgolj za nasvet glede varnosti posla ter da je obsojenec z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist oškodovanca prisilil, da je podpisal pogodbo o prodaji svojega stanovanja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena ZKP. To je razvidno tudi iz vložnikovega stališča v zahtevi, da bi sodišče, če bi upoštevalo vse zbrane dokaze, do takšne odločitve ne moglo priti. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega S.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni S.D. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.