Jedro

Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 9. 3. 2017 in sklepa št. ... z dne 7. 9. 2016 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik svoje stroške postopka krije sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Je oče A.A., rojene 14. 4. 1995 s težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju in B.B., rojenega 17. 12. 1992 s težko motnjo v duševnem razvoju. Za oba otroka je bila izdana odločba o neupravičenosti do dodatka za nego otroka in odvzeta že pridobljena pravica. Zoper nezakoniti odločbi ni vložil pravnega sredstva, ker je menil, da CSD ve, kaj dela in ve, kaj je zakonito in prav. Starši prizadetih otrok niso prava vešče stranke in nimajo profesionalne podpore, CSD-ji pa delajo v njihovo škodo. Ko je izvedel za nezakonitost odločbe, je predlagal obnovo postopka, vendar ni bil pozvan k odpravi pomanjkljivosti. Vložil je sicer novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka, vendar so organi imeli vse podatke, da bi jo šteli kot predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Kot novo dejstvo šteje stališče toženca v okrožnici z dne 25. 3. 2015, naslovljeni na CSD-je. Čeprav je toženec ravnal nezakonito, napake ni pripravljen popraviti. Po sodbi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo ne izključujeta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do tudi sicer le pavšalno zatrjevanih.

Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe je potrebno poudariti zlasti naslednje.

5. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik do dodatka za nego otroka upravičen za nazaj od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2015. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku je bila s sklepom z dne 7. 9. 2016 zavržena tožnikova zahteva za povračilo neizplačanega dodatka za nego otroka od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2015, ker vloga naj ne bi bila vložena v predpisanem roku. Z dokončno odločbo z dne 9. 3. 2017 je bil sklep odpravljen in zahteva za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka zavrnjena, ker za priznanje pravice za nazaj, torej za obdobje od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2015, ni pravne podlage.

6. Po odločbi z dne 17. 12. 2002 je tožnik prejemal dodatek za nego otroka A.A. v znesku 202,17 EUR. Ker je bila z dopolnjenim 18. letom starosti tožnikovi hčeri priznana pravica do nadomestila za invalidnost2 od 1. 5. 2013 dalje, je bilo z odločbo z dne 26. 6. 2013 izrečeno, da tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi z dne 17. 12. 2002 od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen. Z odločbo z dne 12. 5. 2016 je bil dodatek ponovno priznan od 1. 11. 2015 do 30. 4. 2021, ob pogoju, da so otroka po 18. letu starosti starši dolžni preživljati.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)3. Po 79. členu tega zakona je dodatek za nego otroka denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov. Traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebna nega zaradi zdravstvenih razlogov, vendar najdlje do njegovega 18. leta starosti, kasneje pa, če ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, najdlje do 26. leta starosti. Po 96. členu ZSDP-1 se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da za priznanje pravice za nazaj, torej pred vložitvijo zahteve, četudi bi bili pogoji za to izpolnjeni, ni nobene podlage. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana4. 8. Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba z dne 26. 6. 20135, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi z dne 17. 12. 2002 od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.

9. Po 158. členu Ustave RS6 je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)7, med katerimi je tudi obnova postopka, če so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.

10. Vendar v obravnavanem predsodnem postopku obnova postopka po 260. členu ZUP sploh ni bila predlagana. Tudi če bi bila, pa ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane. Ker torej v predsodnem postopku ni bil vložen predlog za obnovo postopka, v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno zatrjevati obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se lahko postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila dejstva navedena ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za t. i. stara nova dejstva, ki so obstajala že v času izdaje prejšnje, pravnomočne odločbe in bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila tedaj znana in uporabljena. Listina toženca z dne 25. 3. 20158, ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, kot zmotno meni pritožnik. Gre zgolj za navodila drugostopenjskega upravnega organa prvostopenjskemu glede tolmačenja zakonodaje. Po 6. členu ZUP se v upravni stvari odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Prvostopenjski organi torej na navodila ministrstva niso neposredno vezani.

11. Ker je torej z izpodbijanim dokončnim posamičnim upravnim aktom zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka za nazaj pravilno in zakonito zavrnjena, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.

12. Iz istih razlogov je bilo potrebno tudi pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP, Ur. l. SRS, št. 41/1983 s spremembami). 3 Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami. 4 Na primer Psp 122/2016, Psp 224/2018. 5 Priloga A/5 sodnega spisa. 6 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 8 Priloga A/7 sodnega spisa.