Jedro

Vrednost predmeta, od katerega se odmeri cena izvršiteljske storitve, je enaka vrednosti terjatve iz naslova glavnice brez obresti in stroškov.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upniku naložilo, da v 8 dneh založi še 45.000,00 SIT dodatnega predujma za izvedbo izvršilnih dejanj na izvršiteljev žiro račun št. 51400-620-63-05-1201115-731471. Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo, v kateri opozarja, da sta zoper istega dolžnika v teku dva izvršilna postopka, da je v predmetni zadevi upnik na račun izvršitelja že plačal 20.000,00 SIT predujma in da je s ponovno naložitvijo predujma očitno v postopku prišlo do pomote. Pritožba upnika je utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sicer ne gre za to, kar izpostavlja upnik v pritožbi, in sicer da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo dejstva, da je upnik v tej zadevi predujem že plačal, saj je v izpodbijanem sklepu navedeno, da je upnik doslej na izvršiteljav žiro račun položil predujem v višini 20.000,00 SIT, ampak gre za to, da izpodbijani sklep glede določitve dodatnega predujma v znesku 45.000,00 SIT nima razlogov, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Že zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Kar se tiče slednjega pa pritožbeno sodišče opozarja, da v kolikor je sodišče prve stopnje za izračun dodatnega predujma sledilo izvršiteljevemu izračunu višine terjatve (stroškovnik izvršitelja na l.št. 24, v katerem je navedeno, da znaša na dan 18.8.2000 upnikova terjatev 86.398,16 SIT), ta ni v skladu z 2. odst. 38. čl. ZIZ, 39. čl. ZPP ter 9. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (dalje: pravilnik). Slednji določa, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče (torej sodišče, ne pa izvršitelj sam). Predmet obravnavanega postopka je izterjava glavnice v znesku 19.097,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1995 do plačila ter stroškov postopka. Vrednost v prej navedeni višini je navedel upnik v izvršilnem predlogu in sodišče prve stopnje je tej vrednosti sledilo, ko je izdalo sklep o izvršbi z dne 23.10.1995, pri čemer je tudi sodno takso za predlog in sklep odmerilo glede na višino glavnice. Uporaba 9. čl. pravilnika torej omogoča zaključek, da je vrednost predmeta v obravnavani zadevi enaka vrednosti terjatve iz naslova glavnice (brez obresti in stroškov). Takšna interpretacija tega določila je tudi v skladu z 39. čl. ZPP (katerega smiselna uporaba prihaja v poštev glede na 15. čl. ZIZ zato, ker slednji nima določil o ugotovitvi vrednosti predmeta), ki določa, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka in se obresti, stroški... ter druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.