Jedro

Ker tožniku ni nastala škoda pri prevozu s strojem, tudi ni mogoče upoštevati izključitve zavarovanja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna povrniti tožniku stroške za odgovor na revizijo v znesku 99.000 SIT, v 15-dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo prvotoženko, da plača tožniku denarno zadoščenje v znesku 3.850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2001 dalje, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (zahtevani presežek 3.850.000 SIT proti prvotoženki in tožbeni zahtevek v celoti proti drugotoženki).

2.

Tožnik in prvotoženka sta se pritožila proti prvostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo tako, da znaša denarno zadoščenje 3.000.000 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2001 dalje do plačila), k plačilu pa sta zavezani obe toženki.

3.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlagata revizijo tožnik in drugotoženka.

4.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnikovo stališče je, da mu je pritožbeno sodišče prisodilo za 1.200.000 SIT prenizko denarno zadoščenje za vse posledice telesnih poškodb. Sodišče naj bi premalo upoštevalo, da tožnik zaradi poškodbe ni bil prikrajšan samo pri rekreaciji, temveč tudi pri vsakdanjih opravilih in delu. Tožnik tudi trpi posledice od nesreče dalje in je bila zato pri sojenju upoštevana napačna starost, ki naj bi bila relevantna za odmero odškodnine. Odškodnina za strah je bila znižana kar za 400.000 SIT in ne le za 200.000 SIT, kot se pomotoma navaja v obrazložitvi sodbe. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine bi bilo treba upoštevati, da je tožnik hodil z berglami tri mesece, zdravljenje pa je trajalo skoraj dve leti. Prenizka naj bi bila tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti.

5.

Drugotožena zavarovalnica je vložila revizijo zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Njeno stališče je, da je škodni dogodek nastal zaradi delovanja motornega vozila z vgrajenim dvigalom in je zato tožnikov odškodninski zahtevek izključen iz zavarovanja odgovornosti prvotoženke.

6.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama. Tožnik je argumentirano odgovoril na revizijo drugotoženke.

7.

Reviziji nista utemeljeni.

8.

O tožnikovi reviziji: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik edinstvena celota telesne in duševne biti in zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno identiteto ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišče druge stopnje je pri odmeri denarnega zadoščenja pravilno upoštevalo obe navedeni načeli. V celoti je upoštevalo vse tiste posledice telesnih poškodb, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (četrta, peta, šesta in sedma stran prvostopenjske sodbe) in glede katerih tudi ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o drugačnem dejanskem stanju (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da znaša denarno zadoščenje za tožnikove telesne bolečine 1.000.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti 1.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT. Zneski odškodnin za posamezne relativno samostojne oblike nepremoženjske škode in tudi skupni znesek zadoščenja pravilno upoštevajo vse specifičnosti odškodninskega primera in tudi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

9.

O reviziji drugotoženke: Revizija je vložena zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Preizkus materialnopravne pravilnosti sodbe se zato opravi ob upoštevanju tistih relevantnih dejstev, ki so bila ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, ta pa so naslednja: - na tožnika, ki je bil voznik in upravljalec tovornega vozila, na katerem je vgrajeno dvigalo za dvigovanje težjih bremen, je pri menjavi električnega droga padel drog, težak približno 400 kg in dolg 12 m; - do padca droga je prišlo v času, ko je tožnik z dvigalom izpulil električni drog iz zemlje in ga dvignil v zrak, tožnikovi sodelavci pa so ga želeli preusmeriti v nasprotno smer, da ne bi udaril v tovornjak; - pri tem se je drog zavrtel, udaril po kavlju, se odpel ter padel na tožnika.

Po Splošnih pogojih zavarovanja odgovornosti O-96 (šesti odstavek 3. točke 3. člena) so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst, kakor tudi kopenska motorna vozila, prikolice in samovozni delovni stroji. Skupna lastnost vseh navedenih naprav je prevoz in se zato tudi izključitve zavarovanja lahko nanašajo le na tiste nevarnosti, ki izvirajo iz prevoza z navedenimi napravami. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da izključitve zavarovanja ni v konkretnem odškodninskem primeru. Tožniku je namreč nastala škoda pri menjavi električnega droga in ne zaradi delovanja motornega vozila med prevozom.

10.

Revizijsko sodišče je zavrnilo obe reviziji na podlagi določb 378. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi revizij implicira tudi odločitev o zavrnitvi predlogov revidentov za povrnitev stroškov postopka v zvezi z vloženima revizijama. Tožnik pa je upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z odgovorom na revizijo drugotoženke.