Jedro

Izvršba na premoženjsko oziroma materialno pravico se opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati.

Služnost stanovanja je osebna služnost, ki je strogo vezana na osebo in je neodsvojljiva, neprenosljiva in nepodedljiva. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča. Tudi taka osebna pravica ima sicer določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 2. 2012 v korist upnika zoper dolžnika za izterjavo glavnice v znesku 46.853,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2010 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov tega postopka v višini 330,11 EUR, ki sta jih dolžnika dolžna plačati v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, dovolilo izvršbo na nepremičnino z ID znakom XXX, last dolžnice L. C. do ½ (I. točka izreka sklepa). Predlog upnika za izvršbo z rubežem dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja dolžnika M. C. na nepremičnini z ID znakom XXX je zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da dolžnikova služnost stanovanja ni premoženjska pravica, pravno zmotno. Sodišče napačno tolmači določbe SPZ, saj ta predpis premoženjske pravice ne opredeljuje nasploh, temveč njeno naravo opredeljuje le v takem obsegu in v takem smislu, kolikor to velja za določila SPZ. Premoženjska pravica je tako pravica, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Sodišče prezre določbo drugega odstavka 3. člena SPZ, po kateri je predmet zastavne pravice ali užitka lahko tudi premoženjska pravica. Vsiljuje se logičen sklep, da premoženjske pravice niso le stvarne pravice, pač pa lahko tudi druge pravice, ki niso stvarno pravne narave. Ker je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potreben imetnika služnosti in njegove družine, za osebno služnost pa se uporabljajo določbe SPZ o užitku, je jasno, da je dolžnikova služnost v tem primeru premoženjska pravica, ki je lahko predmet izvršbe. Dejstvo, da osebne služnosti ni mogoče prenesti, samo po sebi še ne pomeni, da navedena pravica ni premoženjska pravica in da ne more biti predmet rubeža za poplačilo upnikove terjatve. Stališče sodišča bi pomenilo, da se iz izvršbe izvzame potencialno pomemben del dolžnikovega premoženja, za tako izvzetje pa v nobenem predpisu ni najti podlage. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se izvršba tudi v tem delu dovoli, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Izvršbo na premoženjske oziroma materialne pravice (patent, užitek in podobne dolžnikove pravice) ZIZ ureja v 162. in 163. členu. Po prvem odstavku 163. člena ZIZ se izvršba opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati. Tako vsebino premoženjskih pravic ureja tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki v 22. členu pravi, da je premoženjska pravica po tem zakonu pravica, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju.

5. Upnik je v predmetni zadevi predlagal izvršbo na dosmrtno brezplačno služnost stanovanja dolžnika M. C. Služnost stanovanja (habitatio) je po prvem odstavku 247. člena SPZ osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. Osebne služnosti (servitutes personales) so ustanovljene v korist individualno določene osebe in sodijo med čisto osebne pravice (iura personalissima).(1) Ker so strogo vezane na osebo, so neodsvojljive in nepodedljive. Če zakon tako določa, je mogoče prenesti izvrševanje osebne služnosti (229. člen SPZ), vendar je ta možnost predvidena le v primeru užitka (tretji odstavek 230. člena SPZ), medtem ko se po izrecni določbi tretjega odstavka 247. člena SPZ izvrševanja služnosti stanovanja ne more prenesti na tretjo osebo. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritrditi je sicer pritožbi, da ima tudi taka osebna pravica določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa ne gre prezreti, da je pravica neprenosljiva, kar pomeni, da se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se za osebno služnost stanovanja uporabljajo določbe SPZ o užitku (248. člen SPZ), višje sodišče pojasnjuje, da gre le za smiselno uporabo določb o nastanku, pregledu stvari, stroških vzdrževanja, izboljšavah, vračilu stvari, prenehanju in nadomestilu(2), torej za uporabo določb, ki služijo sámemu izvajanju pravice, v ničemer pa ne spreminjajo njene pravne narave, kar pomeni, da je služnost stanovanja še vedno zgolj in le osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti in je nepodedljiva, posledično pa je ni mogoče prodati in na ta način iz nje doseči plačila upnikove terjatve. Ker tako določa že sám zakon, ni mogoče slediti navedbam, da izvzetja teh pravic iz izvršbe ne določa noben predpis.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršbo z rubežem dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja dolžnika M. C. je torej materialnopravno pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato je upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): A. Berden v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 929, prim. tudi Juhart, Tratnik, Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba 2007, strani 645 do 647. Op. št. (2): T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 981.