Jedro

Pri presoji odplačnosti/neodplačnosti pogodbe o pomoči in dosmrtnem preživljanju zaradi aleatornosti pogodbe obligacijsko načelo enake vrednosti dajatev ni uporabljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. Stroški tožene stranke v višini 1.179,00 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na stališče pravnih teoretikov, da se v primeru, ko vrednost s pogodbo o dosmrtnem premoženju izročenega premoženja presega vrednost preživljanja, razlika med njima šteje za darilo preživljalcu. Ko tako pogodbo skleneta prednik in potomec, jo je treba še posebej skrbno obravnavati. Ker je oče prejemal pokojnino, ga toženki ni bilo treba preživljati. Ni bil bolan in je zase skrbel sam; v času bolezni je bil oskrbovan v bolnici. Vrednost pomoči je povrnil v denarju. S 3. členom pogodbe dogovorjene obveznosti za toženko ne predstavljajo bremen, ki bi bila sorazmerna z vrednostjo izročenega premoženja. Razen tega gre za običajno pomoč potomca predniku. Pogodbeno določilo, da bo toženka skrbela za oskrbo in zdravniško pomoč, je nepotrebna in zgolj prikriva dejansko naravo pogodbe. Tudi dogovor o plačilu stroškov pogreba ima isti namen, saj bi bil primeren pogreb očetu nuden v vsakem primeru. Opozarja na ugotovitev dokaznega postopka, da je tudi on po svojih močeh pomagal očetu in ga obiskoval. Toženka je lahko nudila več pomoči, vendar zato ni upravičena do celotne zapuščine. Da je pogodba dejansko darilo je razvidno iz zaslišanja toženke in prič M. Ž., ki je potrdil, da je bil namen pogodbe ta, da toženka dobi stanovanje in ne pomoč očetu. Toženka je povedala, da je očeta oskrbovala ne glede na pogodbo. Že ob sklenitvi pogodbe sta se pogodbenika zavedala, da pogodba nima aleatoričnih elementov. Če bi bilo tovrstne elemente najti, pa obstaja očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank. Zaključek sodišč o odplačnosti pogodbe je zato napačen. V zadnjih letih pred smrtjo je oče podarjal prihranke. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik od očeta ni dobil toliko denarja, kot zatrjuje toženka. Tožnik je s svojim delom prispeval, da je oče toženki lahko pošiljal denar za študij. Tožnik bi bil zaradi gmotnega stanja upravičen celo do povečanega dednega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Dne 7.9.2006 sklenjena pogodba ima značilnosti, s katerimi Obligacijski zakonik v čl. od 557. do 568. opredeljuje pogodbo o pomoči in dosmrtnem preživljanju. Zakonska definicija te pogodbe ustreza razmerju, ki sta ga pogodbenika urejala. Ena glavnih značilnosti pogodbe o pomoči in dosmrtnem preživljanju je njena aleatornost, kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve izročevalca večje ali manjše od vrednosti izročenega premoženja.

Toženkinih obveznosti pogodbenika nista detajlno določila niti po vrsti niti po obsegu, niti nista omejila časa njihovega trajanja. Očitno je, da sta te obveznosti pogojevala z bodočimi dogodki, ki so bili izven njunega nadzora. Gre za tožnikovo bodoče zdravstveno stanje in z njim zvezan način oskrbe, zdravljenja, trajanje izvrševanja dogovorjene pomoči... Iz opisa s 3. čl. dogovorjenih obveznosti je zato razvidno, da namen pogodbenikov ni bil doseganje enakih vrednosti dajatev, ampak v zagotovitvi oskrbe preživljanca do njegove smrti. Okoliščine, ki jih tožnik ne zanika – očetova starost, samsko življenje, ostarelost, potrebnost pomoči pri posameznih opravilih (delo na vrtu, nekatera gospodinjska opravila) – kažejo na kavzo pogodbe, ki jo zatrjuje toženka in jo je ugotovilo sodišče – pomagati očetu v vseh življenjskih situacijah do smrti in v obsegu, kot bo pomoč potreboval. Okoliščina, na katero opozarja pritožnik – da je toženka plačala kupnino za stanovanje – tej kavzi ne nasprotuje, kot napačno meni pritožnik. Zaradi obveznosti, ki jih je toženka do očeta prevzela, ni mogoče sklepati, da je oče daroval toženki v obsegu, kot je prej ona darovala njemu (plačilo kupnine za stanovanje). Tudi izpovedi prič in toženke tega ne potrjujejo. Tudi prehod premoženja na toženko je sestavni del pogodbene volje, ga pa, glede na 3. čl. pogodbe, pritožba neupravičeno izpostavlja kot namen – causo pogodbe.

Pritožnik neodplačnost pogodbe utemeljuje tudi z neenakovrednostjo pogodbenih dajatev, s čemer pa zaradi njene aleatorne narave ne more biti uspešen. Dogovorjenih ali dejansko izpolnjenih dajatev pogodbenikov namreč zaradi aleatornosti pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Pomembno je tudi subjektivno vrednotenje dajatev in protidajatev in tudi vse ostale okoliščine pravnega posla. Na očitke o neenakovrednosti terjatev velja opozoriti le to, da toženkine obveznosti po pogodbi niso bile zanemarljive in to kljub temu, da je oče imel redne prihodke in da pogodba predvideva, da jih bo trošil za svojo oskrbo. Potrebe starostnikov so zelo različne, lahko tudi zelo velike in tudi časovno nepredvidljive. Matematična primerjava vrednosti stanovanja z dogovorjenimi obveznostmi toženke, kar prikazuje pritožba, je zato nemogoča. Vse okoliščine sklepanja pogodbe je sodišče prve stopnje natančno raziskalo in nobena od njih ne vzbuja pomislekov v zaključek, da sta toženka in oče sklenila odplačno in ne darilno pogodbo. Tega zaključka ne more omajati niti primerjava vrednosti izročenega stanovanja z dejansko nudeno pomočjo, saj je predmet presoje volja pogodbenikov v času sklepanja pogodbe. Sicer pa dejstva, da je toženka pomoč skladno s pogodbo nudila, pritožnik ne zanika. Trditve, da po sklenitvi pogodbe oče še nekaj časa ni potreboval nege in postrežbe, da dolgo časa ni imel zdravstvenih težav, da so mu v času zdravstvenih težav oskrbo nudili v bolnišnici, nimajo take teže, ko jim jo pripisuje tožnik. Toženka ni nudila gole pomoči, ampak je z očetom vzdrževala redne stike, ga vpletla v svoje socialno okolje. Pritožbeno sodišče opozarja na izpoved priče B. V. o rednih kosilih in zadovoljstvu očeta na obiskih pri toženki.

Pritožnik v pritožbi nakazuje špekulativni namen pogodbenikov, ki naj bi bil v izigravanju kogentne določbe o nujnem deležu, konkretnih trditev v tej smeri pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval in dokazoval, niti jih izrecno ne zatrjuje v pritožbenem postopku. Za nasprotovanje pogodbe temeljnim pravnim in moralnim normam, zaradi kršitev katerih bi bilo učinkovanje pogodbe zaradi varovanja družbenih interesov nesprejemljivo, torej ne gre (86. čl. Obligacijskega zakonika).

Ker je pravno nepomembno kakšne zneske je oče daroval tožniku, pritožbeno opozarjanje na nedoslednost toženkine izpovedi o razpolaganju očeta z njegovo pokojnino in prihranki za odločitev o pritožbi ni pomembno. Enako velja za dejstvo, da je tudi tožnik očetu pomagal po svojih močeh. Tožnik namreč ne zatrjuje svoje pomoči v taki obliki in v takem obsegu, da potrebe po dodatni pomoči oče ne bi imel. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).