Jedro

Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan le v dveh primerih: a) ko je dokazna ocena napačna in b) ko pritožnik uveljavlja dovoljeno pritožbeno novoto. V vseh ostalih primerih gre v resnici za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka – te pa mora pritožnik uveljavljati v skladu s procesnimi standardi ZPP.

Temeljna razlika med institutom (ne)veljavnosti darilne pogodbe na eni ter vrnitve darila na drugi strani je, da se je treba pri prvem vprašati po tem, ali so bile v sklenitveni fazi pogodbe podane dejanske okoliščine, zaradi katerih pogodba ni veljavna, vrnitev darila pa je po drugi strani pravna posledica, ki izhaja iz dejanskih okoliščin, ki so nastopile kasneje – ko je bil posel že sklenjen, obveznosti pa izpolnjene. Te okoliščine ne pomenijo, da je bil posel neveljaven. Vrnitev darila je utemeljena na posebnih pravilih, ki splošno zgradbo pravnega posla presegajo. Pritožbene trdite, da bi morala tožnica na podlagi 84. člena ZZZDR uveljavljati ničnost oziroma neveljavnost darilne pogodbe, so zato pravno napačne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je darilna pogodba med pravdnima strankama preklicana in da je toženec dolžan tožnici vrniti podarjene nepremičnine ter ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Toženo stranko je obsodilo tudi na plačilo pravdnih stroškov tožnice.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožnik trdi, da določba 84. člena ZZZDR(1)darovalcu ne daje pravice do preklica darilne pogodbe. Meni, da je zaradi neuresničenega nagiba ali odpadle pravne podlage mogoče zahtevati zgolj neveljavnost oziroma ničnost darilne pogodbe. Dalje trdi, da tožeča stranka ni zatrjevala trditvene in pravne podlage, ki bi bila nujna za uporabo določbe 84. člena ZZZDR. Pritožnik tudi vztraja, da v obravnavanem primeru ni šlo za darilo, marveč je darilna pogodba zgolj navidezna ter prikriva pogodbo o izplačilu toženčevih vlaganj v kmetijo tožnice, prej last njene matere. Sklicuje se na izpovedbo tožnice, da je toženec od nje zahteval v last nekaj njenih zemljišč v zameno zato, ker je delal na kmetiji in da je iz tega razloga do sklenitve darilne pogodbe sploh prišlo. V zvezi z navideznostjo darilne pogodbe in z obstojem prikritega posla je predlagal dokaz z zaslišanjem svoje matere M. N.. Ker tega dokaza sodišče ni izvedlo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da kršitev postopka zaradi neizvedbe dokaza ne more uveljavljati zaradi določbe 286.b člena ZPP(2). Če bi bilo namreč tako, potem je tožencu odvzeta pravica do uveljavljanja pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Še posebej je pri tem treba upoštevati, da v času zavrnitve dokaznega predloga toženec ni mogel vedeti, kako bo sodišče razsodilo in ali bo dokaz sploh pomemben. Sploh pa je očitek, da sodišče dokaza z zaslišanjem priče A. N.(očitno gre za pisno pomoto, saj se pritožbene navedbe nanašajo na neizvedbo dokaza z zaslišanjem M. N.) uveljavljal toženec že v pritožbi proti prvi sodbi. Sicer pa pritožnik napada tudi dokazno oceno o vprašanju navideznosti pogodbe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožničino tožbeno izhodišče ne gradi na vprašanjih veljavnosti oziroma neveljavnosti darilne pogodbe in zato tudi ne uveljavlja ničnosti ali izpodbojnosti tega pravnega posla, marveč je srž tožbenega zahtevka v vrnitvi darila. Temeljna razlika med institutom (ne)veljavnosti darilne pogodbe na eni ter vrnitve darila na drugi strani je, da se je treba pri prvem vprašati po tem, ali so bile v sklenitveni fazi pogodbe podane dejanske okoliščine, zaradi katerih pogodba ni veljavna, vrnitev darila pa je po drugi strani pravna posledica, ki izhaja iz dejanskih okoliščin, ki so nastopile kasneje – ko je bil posel že sklenjen, obveznosti pa izpolnjene. Te okoliščine ne pomenijo, da je bil posel neveljaven. Vrnitev darila je utemeljena na posebnih pravilih, ki splošno zgradbo pravnega posla presegajo(3). Pritožbene trdite, da bi morala tožnica na podlagi 84. člena ZZZDR uveljavljati ničnost oziroma neveljavnost darilne pogodbe, so zato pravno napačne.

Pritožba trdi, da tožnica ni navajala trditvene podlage, ki bi bila nujna za uporabo določbe 84. člena ZZZDR. Ta trditev ni povsem točna. Tožnica je pravdo resda zasnovala na institutu velike nehvaležnosti, vendar pa je ob tem razgrnila tudi dejanske okoliščine, ki so govorile o razpadu vseh opredelilnih prvin zakonske zveze (vzajemno spoštovanje, zaupanje, pomoč, skupno bivanje, gospodinjstvo …). Takšnim dejanskim okoliščinam je v prvotnem sojenju manjkalo le še dejstvo, da je zakonska zveza tudi sodno prenehala. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku to dejstvo samo ugotovilo, namesto da bi dalo strankam v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) možnost, da to dejstvo navedejo (dodajo), predvsem pa, da se do njega (ter pravne podlage, ki jo je imelo pred očmi sodišče prve stopnje – ta pravna podlaga pa je izhajala iz dejstev življenjskega primera ter je bila skladna s sržjo postavljenega zahtevka) opredelijo. Ta manjko je bil sedaj odpravljen. Dejstvo razveze, ki je bilo predmet ponovljene obravnave, med strankama tudi ni sporno. V ponovljenem postopku je bilo obema strankama tudi znano, da je to dejstvo pravno odločilno prav zaradi pravne podlage 84. člena ZZZDR. To pa pomeni, da sta se imeli stranki možnost do tega odločilnega dejstva opredeliti v kontradiktornem postopku. Zdaj ponovljeni postopek (glede na vse okoliščine konkretnega primera) zato več ni v opreki z bistvom zasnove kontradiktornega postopka, katerega sestavni del je razpravno načelo s pomembnim korektivom materialnega pravdnega vodstva. Z vidika dialoga med sodiščem in strankama ta postopek metodološko sicer ni bil brezhiben (idealen), vendar v svojem bistvu zdaj več ne posega v bistvo nobene strankine procesne pravice.

Za pravno posledico – vrnitev darila po 84. členu ZZZDR – je najprej nujno, da je bila pravna podlaga prenosa lastninske pravice v resnici darilna pogodba. To dejstvo je bilo med strankama sporno. Nobenega dvoma ni, da gre po izjavni plati pri pogodbi z dne 11. 6. 2008 (priloga A2) za darilno pogodbo. Toženec bi torej moral dokazati, da je šlo za tisti primer razhajanja med voljo in izjavo, ko obe stranki hote izjavljata nekaj drugega, kar v resnici želita (navidezni pravni posel – 50. člen OZ(4)), obenem pa skušata s tem prikriti svoje resnično soglasje volj glede nekega drugega (prikritega) pravnega razmerja. V konkretnem primeru ne gre le zato, da bi imeli stranki pred očmi določene dejanske okoliščine, ki so pripomogle k tožničinemu darilnemu nagibu (to je: toženčevo pomoč na kmetiji), marveč to, da podlaga (causa) pogodbe sploh ni darilna (causa donandi), marveč vzajemna (causa aquirendi). Dokazna ocena sodišča prve stopnje (4. in 5. stran sodbe) je, da toženec tega ni uspel dokazati. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožba dokazne ocene ne omaje. Glede bistvenega (to je voljnega) elementa se sklicuje na izpovedbo tožnice, ki naj bi priznala „da je toženec zahteval od nje v last nekaj njenih zemljišč v zameno, ker je delal na kmetiji in da je iz tega razloga do sklenitve darilne pogodbe med zakoncema sploh prišlo.“ Ta del tožničine izpovedbe je iztrgan iz konteksta (glej zapisnik z glavne obravnave 5. 5. 2010 (list. št. 50). Tožnica je namreč v nadaljevanju izpovedala, da je pod temi pritiski popustila, saj je mislila, da bi na ta način rešila zakon in družino. Mislila je, da se bodo njihovi odnosi zaradi pogodbe izboljšali. Takšne konkretne okoliščine lahko pripovedujejo o tem, da so tožnico k izoblikovanju darilnega namena vodile številke dejanske okoliščine, niso pa prepričljiva podlaga za zaključek, da ni šlo za darilni namen, marveč za causo aquirendi. Sodišče prve stopnje je izpovedbo tožnice, ki jo izpostavlja pritožba, ustrezno dokazno ocenilo.

Pritožbeni očitki o neizvedbi dokaza z zaslišanjem M. N. so neupoštevni. K razlogom razveljavitvenega sklepa tega sodišča, opr.št. II Cp 4648/2010, ki se opirajo na procesno pravilo 286.b člena ZPP, lahko pritožbeno sodišče tokrat doda le še to, da se toženec neizvedbi tega dokaza (kakor tudi neizvedbi vseh ostalih dokazov) tudi v ponovljenem postopku (glavna obravnava 9. 3. 2011, list. št. 89 do 91) ni upiral. Pritožbena teza, da mu je na ta način onemogočeno, da bi uveljavljal pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljena. Pritožbeni razlog zmotne/nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je namreč v resnici podan le v dveh primerih. Prvič, če gre za napačno dokazno oceno in, drugič, če gre za dovoljeno pritožbeno novoto(5). Vse ostalo so v resnici procesne kršitve (ki pa imajo za posledico morebitno zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). V vseh teh primerih (in tak je tudi očitani) mora stranka procesne kršitve uveljavljati v skladu z zahtevami ZPP; ena od njih je tudi standard iz 286.b člena ZPP. V nasprotnem primeru bi bilo to pravilo, ki je konkretizacija temeljnega načela iz 11. člena ZPP, vsebinsko izvotljeno. Pritožbena navedba, da toženec vse do prve sodbe ni mogel vedeti, ali bo ta dokaz pomemben, je sprenevedanje. Bistvo njegove obrambe je bilo vendarle v stališču, da je darilna pogodba navidezna in dokazovanju te njegove teze naj bi služil tudi predlagan dokaz.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik je s pritožbo propadel, zato mu pravica do povračila pritožbenih stroškov ne pripada. Tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja, zato so bili stroški za to vlogo za pravdo nepotrebni. V skladu s 155. členom ZPP jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1)Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004)

(2)Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)

(3)o teh vprašanjih primerjaj na primer odločbe VS RS, II Ips 143/2004 in II Ips 667/2009

(4)Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji)

(5) več o tem glej: T. Pavčnik, Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik, št. 3/2010