Jedro

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke se ne ocenjuje poslovni uspeh podjetja niti njegova poslovna strategija, zaščita blagovnih znamk pa tudi ni rezervirana samo za obsežno komercialno izkoriščanje znamk. Ponujanje izdelkov v katalogih na slovenskem trgu in prodaja izdelkov v slovenski spletni trgovini dokazuje resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk, čeprav toženka ni predložila računov prav za vse izdelke iz katalogov oziroma ponudbe v spletni trgovini.

Vprašanje subsumpcije blaga (za katerega je dokazana resna in dejanska uporaba) v (pod) razrede Nicejske klasifikacije je pravno vprašanje.

Izrek

Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se:

-v točki II.1. izreka - razred 9 črta besedilo: „prikazovalne naprave“ in „elektronskimi in električnimi napravami za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo“,

-v točki II.1. izreka - razred 11 doda besedilo: „jedrski instrumenti“, in

-v točki II.2. izreka spremeni besedilo druge alineje, tako da se pravilno glasi: „- Blago, označeno kot „elektronska oprema za cestna vozila“ v razredu 9 Nicejske klasifikacije, se nadomesti z izrazoma „vžigalni kabli za motorje“ in „varovalke“.“

V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica v tem postopku zahteva razveljavitev treh mednarodnih znamk toženke, registriranih pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer dveh besednih znamk TESLA in ene figurativne znamke z napisom TESLA, zaradi njihove neuporabe v Republiki Sloveniji. Prva besedna znamka TESLA št. 324796 je bila registrirana 2. 11. 1966 za izdelke razredov 7, 9, 10 in 11 Nicejske klasifikacije1. Drugi dve znamki sta bili registrirani 1. 4. 1986 za izdelke iz razredov 1, 7, 9, 10, 11, 14, 15 in 28 Nicejske klasifikacije, in sicer 504571 (besedna) TESLA in št. 504569 (figurativna):

SLIKA1

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo znamke št. 324796, 504569 in 504571, registrirane pri WIPO, na teritoriju Republike Slovenije za posamezno blago znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije (v točki I.1.znamko št. 324796 in v točki II.1. izreka znamki 504569 in 504571), glede katerega toženka ni dokazala resne in dejanske uporabe posamezne znamke v času petih let pred vložitvijo tožbe. V posameznih razredih Nicejske klasifikacije je sodišče prve stopnje v zvezi s temi znamkami nadomestilo izraze blaga (točka I.2. glede znamke št. 324796 in točka II.2. izreka glede znamk št. 504569 in 504571), ker je ugotovilo, da toženka ni upravičila registracije znamk za vse blago v posamezni kategoriji, ampak le v določeni podkategoriji. Za ostalo blago, za katerega so znamke registrirane, je toženka dokazala resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v preostalem delu zavrnilo (točka I.3. glede znamke št. 324796 in točka II.3. izreka glede znamk št. 504569 in 504571). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

3.Tožnica se je pritožila zoper točke I.2., I.3., II.2. in II.3. izreka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Toženka pa se je pritožila zoper točke I.1., I.2, II.1. in II.2. izreka izpodbijane sodbe ter posledično zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

O aktivni legitimaciji

5.Pravna podlaga tožbenega zahtevka je Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1), veljaven na dan vložitve tožbe (3. 8. 2021), torej vključno z novelo ZIL-1E, vendar brez novele ZIL-1F. Skladno s prvim odstavkom 120. člena ZIL-1 lahko kdorkoli s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga v neprekinjenem obdobju petih let ni v skladu z 52.b členom tega zakona resno in dejansko uporabljal v Republiki Sloveniji znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila s tem, da lahko po noveli ZIL-1E tožbo za razveljavitev znamke zaradi neuporabe vloži kdorkoli, implementirana Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (prenovitev, v nadaljevanju: Direktiva 2015/2436), ki za zahtevo za razveljavitev blagovne znamke ne določa nobenih predpostavk. Opozorilo je tudi, da je sodna praksa že pred novelo ZIL-1E široko razlagala pojem zainteresirane osebe, saj obstaja tudi splošni interes za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnica nima registrirane podobne znamke za blago iz razredov 1, 10, 14, 15 in 28 Nicejske klasifikacije, zaradi česar ji pravnega interesa za razveljavitev predmetnih znamk za blago iz teh razredov ni mogoče priznati in bi moralo sodišče tožbo v temu delu zavreči, tako kot je to storilo bolgarsko Upravno sodišče v Sofiji s sodbo št. 64 z dne 14. 6. 2024 (sodba bolgarskega sodišča). Toženka ni pojasnila pravne podlage tujega prava za takšno odločitev, kar pa niti ni pomembno, saj je slovenski zakon jasen. Tožbo lahko vloži kdorkoli.2 To izhaja iz splošnega interesa, ugotovljenega v 31. točki preambule Direktive 2015/2436, po kateri so blagovne znamke namenjene razlikovanju blaga ali storitev ter potrošnikom omogočajo, da se odločajo na podlagi informacij, samo kadar se dejansko uporabljajo na trgu. Zaradi zmanjšanja skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Uniji, ter posledično zmanjšanja števila sporov, ki se pojavljajo med njimi, je treba zahtevati, da se uporabljajo. Zato je bistvenega pomena zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo v zvezi z blagom ali storitvami, za katere so registrirane, ali da se v primeru zadevne neuporabe v petih letih od datuma zaključka postopka registracije lahko razveljavijo. Na podlagi takšnega (splošnega) interesa je sodna praksa že pred novelo ZIL-1E priznavala tožeči stranki, ki je zatrjevala, da obstaja splošni interes udeležencev na trgu za zmanjšanje števila spečih znamk, kot gospodarski družbi, ki je udeleženec na trgu in imetnik podobne znamke, interes za vložitev tožbe za razveljavitev znamke zaradi neuporabe tudi v razredih blaga in storitev v katerih njena znamka (še) ni registrirana.3

7.Pritožbene navedbe toženke o zlorabi pravice, ker tožnica toži na razveljavitev znamk v celoti, kljub izdanim odločbam Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki je v številnih primerih že odločil, da je bila dejanska in resna uporaba enakih znamk EU za določene vrste blaga zadostno dokazana, ne vplivajo na odločitev sodišča o razveljavitvi znamk v tem postopku. Predmet tega postopka je namreč presoja resne in dejanske uporabe mednarodnih znamk v Republiki Sloveniji v relevantnem obdobju; (pre)široko zastavljena tožba pa vpliva na odločitev v stroškovnem delu, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe toženke o vložitvi tožbe z izključnim namenom povzročati stroške in nevšečnosti toženki ter s tem škoditi njenemu tržnemu položaju so pavšalne in neizkazane, predvsem pa jih ne potrjuje presoja izpodbijane sodbe, po kateri je tožnica uspela z več kot polovico tožbenega zahtevka (upoštevaje število proizvodov, za katere je sodišče znamke razveljavilo).

Dokazovanje resne in dejanske uporabe izpodbijanih znamk

8.V zvezi z dokazovanjem resne in dejanske uporabe izpodbijanih znamk je sodišče prve stopnje uporabilo merila presoje, ki so bila oblikovana v sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU), zlasti sodbah C-40/01, Minimax, T-409/07, Acopat, T-387/10, Arantax in T-324/09, Friboi. Presojo glede dejanske uporabe znamk je opravilo za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, torej od 3. 8. 2016 do 3. 8. 2021. Skladno s Smernicami EUIPO je presoja resne in dejanske uporabe (vključno s krajem, časom, obsegom in naravo uporabe) enaka v postopku izbrisa in ugovora.4

9.V tem delu se pritožuje tožnica, ki meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo uporabo izpodbijanih znamk za številne izdelke, v zvezi s katerimi toženka ni predložila nobenega dokaza o dejanski prodaji, npr. računov, podatkov o prometu, dobičku, pri čemer izpostavlja npr. pametne senzorje, (pametna) stikala, termostate, termostatske glave, pametne televizorje, pametne tehtnice, centralne enote idr. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno opravilo celovito presojo in ugotovilo resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk tudi za navedeno blago.

10.Izkazanost določenega tržnega deleža ni pogoj za priznanje resne in dejanske uporabe znamk, kot se neutemeljeno zavzema tožnica v svoji pritožbi. Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke se ne ocenjuje poslovni uspeh podjetja niti njegova poslovna strategija, zaščita blagovnih znamk pa tudi ni rezervirana samo za obsežno komercialno izkoriščanje blagovnih znamk (sodba SEU T-577/19, Leinfelder, točka 24). Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja splošno pravilo, da če se blagovna znamka uporablja za dejanski komercialni namen, tudi minimalna uporaba blagovne znamke zadostuje za ugotovitev obstoja resne in dejanske uporabe, odvisno od blaga in storitev ter upoštevnega trga. SEU je že v sklepu C-259/02, Laboratoire de la mer, pojasnilo, da pravila de minimis ni mogoče določiti. Ker zadošča, da je imetnik znamke poskušal pridobiti ali ohraniti tržni položaj na upoštevnem trgu,5 uporabe ne izkazujejo zgolj računi, niti podatki o prometu ali dobičku. Dokazi so lahko tudi posredni. Tako je bilo na primer v sodbi SEU T-30/09, Peerstorm, točka 42 ugotovljeno, da so lahko katalogi kot taki v nekaterih okoliščinah prepričljiv dokaz o zadostnem obsegu uporabe. Enako tudi po sodbi SEU T-398/13, TVR-ITALIA zadošča, da je imetnik resno poskušal pridobiti poslovni položaj na upoštevnem trgu in je že izvajal dejavnosti za pritegnitev strank, zlasti z oglaševalskimi kampanjami (sodba C-40/01, Minimax). Sodna praksa SEU potrjuje tudi, da so pri presoji resne in dejanske uporabe lahko pomembne posebne okoliščine, na primer manjši obseg prodaje v začetni fazi trženja proizvoda (T-334/01, Hipoviton, točka 53), kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

11.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk na slovenskem trgu s trženjem izdelkov proizvajalcev TESLA ELECTRONTUBES, s. r. o. (zlasti industrijske elektronke, oddajne elektronke, vakuumski preklopniki, dodatki za elektronke, iskrila po meri ter dodatna oprema in rezervni deli), TESLA BLATNÁ, a. s. (zlasti avtomobilske žarnice, avtomobilske varovalke, nosilci za varovalke, tulci vžigalne tuljave na svečki, vžigalni kabli in upori), TESLA LIGHTING, s. r. o. (žarnice, LED svetila in druga svetila), in pametnih naprav za potrošniško rabo TESLA SMART proizvajalca TESLA GLOBAL Ltd in distributerja TRADE, s. r. o. (zlasti kamere, pametni senzorji, termostatske glave, centralne enote in pametne naprave za oskrbo domačih živali).

12.Za izdelke proizvajalca TESLA ELECTRONTUBES, s. r. o., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je toženka ponujala na slovenskem trgu. Za posamezne izdelke iz kataloga je predložila račune, sodišče prve stopnje pa je tudi za ostale izdelke iz kataloga ugotovilo, da so bili ponujeni na slovenskem trgu, kar zadošča, tudi če jih ni nihče kupil ali toženka nima dokazov o tem. Tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili izdelki iz kataloga ponujeni na slovenskem trgu, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi ujemanje izdelkov, prodanih v Sloveniji, s kodami iz kataloga. Enako velja za izdelke proizvajalca TESNA BLATNÁ, a. s. Čeprav toženka ni predložila računov za vse izdelke iz katalogov, je število računov znatno. Tožnica v pritožbi ne oporeka povezavi med računi in katalogi (po šifri izdelka). Prodajo izdelkov proizvajalca TESLA LIGHTING, s. r. o., z izpodbijanimi znamkami na slovenskem trgu je toženka dokazala tako s katalogom kot izpisom spletne strani x.com, v povezavi z računi, ki se sicer nanašajo samo na enega kupca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo povezavo med računi in izdelki iz kataloga (ujemanje šifer) in prodajo v slovenski spletni trgovini x.com. V zvezi z izdelki za pametni dom TESLA SMART pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je družba X., d. o. o., z družbo Trade, s. r. o., kot distributerjem izdelkov za pametni dom znamke TESLA aprila 2021 sklenila sporazum o sodelovanju in so bili izdelki 15. julija 2021 objavljeni na spletni strani x.com, od 15. januarja 2021 pa je slovenskim potrošnikom na voljo tudi aplikacija Tesla Smart in spletna stran www.teslasmart.com. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so slovenski potrošniki v relevantnem obdobju uporabljali to aplikacijo. Pravilna je ocena, da ni relevantno, ali so tudi registrirali kakšno napravo, saj gre v vsakem primeru za zainteresirane potencialne kupce. Slednjega tožnica ne izpodbija, toženka pa je v odgovoru na pritožbo to podprla z navedbo, da je aplikacija namenjena komunikaciji z napravami toženke, zato je jasno, da jo bodo prenesle le stranke, ki so že kupile napravo toženke ali se zanjo zanimajo. Ne gre torej za promocijski ali drug brezplačni izdelek kot v odločbi Odbora za pritožbe EUIPO št. R 249/2008-4, na katero se sklicuje tožnica v svoji pritožbi, ampak gre za prodajo v spletni trgovini in uporabo spletne aplikacije, namenjene komunikaciji z napravami toženke (prim. sodbo SEU T-289/09, Omnicare, tč. 67 in 68). Da je šlo za dejansko prodajo v Sloveniji, potrjuje tudi 6 računov, izdanih pred vložitvijo tožbe, na katerih so izdelki poimenovani in označeni z znamko TESLA, prodani pa so bili preko spletne strani x.com. Tako objave v spletni trgovini x.com kot spletna stran in aplikacija Tesla Smart so, podobno kot katalogi, namenjeni trženju proizvodov. S tem je toženka oglaševala svoje proizvode, jih promovirala in prodajala pod izpodbijanimi znamkami (prim. sodbi SEU T-30/09, Peerstorm in R 681/2001-1, Blume). Objava na x.com je objava v (veliki) slovenski spletni trgovini, medtem ko je aplikacija Tesla Smart namenjena komunikaciji z napravami toženke.

13.Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnice, da so posamezni izpisi s spletne strani x.com izven relevantnega časovnega obdobja, izpisi s spletne strani teslasmart.com pa niso datirani in zaradi drobnega tiska tudi niso berljivi. Sodišče prve stopnje je namreč v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je upoštevalo skupno dokazno vrednost vseh predloženih dokazov. Toženka je dokazala, da je izdelke iz katalogov ponujala na slovenskem trgu, četudi ni predložila računov prav za vse izdelke iz katalogov, zato je zaključek sodišča prve stopnje o dokazani resni in dejanski uporabi znamk TESLA za izdelke iz katalogov TESLA ELECTRONTUBES, s. r. o., TESLA BLATNÁ, a. s., in TESLA LIGHTING, s. r. o., pravilen. Skladen je tudi s sodno prakso SEU (že navedeni zadevi T-30/09, Peerstorm, točka 42 in T-398/13, TVR-ITALIA). Izdelki TESLA LIGHTING, s. r. o., so se poleg tega prodajali tudi v slovenski spletni trgovini x.com. Izpis s te spletne trgovine izven relevantnega obdobja pa prikazuje rezultat predhodne prodaje (najbolj prodajane žarnice TESLA). Poleg tega je toženka predložila historičnih izpis za relevantno obdobje in račune, ki so bili izdani pred vložitvijo tožbe, kar tožnica v pritožbi zanemari. Glede izdelkov za pametni dom TESLA SMART pa je sklicujoč se na sodno prakso SEU v zadevi T-334/01, Hipoviton, in Smernice EUIPO sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je manjši obseg prodaje v začetni fazi trženja proizvodov razumljiv.

14.Zadeva SEU EU T-533/19, T-Flooring, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, ni primerljiva. Sodišče prve stopnje je namreč konkretno, izkazano z računi, ugotovilo prodajo izdelkov iz katalogov (povezava preko šifer izdelkov na računih in v katalogih), in ne zgolj prodajo delov, povezanih z izdelki iz katalogov in prodajo samih katalogov. To potrjuje, da je bila ponudba izdelkov iz katalogov, ki so vsebovali izpodbijane znamke, realna. Tudi v sodbi SEU T-533/19 je v točki 51 poudarjeno, da uporaba znamke v katalogih načeloma potrjuje uporabo znaka kot znamke, če vsebina kataloga potrjuje uporabo znaka za izdelke iz kataloga, sklicujoč se na sodbo SEU T-44/19, TC Touring Club, par. 67, in tam navedeno sodno prakso. Za razliko od zadeve T-533/19 v tem postopku posebnih okoliščin, ki bi izključevale navedeno pravilo, ni bilo ugotovljenih.

15.Tožničino sklicevanje na sodbo SEU T-334/01, Hipoviton, njenih pritožbenih navedb ne potrjuje. Tožnica izolirano citira 37. točko te sodbe (m anjši ko je tržni delež uporabe znamke, bolj se zahteva, da stranka, ki je vložila ugovor, predloži dodatne podatke, ki omogočijo, da se izključijo morebitni dvomi o resni in dejanski uporabi zadevne znamke), prezre pa predhodno stališče v 36. točki, da je treba presojati celovito, upoštevajoč vse dejavnike posameznega primera in določeno soodvisnost med upoštevnimi dejavniki. Tako se lahko manjša količina proizvodov, ki se tržijo pod to znamko, zamenja z intenzivnostjo in stalnostjo uporabe te znamke in obratno. Poleg tega naj se prihodek in prodana količina proizvodov pod prejšnjo znamko ne bi upoštevala absolutno, ampak glede na druge upoštevne dejavnike, kot so obseg tržne dejavnosti, kapacitete proizvodnje ali trženja, stopnja raznolikosti dejavnosti podjetja, ki znamko uporablja in značilnosti proizvodov na zadevnem trgu. Zato je Sodišče pojasnilo, da ni treba, da je obseg uporabe prejšnje znamke vedno velik, da se jo lahko opredeli kot resno in dejansko (sodba SEU C-40/01, Ansul). Pritožbeni očitek tožnice, da glede izdelkov, za katere toženka ni predložila računov oziroma dokumentov s podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihov tržni obseg, ne upošteva ugotovljenega ponujanja teh izdelkov na slovenskem trgu preko katalogov in v spletni trgovini, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

16.Podobno se tožnica v pritožbi sklicuje zgolj na del 29. točke sodbe SEU T-577/19, Leinfelder, da je resno in dejansko uporabo mogoče dokazati z dokazi, ki se nanašajo na različna dejanska merila, ki vključujejo zlasti podatke o prometu in prodaji, obseg komercialnega izkoriščanja, pogostost in trajanje uporabe, proizvodne in tržne zmogljivosti, stopnjo diverzifikacije podjetja ter naravo zadevnega blaga in storitev. Prezre pa nadaljevanje: Zato ni nujno, da je uporaba sporne znamke vedno obsežna, da bi jo lahko opredelili kot resno. Celo manjša uporaba se torej lahko opredeli kot resna, če se šteje za upravičeno v ustreznem sektorju gospodarstva, da se ohrani ali pridobi tržni delež za blago ali storitve, zaščitene z znamko.

17.Ponujanje izdelkov iz katalogov in v spletni trgovini je konkreten in objektiven element ter ne gre zgolj verjetnost ali domneve, zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU T-382/08, Vogue. V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da so računi dokazovali zgolj to, da je bila obutev izdelana za imetnika prejšnje znamke, ne pa, da so modeli obutve, navedeni v računih, nosili znamko obutve (Vogue). V tem postopku pa pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili tako na dostavljenih računih kot v katalogih izdelki z označenimi znamkami TESLA.

18.Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na zadeve SEU T-131/06, T-196/13 in T-250/13. V zadevi T-131/06, Sonia Rykiel, je SEU ugotovilo, da je skromna količina prodanih izdelkov glede na upoštevni trg (potrošniško blago, ki se prodaja po zelo sprejemljivi ceni) nezadostna. Podobno se je v zadevi SEU T-250/13, Smart Water, testna prodaja 15.000 steklenic vode glede na velikost (evropskega) trga štela za simbolično in uporaba znamke za vodo ni bila dokazana. V konkretnem primeru pa je dokazano trženje proizvodov spornih znamk s prodajo preko katalogov in v spletni trgovini ter ni šlo zgolj za testno prodajo. V zadevi SEU T-196/13, Nana, izjavi vodje oddelka za uvoz in vodje kakovosti ter fotografije pročelja trgovine in fotografije neznanega blaga z etiketami in nalepkami z znamko na embalaži niso dokazovale uporabe. Vendar okoliščine konkretnega primera niso primerljive, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo konkretno blago, ki se je prodajalo v katalogih in spletno, predloženi pa so bili tudi računi, čeprav ne za vse izdelke.6

19.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo utemeljilo razloge za ugotovitev resne in dejanske uporabe znamk za vse izdelke iz katalogov in omenjenih spletnih strani. Ni šlo zgolj za simbolično, minimalno ali navidezno uporabo z edinim ciljem ohranjanja pravic, ki izhajajo iz znamke.7 Tudi če toženka ni predložila računov za posamezne izdelke, ki jih navaja tožnica v pritožbi, so bili ti ponujeni na območju Republike Slovenje s katalogi in v spletni trgovini, tako kot izdelki, za katere je toženka račune uspela predložiti. Resno in dejansko trženje izdelkov z uporabo izpodbijanih znamk, preko katalogov in v spletni trgovini, izkazuje uporabo znamk. Zato tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče prve stopnje ohranilo znamke za izraze na seznamu blaga (npr. televizijski sprejemniki in oddajniki, (pametna) stikala, (pametni) televizorji in senzorji), za katere toženka ni predložila nobenega računa. S tem, ko je bila (tudi) za te izdelke ugotovljena resna in dejanska uporaba izpodbijanih znamk (s ponudbami preko katalogov in v spletni trgovini), pogoji za razveljavitev znamk niso izpolnjeni. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z bistveno procesno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno graja tožnica v svoji pritožbi.

Uporaba v zvezi z registriranim blagom

Izhodišče

20.Znamko, da bi ohranila zaščito, je treba uporabljati za blago ali storitve, za katere je registrirana. Subsumpcija izdelkov, s katerimi je toženka dokazala uporabo izpodbijanih znamk v posameznih (pod)razredih Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, je zelo pomembna. Pristojni organi in gospodarski subjekti namreč lahko le na podlagi seznama blaga preverijo, katero blago je pravzaprav zavarovano z znamko. Skladno z načelom specialnosti znamka varuje zgolj pred uporabo enake ali podobne znamke za enako ali podobno blago. V tem postopku pa je ta presoja potrebna zato, ker se se zaradi neuporabe znamka razveljavi samo za tisto blago ali storitve, za katere se ugotovi, da znamka ni bila uporabljena na upoštevnem območju. Skladno z določbo tretjega odstavka 120. člena ZIL-1 v postopku razveljavitve znamke imetnik dokazuje uporabo znamke. Četrti odstavek 120. člena ZIL-1 pa določa, da se znamka razveljavi za tisto blago ali storitve, za katere se ugotovi, da znamka ni bila uporabljena na območju Republike Slovenije, in sicer z dnem pravnomočnosti sodbe. Navedeno presojo v konkretnem primeru otežuje več okoliščin: gre za stare znamke, velik obseg registriranega blaga, ki se marsikje prepleta in tehnično področje, predvsem elektronike in elektrotehnike, ki se je v času od registracije znamk razvijalo, terminologija registriranega blaga pa je ostala enaka. Naloga sodišča zato ni (bila) lahka.

21.Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje za to angažirati ustreznega sodnega izvedenca. Nobena stranka tega dokaznega predloga ni podala. Toženka se v pritožbi samo pavšalno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) opozoriti stranke, da je potrebna pritegnitev sodnega izvedenca v postopek. Zadeva VSRS II Ips 57/2020, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, ni primerljiva. Tam je šlo le za angažiranje izvedenca geodetske stroke za izdelavo elaborata evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru že prej sprejete odločitve o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru pa za tehnično izvedbo sprejete odločitve sodišča ni potrebna postavitev izvedenca.8 Ker je že tožnica v drugi pripravljalni vlogi opozorila toženko, da mora pojasniti in dokazati, da se posamezen izdelek, ki kot tak poimensko ni naveden na seznamu registriranega blaga, uvršča v neko širšo kategorijo registriranega blaga, posebno materialno procesno vodstvo s strani sodišča tudi ni bilo potrebno.

22.Tudi SEU se je v številnih primerih srečalo z različnimi tehničnimi področji, vendar brez angažiranja izvedenca ustrezne stroke. Tak primer je npr. sodba SEU C-121/19 P z dne 16. 9. 2020, Edison, v kateri je presojalo, ali je bila električna energija del proizvodov iz razreda 4 – goriva. Razlaga izrazov iz razredov Nicejske klasifikacije je pravno vprašanje. Ravno tako je pravna presoja, ali uporaba znamke za posamezen izdelek pokriva celoten razred (kategorijo) ali pa so mogoče neodvisne ožje kategorije in zato uporaba znamke za določen izdelek zagotavlja zaščito samo ožjo kategorijo (podkategorijo).

23.Izhodišče za navedeno (pravno) presojo je dalo SEU v zadevi T-126/03, Aladin, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, potrjujejo pa jo tudi številne poznejše odločbe SEU (npr. sodba T-196/13, Nana, T-279/18, Alliance Pharmaceuticals in T-559/23, Skins). Če je bila znamka registrirana za kategorijo blaga ali storitev, ki je dovolj široka, da je znotraj nje mogoče določiti več podkategorij, ki jih je mogoče obravnavati samostojno, dokaz, da je bila znamka dejansko in resno uporabljena v zvezi z delom tega blaga ali storitev, zagotavlja varstvo le za podkategorijo ali podkategorije, v katere spadajo blago ali storitve, za katere se je znamka dejansko uporabljala. Če pa je bila znamka registrirana za blago ali storitve, ki so določene tako natančno in ozko, da znotraj zadevne kategorije ni mogoče izvesti znatnih nadaljnjih delitev, dokaz resne in dejanske uporabe znamke nujno zajema celotno kategorijo. Ne sme pa se odvzeti varstva za proizvode, ki niso bistveno drugačni od tistih, za katere je dokazana resna in dejanska uporaba (čeprav niso strogo enaki) in izhajajo iz iste skupine, ki je sicer lahko razdeljena le arbitrarno. Upoštevati je treba tudi legitimen interes imetnika znamke, da v bodoče razširi svoj obseg proizvodov ali storitev v mejah registriranega blaga.

24.Podobno napotujejo tudi smernice EUIPO za preizkušanje blagovnih znamk EU (Del C, Ugovor, Razdelek 7, Dokaz o uporabi). Če je bila znamka registrirana za široko kategorijo blaga, vendar imetnik dokaže uporabo le za del široke kategorije blaga, varstvo velja le za eno ali več podkategorij, če široka kategorija zajema več podkategorij, ki jih je mogoče dojemati kot medsebojno neodvisne. Po drugi strani pa je treba uporabo za celotno kategorijo sprejeti, če obstajajo primeri različnih vrst proizvodov, ki spadajo v to kategorijo, in če ni nobene druge podkategorije, ki zajema različne proizvode.

25.Splošno merilo za opredelitev skladne podkategorije blaga ali storitev, ki jih je mogoče obravnavati neodvisno, je merilo namena uporabe blaga oziroma storitve. Za opredelitev podkategorij proizvodov ali storitev ni upoštevna sama narava proizvodov in njihove značilnosti (tako npr. sodba EUR T-380/18, Intas, točka 94 in sodba SEU T-367/14, Fruitfuls, točki 32 in 35). Ni torej pomembno, če so so narava ali značilnosti različnih vrst blaga tako različne, da z vidika končnega potrošnika niso medsebojno zamenljive. Bistveno je, ali je njihov namen (namen njihove uporabe) različen. V kolikor ima posamezno blago več namenov in namenskih uporab, potem ni mogoče ugotoviti, ali obstaja ločena podkategorija blaga, tako da se ločeno preuči vsak od namenov, ki jih to blago lahko ima. Tak pristop namreč ne bi omogočal dosledne opredelitve neodvisnih podkategorij in bi povzročil čezmerno omejitev pravic imetnika prejšnje znamke, med drugim zato, ker se ne bi zadostno upošteval legitimen interes te osebe, da razširi svojo ponudbo blaga ali storitev, za katere je registrirana njena znamka (glej sodbo SEU C-720/18 in C-721/18, Ferrari).

26.Navedena sodna praksa SEU potrjuje, da subsumpcija blaga (za katerega je dokazana resna in dejanska uporaba) v (pod)razrede Nicejske klasifikacije predstavlja pravno vprašanje. Tudi po stališču SEU je presoja resne in dejanske uporabe znamke za proizvode ali storitve, za katere je registrirana, ali za del teh proizvodov ali storitev, pravno vprašanje.

27.Ker mora imetnik znamke dokazati uporabo znamke, je na toženki trditveno in dokazno breme, za katero registrirano blago (kategorijo registriranega blaga) je uporabljala izpodbijane znamke (7. in 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZIL-1). Uporaba se mora namreč nanašati na proizvode, za katere so bile znamke registrirane. Zato mora toženka navesti tudi, za katere kategorije registriranega blaga je izpodbijane znamke uporabljala. Sodišče pa nato opravi pravno presojo, ali uporabljeno blago pokriva zatrjevano registrirano kategorijo, kar vključuje tudi presojo, ali je treba varstvo omejiti na ožjo (pod)kategorijo (če je široko kategorijo proizvodov ali storitev mogoče razdeliti na več samostojnih podkategorij).

Opravljeno presojo v tem delu grajata v pritožbah obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi pravi, da je bilo sodišče prve stopnje preveč radodarno in ohranilo izpodbijane znamke v veljavi v prevelikem obsegu; toženka pa obratno, da je sodišče prve stopnje sporne znamke razveljavilo v prevelikem obsegu (in s tem napačno uporabilo 52.b člen ZIL-1 v zvezi s 120. členom ZIL-1, poseglo pa tudi v ustavno varovano pravico toženke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije). V nadaljevanju se višje sodišče opredeljuje do konkretnih pritožbenih razlogov (obeh strank), na posplošene pritožbene trditve pa ne more odgovarjati. Zaradi obširnosti zadeve na ta del pritožb odgovarja v okviru odgovora na posamezen zaključen sklop, bodisi zaradi razlogov pritožbenega sodišča (npr. pomanjkljiva trditvena podlaga) bodisi po razredih Nicejske klasifikacije.

Pritožbene novote in uporaba znamk za sestavne dele

V razredu 7 Nicejske klasifikacije je sodišče prve stopnje razveljavilo znamko 324796 za vse blago, za katerega je bila znamka v tem razredu registrirana, to je za „pnevmatske postaje; električni varilci in pribor za električno varjenje“. V pritožbi toženka zatrjuje, da je izkazala uporabo znamke za različne triode, te pa sodijo tudi v kategorijo „električni varilci in pribor za električno varjenje“, sklicujoč se sodbo bolgarskega sodišča, ki je sledilo takšnemu stališču, podanem s strani sodnega izvedenca. Vendar je v tem postopku treba upoštevati trditveno podlago toženke (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZIL-1), ki uporabe te znamke za blago v razredu 7 Nicejske klasifikacije sploh ni zatrjevala (zatrjevala je le uporabo te znamke za blago v razredih 9 in 11 (specificirano v prvi pripravljalni vlogi toženke z dne 6. 2. 2023). V tretji pripravljalni vlogi se je glede triod sklicevala zgolj na to, da njihova uporaba utemeljuje uporabo elektronk oziroma elektronskih cevi, ki sodijo v razred 9 Nicejske klasifikacije. Ker torej toženka ni pravočasno, to je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala resne in dejanske uporabe znamke za pnevmatske postaje ter električne varilce in pribor za električno varjenje, pritožbene navedbe pa so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa ne podlage za izpeljavo dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče tudi sicer meni, da v okoliščinah konkretnega primera dokaz o uporabi znamke za označevanje sestavnega dela še ne dokazuje uporabe znamke za končni proizvod. Le dejstvo, da je nek proizvod morda sestavljen iz več komponent, tudi po Smernicah EUIPO (Del C, Razdelek 2, Poglavje 2, točka 4.1.) ne zadostuje za samodejno ugotovitev podobnosti med končnim proizvodom in njegovimi sestavnimi deli (npr. električni kabel in svetilka, gumbi in oblačila). V konkretnem primeru toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala posebnih okoliščin, v katerih bi se uporaba znamke za del proizvoda lahko štela za uporabo znamke za proizvode, npr. da sestavni del ne more služiti svojemu namenu, če ni vključen v končni proizvod. Zato gre za drugačne okoliščine kot v zadevi SEU C-720/18 in C-721/18, Ferrari, v kateri je bila priznana uporaba znamke za razred vozil z uporabo znamke za rezervne dele. Primerljive tudi niso okoliščine zadeve SEU C-40/01, Minimax, saj ni izkazano, da bi šlo za dele, ki so ključni za zunanjost ali strukturo blaga, ki je bilo predhodno prodano, niti poprodajne storitve, ki so neposredno povezane z blagom, ki je bilo predhodno prodano in so namenjene izpolnjevanju potreb kupcev tega blaga. Torej, tudi če bi bile v konkretnem primeru triode sestavni del električnih varilcev in pribora za električno varjenje, dokaz o uporabi znamke za označevanje teh sestavnih delov ne utemeljuje uporabe znamke za končni proizvod.

Razlogi za neutemeljenost toženkine pritožbe, navedeni v gornjih dveh točkah, veljajo povsem enako tudi za naslednje kategorije registracije znamke 3244796: elektrode, ventili, elektronski ojačevalniki vseh vrst, visokofrekvenčna nosilna oprema, dodatki za električno varjenje (razred 9), elektroteraptevtski aparati in oprema, rezervni deli in pribor za zgoraj naštete izdelke (razred 10) in dodatki za električno varjenje (razred 11) ter naslednjo kategorijo registracije znamk 504569 in 504571: elektronski medicinski aparati in naprave za uporabo pri pregledu, diagnozi in terapiji, vključno z aparati za spodbujanje delovanja živih organov v razredu 10 Nicejske klasifikacije. Sklicevanje toženke na baterije, ki so potrebne za delovanje posameznih aparatov in naprav, nazorno potrjuje, da zgolj s tem uporaba znamke za proizvode, ki uporabljajo baterije, ni izkazana. Baterije so namreč vir oziroma shranjevalec energije in so kot takšne potrebne za najrazličnejše aparate, v vseh razredih blaga Nicejske klasifikacije. Vendar zgolj to po oceni pritožbenega sodišča še ne opravičuje varstva znamk v vseh razredih blaga, ki uporablja baterije. Z nakupom baterije potrošnik ne povezuje proizvodov, ki za svoje delovanje sicer potrebujejo baterije. Tudi njihov namen je drugačen.

Navedeni primer pa potrjuje tudi neutemeljenost toženkine pritožbene graje, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati stranki, da predlagata dokaz s sodnim izvedencem (ustrezne?) stroke. V zadevi bolgarskega sodišča je sodni izvedenec navedene elemente sicer verjetno skladno s pravili stroke uvrstil v več razredov registriranega blaga, vendar je pravna presoja drugačna, skladna z izhodišči presoje, ki so se oblikovala v sodni praksi SEU in odvisna od trditvene in dejanske podlage, ki jo je glede uporabe znamke dolžna podati toženka (tretji odstavek 120. člena ZIL-1 in prvi odstavek 7. člena ter 212. člen ZPP). To končno potrjuje tudi dejstvo, da je bolgarsko Vrhovno upravno sodišče razveljavilo odločbo bolgarskega upravnega sodišča, na katero se je sklicevala toženka v svoji pritožbi (priloga A23).

Znamka TESLA št. 324796

- Razred 9 Nicejske klasifikacije

Tožnica v pritožbi graja presojo sodišča prve stopnje, ki je glede na ugotovljeno resno in dejansko uporabo Tesla Smart centralne enote in pametnih televizorjev ohranilo v veljavi znamko TESLA št. 324796 za „telekomunikacijske aparate in naprave vseh vrst“ v razredu 9 Nicejske klasifikacije. Pritožba tožnice ne prereka, da so centralne enote in pametni televizorji telekomunikacijske naprave, neutemeljeno pa ponavlja, da toženka ni dokazala uporabe izpodbijanih znamk zanje, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Pritožbeno sodišče potrjuje, da uporaba znamke za posamezne telekomunikacijske aparate oziroma naprave (v konkretnem primeru za pametne televizorje in centralne enote) pomeni pristno uporabo znamke v tej kategoriji. Gre za homogeno skupino blaga, opredeljeno z namenom aparatov in naprav (telekomunikacijski). Zgolj okoliščina, da gre lahko za širok spekter proizvodov, še ne pomeni, da bi bilo to kategorijo treba deliti na posamezne ožje (pod)kategorije. Taka razdelitev bi bila samovoljna. Pametni televizorji omogočajo internetno povezljivost in dostop do nameščenih aplikacij, za centralne enote pa nobena stranka ni zatrjevala in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi sodile v drugo - ožjo kategorijo telekomunikacijskih naprav in katero. Tudi po smernicah EUIPO je treba sprejeti uporabo za celotno kategorijo, če obstajajo primeri različnih vrst proizvodov, ki spadajo v to kategorijo, in če ni nobene druge podkategorije, ki zajema različne proizvode.

Glede na dokazano uporabo izpodbijane znamke na Tesla Smart centralnih enotah in pametnih televizorjih ter rezervnih delih zanje in ob upoštevanju, da imetnik znamke ni dolžan dokazovati uporabe vseh možnih variacij kategorije blaga ter načel, ki izhajajo iz prej navedene sodbe Aladin, zlasti legitimnega interesa imetnika znamke, da ima v prihodnosti možnost razširiti nabor svojega blaga v okviru opisa blaga, za katerega je znamka registrirana, je sodišče prve stopnje pravilno ohranilo varstvo v celotni kategoriji telekomunikacijski aparati in naprave vseh vrst.

Tožničina pritožba glede ohranitve varstva znamke za razred „viri električnega sevanja vseh vrst“ temelji na tem, da naj toženka ne bi dokazala resne in dejanske uporabe znamke za pametne senzorje in termostate, kar pa ne drži. Uporabo znamk za navedene izdelke je toženka dokazala, subsumpcije navedenega blaga v ta razred Nicejske klasifikacije pa tožnica ne prereka.

Podobno tožnica v pritožbi graja ohranitev varstva znamke za razred „električne merilne naprave in merilno opremo“, a neutemeljeno. Toženka je namreč dokazala resno in dejansko uporabo izpodbijane znamke za izdelke termostati, termostatske glave, pametni senzorji in pametne tehtnice. Kategorija teh izdelkov je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasna in omejena (po vrsti naprav: električne in namenu: merilne).

Toženka pa v pritožbi graja razveljavitev znamke za „TSF-naprave“, vendar je sama prvič šele v pritožbi zatrjevala, da gre za naprave za brezžični prenos (kratica TSF izhaja iz Transmission Sans Fil, prevedeno kot brezžični prenos), kamor sodijo npr. zvonci, katerih uporabo je toženka dokazala. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje uporabe znamke za to podkategorijo razreda 9 Nicejske klasifikacije sploh ni zatrjevala. Ker je okvir spora glede resne in dejanske uporabe izpodbijanih znamk trditvena podlaga toženke (7. in 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZIL-1), ta pa glede TSF-naprav trditev v postopku pred sodiščem ni podala, pritožbi toženke v tem delu ni mogoče slediti. V pritožbi se toženka tudi neutemeljeno sklicuje na priloge odgovora na tožbo (ponudba v spletni trgovini X.), saj dokazila ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Toženka je imetnica spornih znamk, zato bi lahko pravočasno podala trditve, v katero kategorijo sodijo izdelki, s katerimi uporablja izpodbijane znamke. Če so bile njene navedbe pomanjkljive, tega z novimi pritožbenimi navedbami ne more sanirati. Sklicevanje na sodbo bolgarskega sodišča, ki jo je prejela šele pozneje, ne more nadomestiti njene pomanjkljive trditvene podlage pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v razredu 9 Nicejske klasifikacije razred „cevi“ nadomestilo z razredom „elektronke (visoko vakuumske radijske cevi)“, kar toženka v pritožbi zgolj pavšalno graja, ne navaja pa konkretno, za katere izdelke (poleg elektronk) je v upoštevnem obdobju uporabljala izpodbijano znamko. Sodišče prve stopnje je tako pravilno znamko omejilo samo na elektronke, ki so samostojna ožja kategorija.

- razred 11 Nicejske klasifikacije

V razredu 11 Nicejske klasifikacije je sodišče prve stopnje znamko razveljavilo za „cevi“ in „dodatke za električno varjenje“, ohranilo pa jo je v veljavi za „razelektritvene svetilke, luminiscentne cevi, nadomestne dele in dodatke za vse zgoraj naštete izdelke“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke za svetila (LED in ksenon svetila, žarnice, kar trži TESLA BLATNÁ, a. s., ter izdelki proizvajalca TESLA LIGHTING, s. r. o.). Slednji trži tudi cevaste luči, zato je sodišče prve stopnje priznalo varstvo za razelektritvene svetilke in luminiscentne cevi. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je oznaka „cevi“ presplošna, da bi ostala zavarovana (enako kot v razredu 9 Nicejske klasifikacije). V okviru vsebine razreda 11 Nicejske klasifikacije so to lahko cevi za osvetljevanje, ogrevanje, proizvodnjo pare, kuhanje, hlajenje, sušenje, prezračevanje in zlasti vodovodne ter sanitarne instalacije. Gre torej za cevi za povsem različne namene uporabe, zato je kategorija blaga „cevi“ presplošna. Že sodišče prve stopnje pa je upoštevalo, da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke za cevi za razsvetljavo, saj je ohranilo varstvo znamk za razelektritvene svetilke in luminiscentne cevi. Zato se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na uporabo znamke za halogenske in ksenonske žarnice, saj so tudi te namenjene za razsvetljavo in je njeno varstvo zagotovljeno v okviru ohranjenih kategorij blaga.

Znamki TESLA št. 504569 (figurativna) in 504571 (besedna)

- razred 9 Nicejske klasifikacije

Razred 9 Nicejske klasifikacije je pri obravnavanih znamkah najobsežnejši.

Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je obrazložitev ohranitve varstva znamk za kategorijo „laserske merilne in telekomunikacijske naprave“ pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je namreč uporabo znamk za to kategorijo utemeljilo z uporabo znamk za izdelke, ki jih tržita TESLA GLOBAL Ltd in TRADE, s. r. o. Laser za mačke je naveden zgolj kot primer (točka 44. obrazložitve). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da so izdelki, ki jih tržita TESLA GLOBAL Ltd in TRADE, s. r. o., pametne naprave za potrošniško rabo, zlasti kamere, pametni senzorji, termostatske glave, centralne enote in pametne naprave za oskrbo domačih živali. Iz navedenega izhaja, da je ohranitev varstva znamk za laserske merilne in telekomunikacijske naprave sodišče prve stopnje obrazložilo na dokazani resni in dejanski uporabi znamk za različne pametne naprave.

Neutemeljeno tožnica v pritožbi graja tudi ohranitev varstva znamke za razred „naprave za digitalni prenos informacij, naprave ki se uporabljajo za integrirana telekomunikacijska omrežja, daljinske signale, nadzorne in merilne naprave“. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na dokazano resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk za pametne senzorje, termostate, termostatske glave, centralne enote. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča toženka dokazala pristno uporabo znamke v celotni kategoriji, ki je omejena z določenim namenom blaga in zato ne gre za (pre)široko kategorijo blaga. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno upoštevalo, da imetnik znamke ni dolžan dokazovati uporabe vseh možnih variacij kategorije blaga ter načelo legitimnega interesa imetnika znamke, da ima v prihodnosti možnost razširiti nabor svojega blaga v okviru opisa blaga, za katerega je znamka registrirana.

Ohranitev širokih kategorij blaga namesto posameznih izdelkov ali posameznih podkategorij blaga je tožnica nadalje izrecno grajala pri kategoriji „

elektronske potrošniške naprave“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za različne izdelke, za katere je toženka dokazala resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk, npr. kamere, pametne naprave za hišne ljubljence, različne pametne senzorje, termostate in termostatske glave, vtičnice, stikala, tehtnice, sesalce, televizorje, čistilce in vlažilce zraka. Četudi se posamezni izdelki lahko uvrstijo tudi v druge - ožje kategorije, to še ni razlog za razveljavitev znamk v tej širši kategoriji, kot se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi. Klasifikacija posameznih razredov namreč po sodni praksi SEU ne pomeni sistema, v katerem je izključeno, da bi bili proizvodi ali storitve, ki spadajo v en razred ali kategorijo, prav tako del drugega razreda ali kategorije (sodbi SEU T-453/11, Szajner, točka 88 in T-380/18, Intas, točka 96). To potrjuje tudi tretji odstavek 5. člena Pravilnika o znamki, skladno s katerim se blago ali storitve,

ki jih je glede na Nicejsko klasifikacijo mogoče razvrstiti v dva ali več razredov

, navedejo z izrazi, uporabljenimi v Nicejski klasifikaciji.

44.Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tožnico, da so elektronske potrošniške naprave široka kategorija, ki bi z vidika današnje registracije zahtevala bolj natančno specifikacijo.

Vendar je treba upoštevati, da gre za stari znamki, ki sta toženki doslej zagotavljali varstvo znamk za vse elektronske potrošniške naprave, vključno z elektronskimi vlažilci in čistilci zraka, četudi znamki nista bili posebej registrirani za „naprave za čiščenje zraka“ in „naprave za filtriranje zraka“, ki sta sedaj posebni podkategoriji Nicejske klasifikacije v razredu 11 (in ne 9). Tožnica neutemeljeno graja upoštevanje elektronskih vlažilcev in čistilcev zraka v tej kategoriji, saj ni prerekala, da so ti toženkini izdelki elektronski in namenjeni potrošnikom. Kategorija elektronskih potrošniških naprav je kljub temu, da je široka, opredeljena z lastnostmi (elektronske naprave) in tržnim sektorjem (potrošniki).

Ker je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamk za široko paleto izdelkov elektronskih potrošniških naprav, za kar sta bili znamki tudi (veljavno) registrirani, je s tem opravičila varstvo znamk za celotno kategorijo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da toženka nabor izdelkov, zlasti izdelkov za pametni dom Tesla Smart tudi širi, zato ima legitimen interes za ohranitev znamke v celotni kategoriji.

45.Tožnica v pritožbi samo pavšalno graja ohranitev varstva znamk v kategoriji „električni in elektronski aparati in naprave za snemanje, prikazovanje, merjenje, spremljanje in preskušanje“, s čimer pa pravilnosti presoje sodišča prve stopnje ne omaje. Omenjena kategorija registriranega blaga je ustrezno omejena po vrsti (električni in elektronski aparati in naprave) in namenu (za snemanje, prikazovanje, merjenje, spremljanje in preskušanje), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za (pre)široko kategorijo blaga.

46.Toženka pa graja razveljavitev znamk za „prikazovalne naprave“ in „prikazovalne enote“. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so ločena kategorija samo prikazovalne naprave, medtem ko so prikazovalne enote vključene v (širšo) kategorijo „stroji in naprave za vnos, prenos, obdelavo in shranjevanje podatkov, zlasti računalniki, kalkulatorji, terminalne enote, prikazovalne enote, kazalniki“ ter bo pritožbeno sodišče odločitev o tej (širši) kategoriji podalo v nadaljevanju. Kar se tiče kategorije „prikazovalne naprave“, pa toženka po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno navaja, da je glede na ugotovitev sodišča, da je toženka med drugim dokazala uporabo znamk za pametne televizorje in pametne senzorje, zmotna razveljavitev znamk za „prikazovalne naprave“. Dokazana je tudi uporaba izpodbijanih znamk za kamere. Toženka je torej dokazala resno in dejansko uporabo več izdelkov, ki so prikazovalne naprave, kamor po ugotovitvi sodišča prve stopnje sodijo različni zasloni. Ker se navedeni izdelki uporabljajo tudi za prikaz določenih informacij, dokazana resna in dejanska uporaba izpodbijanih znamk za te izdelke po presoji pritožbenega sodišča zadošča tudi za ohranitev varstva znamk v kategoriji „prikazovalne naprave“.

Ne gre za tako široko kategorijo, da bi bilo treba opredeliti podkategorije, razveljavitev znamk prikazovalne naprave pa bi pomenila prevelik poseg v legitimen interes toženke za uporabo izpodbijanih znamk za nove prikazovalne naprave iz razreda 9 Nicejske klasifikacije, saj se to področje zelo tehnološko razvija. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo toženkini pritožbi in v točki II.1. izreka izpodbijane sodbe v tretji alineji – razred 9 črtalo besedo „prikazovalne naprave“.

47.Delno utemeljeno toženka graja razveljavitev znamk za „električno in elektronsko opremo za cestna vozila“. Sodišče prve stopnje je v tem delu namesto električne in elektronske opreme za cestna vozila varstvo znamkam priznalo samo v ločeni podkategoriji, ki je tudi v Nicejski klasifikaciji razvrščena samostojno, in sicer št. 090647 vžigalni kabli za motorje. Vendar toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je dokazala resno in dejansko uporabo znamk ne samo za ozko podkategorijo vžigalnih kablov za motorje, ampak tudi npr. žarnice, varovalke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da svetila (žarnice) ne dokazujejo uporabe izpodbijanih znamk v razredu 9 Nicejske klasifikacije, saj sodijo v razred 11. Pač pa toženka utemeljeno opozarja, da je dokazala resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk tudi za avtomobilske varovalke. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da toženka z resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk za avtomobilske varovalke in vžigalne kable za motorje ne more zagotoviti resne in dejanske uporabe za širšo kategorijo „električna in elektronska oprema za cestna vozila“.

Pač pa je toženki treba zagotoviti varstvo ne samo v ožji kategoriji „vžigalni kabli za motorje“, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak ob pravilni uporabi materialnega prava tudi v podkategoriji „varovalke“, ki je tudi v Nicejski klasifikaciji določena posebej pod št. 090269. Pritožba toženke je v tem delu delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato spremenilo tako, da se v točki II.2. njenega izreka besedilo druge alineje pravilno glasi: „- Blago, označeno kot „elektronska oprema za cestna vozila“ v razredu 9 Nicejske klasifikacije, se nadomesti z izrazoma „vžigalni kabli za motorje“ in „varovalke“.“ Sklicevanje tožnice v odgovoru na pritožbo, da je varstvo za varovalke podano pod drugimi razredi, ni utemeljeno. Posamezni proizvodi ali storitve so namreč lahko razvrščeni v dva ali več razredov.

48.Toženka pa neutemeljeno graja razveljavitev znamk za „interkomunikacijske naprave“. Uporabo znamk v tej podkategoriji blaga je zatrjevala z izdelki, ki jih tržita Tesla Global Ltd in Trade, s. r. o., npr. laser za mačke, centralne enote itd. Ker toženka ni pojasnila, zakaj naj bi laserji za mačke in centralne enote sodili med interkomunikacijske naprave, sodišče prve stopnje varstva tej kategoriji proizvodov ni priznalo. Pritožbene navedbe toženke so v tem delu povsem pavšalne. Tudi v pritožbi ne pojasni, v čem so laserji za mačke in centralne enote interkomunikacijske naprave, niti ne navede konkretnih drugih izdelkov Tesla Smart, ampak se le pavšalno sklicuje, da je s številnimi izdelki (!) izkazala, da uporablja znamki tudi za blago te kategorije. S takšnimi pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami odločitve sodišča prve stopnje toženka ne more omajati.

49.Sodišče prve stopnje je znamki razveljavilo tudi za „industrijsko televizijo“ in „naprave za sprejem in distribucijo radijskega oddajanja in televizijskega

signala“, kar toženka v pritožbi graja, saj je izkazala uporabo znamke za pametne televizorje. Vendar pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje ohranilo varstvo znamk za kategorijo „televizijske naprave“ in „televizijski sprejemniki, vključno z njihovimi kombinacijami z drugimi napravami“. Z uporabo znamk za pametne televizorje je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamk za omenjeni ločeni podkategoriji. Toženka pa drugih naprav v omenjeni skupini blaga (naprave za sprejem in distribucijo radijskega oddajanja in televizijskega signala) ni zatrjevala, kot tudi ne uporabe znamk za blago v ožji kategoriji „industrijske televizije“, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

50.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je kategorija „elektronski in električni aparati“ preširoka, da bi toženka ohranila varstvo celotne kategorije. Toženka v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je takšna odločitev v nasprotju s sodno prakso SEU. Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč skladna s smernicami, ki jih je SEU začrtalo že v zadevi C-307/10, IP Translator, točke 47 do 49: Po eni strani morajo pristojni organi zaradi izpolnjevanja svoje obveznosti glede predhodnega preizkusa zahtev za registracijo in zaradi objave in vzdrževanja ustreznega in natančnega registra znamk dovolj jasno in natančno poznati proizvode oziroma storitve, na katere se nanaša znamka. Po drugi strani morajo imeti gospodarski subjekti možnost, da se jasno in natančno prepričajo o opravljenih registracijah ali o zahtevah za registracijo, ki so jih vložili njihovi sedanji ali potencialni konkurenti, in da tako uporabljajo upoštevne informacije, ki zadevajo pravice tretjih. SEU je zato razsodilo, da je treba direktivo o blagovnih znamkah razlagati tako, da ta zahteva, da prijavitelj proizvode oziroma storitve, za katere se zahteva varstvo, ki ga zagotavlja znamka, določi dovolj jasno in natančno, da lahko pristojni organi in gospodarski subjekti le na tej podlagi ugotovijo obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka.

51.Čeprav kategorija „električni in elektronski aparati“ ni navedena v naslovu razreda 9 Nicejske klasifikacije, je podobno splošna kot „stroji“ v naslovu razreda 7 Nicejske klasifikacije. Obsega praktično vse aparate (naprave), ki za svoje delovanje potrebujejo električno energijo, torej celo širše od blaga, navedenega v naslovu razreda 9 Nicejske klasifikacije. Iz Skupnega sporočila o splošni praksi glede sprejemljivosti klasifikacijskih izrazov (verzija 1.0) z dne 20. 2. 2014 izhaja, da je opis proizvodov in storitev dovolj jasen in natančen, če je mogoče njegov obseg varstva razumeti iz njegovega naravnega in običajnega pomena. Če tega ni mogoče razumeti, se lahko zadostna jasnost in natančnost dosežeta z določitvijo dejavnikov kot so lastnosti, namen in/ali opredeljiv tržni sektor. V konkretnem primeru ti niso določeni. Toženka je tudi sama predložila odločbi EUIPO št. R 1851/2019-5 z dne 25. 5. 2020 in R 1849/2019-5 z dne 20. 5. 2020 v zvezi z zahtevo za razveljavitev evropskih blagovnih znamk TESLA (prilogi B 59 in B 60), ki potrjujta, da je kategorija „elektronski in električni instrumenti“ precej nejasna in zato široka, zaradi česar je očitno, da različne elektronske in električne naprave tvorijo različne podkategorije znotraj te široke specifikacije. Ker je torej ta kategorija blaga preširoka, toženka pa tudi ni zatrjevala, da zaradi omejitve uporabe znamk za to široko kategorijo ne bi več uživala varstva za določeno konkretno blago z uporabljenimi znamkami, kar pomeni, da so izdelki toženke že zajeti v drugih, ožjih kategorijah, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

52.Sodišče prve stopnje je znamki razveljavilo tudi za „industrijsko elektronsko opremo“. Z izdelki pametni senzorji in kamere po presoji sodišča prve stopnje toženka ni dokazala uporabe znamk za to kategorijo, saj so namenjeni potrošnikom. Pritožba toženke pa utemeljeno navaja, da se pametni senzorji in kamere lahko uporabljajo tudi v industriji. Z uporabo izpodbijanih znamk za pametne senzorje je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamk za podkategorijo „senzorji“, z uporabo znamk za kamere pa podkategorijo „video kamere“. V obeh navedenih podkategorijah, kjer gre za natančno opredeljen in omejen krog izdelkov, je sodišče prve stopnje ohranilo varstvo toženkinih znamk. Vendar je treba upoštevati, da je bil razred registriranega blaga opredeljen širše, in sicer „industrijska elektronska oprema, zlasti električne in elektronske krmilne, signalne in nadzorne naprave in naprave za uporabo v cestnem, železniškem pomorskem in zračnem prometu, pa tudi v rudniškem prometu, vključno z zvočnimi in optičnimi signalnimi in prikazovalnimi sredstvi,

elektronskimi in električnimi napravami za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo

ter podobnimi napravami za zaščito z alarmi, napravami za daljinsko upravljanje, regulacijo in avtomatizacijo industrijskih procesov, vključno z napravami z glasovnim nadzorom“. Po presoji pritožbenega sodišča je očitno, da dokaz o resni in dejanski uporabi pametnih senzorjev in kamer dokazuje tudi uporabo „elektronskih in električnih naprav za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo“, ob upoštevanju, da imetniku znamke ni treba predložiti dokazil za vse možne različice kategorije blaga, za katerega je znamka registrirana. Pametni senzorji in kamere imajo enak namen uporabe kot elektronske in električne naprave za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo.

24

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženki odvzelo varstvo izpodbijanih znamk tudi v podkategoriji „elektronske in električne naprave za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo“. Podobno je EUIPO je v odločbah R 1851/2019-5 z dne 25. 5. 2020 in R 1849/2019-5 z dne 20. 5. 2020 omejil registracijo znamk iz razreda „industrijske elektronike“ na ožje podkategorije (posebni telefonski aparati za industrijske namene, varnostni sistemi, elektronski sistemi za nadzor dostopa in elektronski varnostni aparati proti kraji). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi toženke delno ugodilo in v tretji alineji točke II.1. izreka prvostopenjske sodbe - razred 9 črtalo besede „elektronskimi in električnimi napravami za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo“.

53.V zvezi z razveljavitvijo znamk za „izdelke vakuumske tehnologije“ se pritožba toženke sklicuje na sodbo bolgarskega sodišča, ki je potrdilo ugotovitve sodnega izvedenca, da tudi halogenske in ksenonske žarnice delujejo na principu vakuuma, zato sodijo tako med vakuumske cevi, kot tudi med izdelke vakuumske tehnologije. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da halogenske in ksenonske žarnice sodijo v kategorijo 11 Nicejske klasifikacije in ne v kategorijo 9. Z navedenimi pritožbenimi razlogi toženka zato glede razveljavitve izpodbijanih znamk v razredu 9 Nicejske klasifikacije ne more uspeti. Varstvo izpodbijanih znamk za halogenske in ksenonske žarnice je toženki zagotovljeno v razredu 11 Nicejske klasifikacije (svetilke, razelektritvene svetilke, fluorescentne svetilke, aparati za razsvetljavo, svetlobne naprave). Poleg tega je sodišče prve stopnje v razredu 9 ohranilo varstvo izpodbijanih znamk za „slikovne cevi, rentgenske cevi in druge cevi“. Kategorija „izdelki vakuumske tehnologije“ je širša, na kar kaže opredelitev razreda blaga kot „izdelki vakuumske tehnologije, zlasti multiplikatorji elektronov, vakuumski obločni aparati, vakuumski kondenzatorji in aparati za merjenje vakuuma, masni spektrometri, ultra visoki vakuumski aparati“. Resne in dejanske uporabe izpodbijanih znamk toženka za nič od tega ni dokazala.

54.Tudi glede razreda „stroji in naprave za vnos, prenos, obdelavo in shranjevanje podatkov, zlasti računalniki, kalkulatorji, terminalne enote, prikazovalne enote, kazalniki“ je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni trdila, da bi tržila računalnike, kalkulatorje, terminalne enote, prikazovalne enote ali kazalnike. Res to ti izdelki navedeni primeroma. Vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi kateri od izdelkov Tesla Smart sodili v to kategorijo. V pritožbi se toženka sklicuje na to, da številni izdelki Tesla Smart, npr. pametni televizorji, shranjujejo, se povezujejo in izmenjujejo podatke z drugimi napravami. Vendar je namen uporabe pametnih televizorjev z vidika končnega uporabnika drugačen, saj pametni televizorji niso namenjeni vnosu, prenosu, obdelavi ali shranjevanju podatkov, ampak gledanju televizije. Glede na različen namen proizvodov, uporaba znamk za pametne televizorje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje tudi uporabe znamke v kategoriji strojev in naprav za vnos, prenos, obdelavo in shranjevanje podatkov. Zato je sodišče prve stopnje toženki pravilno priznalo varstvo samo v ločeni ožji kategoriji „televizijski sprejemniki, vključno z njihovimi kombinacijami z drugimi napravami“ in „televizijske naprave“. Resne in dejanske uporabe drugih strojev in naprav za vnos, prenos, obdelavo in shranjevanje podatkov, toženka ni izkazala. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, kateri izdelki Tesla Smart sodijo v to kategorijo blaga in zakaj.

- razred 11 Nicejske klasifikacije

55.V razredu 11 Nicejske klasifikacije je sodišče prve stopnje črtalo „plinske luči“. Po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno, saj gre za dovolj neodvisno podkategorijo, ki ima povsem drugačen vir energije (plin) kot siceršnje svetilke, za katere je toženka dokazala resno in dejansko uporabo in ohranila varstvo svojih znamk v razredu naprav za osvetljevanje. Toženka se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je dokazala resno in dejansko uporabo znamke za halogenske in ksenonske žarnice. Četudi navedene žarnice vsebujejo različne pline, po oceni pritožbenega sodišča ne gre za „plinske luči“, saj potrošnik pod tem običajno razume luči, katerih vir energije je plin. Obseg varstva znamk je vedno določen z naravnim in običajnim pomenom izbranih izrazov (tako sodbi SEU T-690/14, Sony in T-559/23, Skins). Po pojmom „plinske luči“ se naravno in običajno ne razume električnih luči, čeprav kot sestavni del vsebujejo plin. V primeru halogenskih in ksenonskih žarnic, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, plin ni njihov vir energije, ampak zgolj eden od sestavnih delov. Z nakupom halogenske ali ksenonske žarnice potrošnik ne povezuje kategorije „plinske luči“. Tudi Delegirana uredba Komisije (EU) št. 874/2012 z dne 12. julija 2012 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem električnih sijalk in svetilk z energijskimi nalepkami ne uporablja pojma plinskih luči ali plinskih sijalk in svetilk, čeprav se nanaša na žarnice ali svetilke, ki vsebujejo plin.

Ostalo

56.Toženka v pritožbi smiselno pritrjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo znamki št. 204569 in 504571 za blago razredov 1, 14 in 15. Glede omejitve uporabe omenjenih znamk namesto »stroji« na ožjo kategorijo »vakuumski sesalci« v razredu 7 Nicejske klasifikacije in namesto »elektronskih igrač« na ožjo kategorijo »elektronske igrače za hišne ljubljence« v razredu 28 Nicejske klasifikacije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedba »stroji« glede na sodbo SEU C-307/10 z dne 19. 6. 2012, IP Translator, presplošna. Na tej podlagi je bilo sprejeto Splošno sporočilo o običajni praksi pri splošnih navedbah naslovov razredov Nicejske klasifikacije z dne 28. 10. 2015, v katerem so bile preverjene splošne navedbe naslovov razredov Nicejske klasifikacije in pri tem ugotovljeno, da so pri petih razredih nejasnosti in natančnosti, ki ovirajo določitev obsega varstva, zato jih ni mogoče sprejeti brez nadaljnje podrobne opredelitve. Med njimi so tudi »stroji«, kajti glede na potrebo po jasnosti in natančnosti izraz „stroji“ ne nakazuje dovolj jasno, kateri stroji so zajeti. Stroji imajo lahko različne značilnosti ali namene, zaradi katerih bo morda treba pokazati in/ali uporabljati zelo različne stopnje tehnične usposobljenosti in znanja, lahko so namenjeni različnim potrošnikom, se prodajajo po različnih prodajnih poteh in so torej povezani z različnimi tržnimi sektorji. Pritrditi je tako treba sodišču prve stopnje, da beseda »stroji« blaga ne navaja dovolj jasno in natančno. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno omejilo znamki samo na tisto blago, za katerega je toženka v tem razredu dokazala resno in dejansko uporabo, to pa so bili vakuumski sesalci. Pritožba toženke v tem delu ni utemeljena.

57.V zvezi s kategorijo „stroji“ se je pritožila tudi tožnica in pravi, da se je omenjena kategorija strojev nanašala samo na stroje, enonamenske stroje in naprave, ki se uporabljajo pri proizvodnji elektronskih in električnih aparatov; sesalci za prah pa niso takšni stroji, saj se ne uporabljajo pri proizvodnji elektronskih in električnih aparatov, zato graja nadomestitev razreda, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. To pa neutemeljeno, kajti pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, da se omejitev (ki se uporabljajo pri proizvodnji elektronskih in električnih aparatov) nanaša samo na enonamenske stroje in naprave. V nasprotnem primeru ne bi bilo potrebno dvakrat omenjati strojev (kot stroji in še posebej enonamenski stroji). Mogoči sta sicer obe jezikovni razlagi, vendar je po oceni sodišča treba dati prednost omenjeni razlagi, ker bi bilo sicer nesmiselno dvakrat omenjati stroje. Logično je tudi, da so z namenom uporabe (za proizvodnjo elektronskih in električnih aparatov) omejeni samo enonamenski stroji. Poleg tega je treba upoštevati celotno opredelitev registriranega razreda, vključno z besedilom „zlasti elektronski stroji za litografsko tiskanje“. Ker se ti ne uporabljajo pri proizvodnji elektronskih in električnih aparatov, nedvomno pa so sodili v to kategorijo, to pomeni, da je obravnavana kategorija zajemala vse stroje, ne le tiste, ki se uporabljajo pri proizvodnji elektronskih in električnih aparatov. Pritožbeno sodišče tako, upoštevajoč sodno prakso SEU v sodbi T-279/18, meni, da je v tem primeru treba dati prednost taki razlagi, da je razred „stroji“ samostojno registriran razred. Slovenskih slovničnih pravil sicer tu ni mogoče uporabiti, ker je znamka registrirana v francoščini, pri seznamu registriranega blaga pa v nobenem razredu ne uporablja podpičij. Pri tem se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da v času prijave znamk „sesalniki“ niso sodili v razred 7, ampak v razred 9. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni pomembno, ali je toženka ob prijavi izpodbijanih znamk leta 1986, ko je kot varovano blago navedla „stroji“ imela v mislih sesalnike ali ne. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je uporabo znamke mogoče opravičiti tudi naknadno s trženjem blaga, ki ga ob registraciji stranka še ni proizvajala ali se zaradi razvoja tehnologije pojavi šele kasneje.

58.„Elektronske igrače“ so sicer same po sebi dovolj jasne in natančne, vendar se pri tem običajno pomisli na (elektronske) igrače za otroke. (Elektronske) igrače za hišne ljubljence (živali) so tudi po oceni pritožbenega sodišča neodvisna podkategorija, ki jo je mogoče obravnavati ločeno od siceršnjih igrač (za otroke). Njihov namen je drugačen, saj so namenjene (samo) hišnim ljubljencem. Drugačen je krog potencialnih kupcev in običajno se tudi prodajajo ločeno (v trgovinah/oddelkih za male živali). V obeh podkategorijah je mogoče začrtati jasne meje. Ker gre za dovolj neodvisno podkategorijo, ki jo je mogoče ločiti od siceršnjih igrač, toženka pa je dokazala resno in dejansko uporabo samo za to podkategorijo (igrače za hišne ljubljence), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je ohranilo veljavnost znamke samo v tej podkategoriji. Ker ta ni bila posebej navedena med podkategorijami razreda 28 Nicejske klasifikacije, je sodišče prve stopnje pravilno nadomestilo širšo podkategorijo („igrače“) z ožjo („igrače za hišne ljubljence“).

59.Tožnica neutemeljeno navaja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v izreku točke II.1. (razred 9) izpustilo navedbo blaga „kristalne enote“. To blago je namreč navedeno v izreku izpodbijane sodbe (kot zadnje blago v prvi vrstici alineje razreda 9). Drži pa pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe v razredu 11, v točki II.1., alineja - razred 11 v nasprotju z obrazložitvijo ni navedlo (kot razveljavljene) kategorije „jedrski instrumenti“. V tem delu je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v točki II.1. njenega izreka, alineja - razred 11 dodalo besedilo: „jedrski instrumenti“.

Sklepno

60.Upoštevaje navedene ugotovitve je pritožbeno sodišče ob pravilni materialnega prava delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje skladno s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je:

- v točki II.1. izreka - razred 9 črtalo besedilo: „prikazovalne naprave“ in „elektronskimi in električnimi napravami za zaščito pred vlomom in požarno nevarnostjo“,

- v točki II.1. izreka - razred 11 dodalo besedilo: „jedrski instrumenti“,

- v točki II.2. izreka spremenilo besedilo druge alineje, tako da se pravilno glasi: „- Blago, označeno kot „elektronska oprema za cestna vozila“ v razredu 9 Nicejske klasifikacije, se nadomesti z izrazoma „vžigalni kabli za motorje“ in „varovalke“.“

61.V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi po pritožbeni odločitvi je tožnica delno uspela s svojim tožbenim zahtevkom na razveljavitev znamk, sicer še vedno z več kot polovico (upoštevaje število proizvodov, za katere je sodišče znamke razveljavilo), vendar je imela toženka višje stroške postopka zaradi obsežnosti dokaznega gradiva in števila prevodov.

62.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. in drugega odstavka 154. člena ZPP. Obe pravdni stranki sta s pritožbama delno uspeli, obe v manjšem delu. Toženka je s pritožbo sicer uspela glede več proizvodov kot tožnica, vendar se tudi njena pritožba nanaša na večje število proizvodov. Delnega uspeha pravdnih strank poleg tega ni mogoče vrednostno opredeliti. Upoštevajoč vse navedene okoliščine je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Sprejeta z Nicejskim sporazumom o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. 6. 1957 s spremembami.

2Tako tudi M. Repas, Pravo intelektualne lastnine, Uradni list, Ljubljana 2023, str. 436.

3Tako VSL sodba in sklep V Cpg 1347/2014 z dne 28. 10. 2015.

4Smernice za preizkušanje blagovnih znamk Evropske unije, EUIPO, Del D, Izbris, Razdelek 2.

5Smernice EUIPO za preizkušanje blagovnih znamk EU, Splošni uvod, Del C, Ugovor, točka 2.2. Dokazni standard.

6V sodbi T-196/13 SEU izrecno napotuje, da bi vrste trženja blaga lahko dokazovali dodatni dokazi, npr. računi, katalogi ali časopisni oglasi (točka 39).

7Prim. sodbo v zadevi T-418/03, La mer.

8Za razliko od zadeve II Ips 57/2020, kjer je zahteva za evidentiranje sprememb v katastru izhajala iz določbe 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).

9Sodbi SEU C-714/18 P, Taiga in C-143/19 P, Der Grüne Punkt.

10Toženka prvič šele v pritožbi navaja, da so sestavni del vsake baterije tudi elektrode.

11Toženka prvič šele v pritožbi navaja, da so varovalke hkrati tudi ventili.

12Toženka prvič šele v pritožbi navaja, da so varovalke hkrati elektronski ojačevalniki vseh vrst.

13Toženka je izkazala uporabo znamke za različne triode, v pritožbi pa prvič navaja, da te sestavljajo tudi visokofrekvenčno nosilno opremo in dodatke za električno varjenje.

14Toženka se v pritožbi sklicuje, da je uporabo znamke za to blago izkazala z baterijami, sodni izvedenec bolgarskega sodišča pa je ugotovil, da baterije sodijo (poleg podrazredov „viri električne energije vseh vrst“ in „elektrode“) tudi v podrazred „elektroterapevtski aparati in oprema“.

15Toženka uporabe obravnavanih znamk za blago razreda 10 Nicejske klasifikacije v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (zatrjevala je le uporabo znamke za blago v razredih 9 in 11). V pritožbi navaja, da je izkazala uporabo znamke za baterije, baterije pa sodijo tudi v podrazred elektronskih medicinskih aparatov in naprav, saj ti brez baterij ne morejo delovati.

16Smernice za preizkušanje blagovnih znamk Evropske unije, Del C Ugovor, Razdelek 7 Dokaz o uporabi.

17Prim. sodbe SEU T-367/14, Fruitfuls, točka 39, T-559/23, Skins, točka 50, C-714/18 P, ACTC, točka 51 in združeni zadevi C-720/18 in C 721/18, Ferrari, točka 44.

18Prim. Smernice EUIPO, Part B, Section 3, 6. Anneks, 6.27 Electronic and electric apparatus.

19Prim. Skupno sporočilo o splošni praksi glede sprejemljivosti klasifikacijskih izrazov (verzija 1.0) z dne 20. 2. 2014: Opis proizvodov in storitev je dovolj jasen in natančen, če je mogoče njegov obseg varstva razumeti iz njegovega naravnega in običajnega pomena. Če tega ni mogoče razumeti, se lahko zadostna jasnost in natančnost dosežeta z določitvijo dejavnikov kot so lastnosti, namen in/ali opredeljiv tržni sektor.

20Prim. sodbi SEU C-714/18 P, ACTC, točka 51 v združeni zadevi C-720/18 in C-721/18, Ferrari, točka 44.

21Prim. sodbo SEU T-58/23, Big Mac.

22Tako je odločil tudi EUIPO v zvezi s toženkino evropsko znamko TESLA v odločbah R 1851/2019-5 z dne 25. 5. 2020, točka 64 (priloga B 59) in R 1849/2019-5 z dne 20. 5. 2020, točka 64 (priloga B 60).

23Sodbi SEU T-453/11, Szajner, točka 88 in T-380/18, Intas, točka 96.

24Prim. sodbo SEUR T-58/23, Big Mac, točka 66.

25

26European Trade Mark and Design Network, vir: https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/URSIL/Dokumenti/Znamke/OHIM-TMDN_Skupno-sporocilo-02.pdf.

Registracija znamke v tem razredu se izvirno glasi: machines, machines à fonction unique et dispositifs destinés à la production d'appareils électroniques et électriques, ainsi que leurs parties, notamment machines électroniques pour l'impression lithographique.

Zveza:

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 52b, 120, 120/1, 120/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.