Jedro

Subjekt lahko postane imetnik stavbne pravice že pred graditvijo zgradbe in dopustno je, da zgradba na zemljišču, obremenjenem s stavbno pravico, v času njenega trajanja sploh še ni zgrajena Do premika premoženja iz sfere imetnika stavbne pravice v sfero tožene stranke kot lastnika nepremičnine je prišlo z izbrisom stavbne pravice iz zemljiške knjige, ta prehod premoženja pa ima naravo verzijske terjatve. Čim je tako, pa je logično, da tožena stranka ne more biti zavezana za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 433. člena OZ (kjer je pogoj, da pride do prehoda premoženja na podlagi pogodbe).

Obstoj pogodbene podlage izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.560,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 683,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka sklepala lizing in posojilne pogodbe z družbo A. d. o. o. Sporno tudi ni bilo, da je bila tožena stranka lastnica zemljišča, na katerem je investitorka, družba A. d. o. o., zgradila večstanovanjski kompleks v M., za katerega je tožeča stranka kot podizvajalec po naročilu glavnega izvajalca T. d. o. o., dobavila in montirala sporna dvigala. Z namenom, da bi družba A. d. o. o., na zemljišču, ki je bilo last tožene stranke, lahko zgradila objekt, je tožena stranka družbi A. d. o. o. podelila stavbno pravico. Pritožnica vztraja, da že to dejstvo nakazuje na fiktivnost Pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice (A19), saj naj bi bil namen stavbne pravice lastnina oziroma uporaba na (že) zgrajeni – dokončani zgradbi nad ali pod tujo nepremičnino. Takšno stališče pritožnice pa je zmotno. Subjekt namreč lahko postane imetnik stavbne pravice že pred graditvijo zgradbe in dopustno je, da zgradba na zemljišču, obremenjenem s stavbno pravico, v času njenega trajanja sploh še ni zgrajena (prim. A. Vlahek, Komentar Stvarnopravnega zakonika, GV založba, 2004 str. 1018, 1019). Iz tega sledi, da lastnina in uporaba zgradbe nista nujna pogoja za obstoj stavbne pravice, zato tudi dogovor, da se stavbna pravica ustanovi le in samo za čas izgradnje zgradbe, po presoji višjega sodišča ni nedopusten.

6. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice v nasprotju s tretjim odstavkom 257. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker vsebuje določilo „do dokončanja gradnje, če je to prej“. Ta pristavek namreč ne predstavlja razveznega pogoja (kot to zmotno meni pritožnica), ampak gre zgolj za določitev roka trajanja stavbne pravice. Prav tako ni mogoče slediti stališču pritožnice, da je Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice fiktivna, ker ne predvideva uporabe in uživanja nepremičnine – ta pravica pripada imetniku stavbne pravice že po zakonu (prvi odstavek 259. člen SPZ).

7. Višje sodišče nadalje pojasnjuje, da nadomestilo lastnika nepremičnine imetniku stavbne pravice ni obvezna sestavina pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice (prim. drugi odstavek 257. člen SPZ). Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice, ker ne vsebuje tega nadomestila, zato ni neveljavna (tako tudi Komentar SPZ, gl. str. 1039, 1040). Vsekakor pa je bilo to nadomestilo med toženo stranko in imetnikom stavbne pravice dogovorjeno, saj je imetnik stavbne pravice za nadomestilo izdal račun št. 12/2012 v višini 7.050.330,00 EUR (B7), ki je bil s strani tožene stranke tudi v pretežni meri plačan s Kompenzacijo z dne 27. 12. 2012 (B6).

8. Glede na navedeno pritožnica ni uspela izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, da Pogodba o vzpostavitvi stavbne pravice ni fiktivna oziroma nedopustna (kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 20. do 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni).

9. Pritožnica tudi ne more uspeti s svojim zahtevkom na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru namreč ni sporno, da je tožeča stranka družbi T. d. o. o. izročila dvigala na pogodbeni podlagi, obstoj pogodbene podlage pa izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Prav tako ne drži stališče pritožnice, da je tožena stranka prejela dvigala brez pravnega naslova; tožena stranka je dvigala prejela po samem zakonu, z izbrisom stavbne pravice, ki ima za posledico, da zgradba (in s tem seveda tudi vsi njeni sestavni deli) postane sestavina nepremičnine (prvi odstavek 263. člen SPZ).

10. Do premika premoženja iz sfere imetnika stavbne pravice v sfero tožene stranke kot lastnika nepremičnine je tako prišlo z izbrisom stavbne pravice iz zemljiške knjige, ta prehod premoženja pa ima naravo verzijske terjatve (prim. Renato Vrenčur, Stavbna pravica v poslovni praksi, Podjetje in delo, 2013, št. 5, str. 792, GV založba, 2012, in Vlahek, Komentar SPZ, str. 1038). Čim je tako, pa je logično, da tožena stranka tudi ne more biti zavezana za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 433. člena OZ (kjer je pogoj, da pride do prehoda premoženja na podlagi pogodbe). Niti ne pride v poštev določba 631. člena OZ, saj tožene stranke ni mogoče umestiti pod pojem naročnika, kot ga predvideva citirana določba OZ. O vsem tem je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge v 39., 41., 42. in 43. točki obrazložitve in se na te razloge, v izogib ponavljanju, višje sodišče v celoti sklicuje.

11. Tožeča stranka v pritožbi še trdi, da je sodišče spregledalo dogovor z dne 17. 6. 2013, sklenjen med družbo A. d. o. o., toženo stranko in T. S. ter sodišču očita, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem pristopa k dolgu, ki naj bi izhajal iz 5. člena tega dogovora. Očitki pritožnice niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje dogovora z dne 17. 6. 2013 ni spregledalo – v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je ta dogovor izrecno omenjen in povzeta njegova vsebina. Na 5. člen dogovora pa se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, niti ni zatrjevala, da naj bi tožena stranka s tem dogovorom pristopila k dolgu. Ker torej tožeča stranka trditev, ki jih navaja v pritožbi, na prvi stopnji ni podala, se sodišče prve stopnje do njih logično ni moglo opredeliti. Niti se do njih ne sme opredeljevati višje sodišče, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla do lastništva nepremičnin že po samem zakonu, s prenehanjem stavbne pravice, saj je posledica prenehanja stavbne pravice, da postane zgradba sestavina nepremičnine in s tem last lastnika nepremičnine (prvi odstavek 263. člena SPZ). Drugačno stališče pritožnice, tj. da je tožena stranka postala lastnica zgradb na podlagi sklenjene kompenzacije je materialnopravno zmotno – kompenzacija predstavlja le način plačila kupnine, ne pa pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Zmotno pa je tudi stališče pritožnice, da je stavbna pravica prenehala s sklenitvijo kompenzacije – stavbna pravica je prenehala že z izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 260. člena SPZ). Prav s prenehanjem stavbne pravice pa se je načelo superficies solo cedit vzpostavilo v celoti in so nasprotne pritožbene navedbe nerazumljive.

13. Stališče pritožnice, da se stavbna pravica in tripartitni dogovor s kompenazcijo med seboj izključujeta (vsaj glede na vsebino teh listin) je pavšalno, saj pritožnica ne pojasni zakaj naj bi se ti dokumenti med seboj izključevali in kaj takega tudi ni na prvi pogled očitno. Prav tako je pavšalen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji dokazov ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, ker „ni upoštevalo celotne slike“ (pritožnica niti ne pojasni katerih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP).

14. Kam pritožnica meri z navedbami, da „v nobenem delu ZGO-1 ne pravi, da je oseba, ki jo opredeljuje kot investitorja za postopke graditve objektov, tudi dejanski naročnik del, kot le tega opredeljuje OZ“ višjemu sodišču ni jasno, zato na ta pritožbeni očitek ni moglo bolj natančno odgovoriti.

15. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.