Jedro

Ocena prvega sodišča, da ugotovljeni dejanski dogovor med lastnico in tožnikoma ni predstavljal pravno upoštevnega dogovora o gradnji, je pravno pravilna. Soglasje lastnice za preureditev podstrešja v stanovanje, ne da bi se posebej dogovorili o nastanku solastninske pravice v deležih za nastanek solastnine, ne zadošča, pa tudi ne konkludentna dejanja, na katera se sklicuje pritožba (privolitev lastnice, neupiranje vlaganju).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika solastnika stanovanjske hiše na parc. št. 2162/3, vložek št. 1887, k.o. B., skupaj do ½ oziroma vsak do ¼, kar v naravi predstavlja stanovanje v 1. nadstropju te stanovanjske hiše v izmeri 135,66 m2 (točka I/1), da sta vsak do ½ solatnika garaže v izmeri 21,64 m2 na isti parcelni številki (točka I/2), ter da jima je tožena stranka dolžna izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo po odmeri zemljišča, na katerem stojita obe nepremičnini, in za njuno redno rabo potrebnega funkcionalnega zemljišča, možna vknjižba solastninske pravice v korist tožnikov (na stanovanjski stavbi s pripadajočim zemljiščem za vsakega do ¼, na garaži s pripadajočim zemljiščem pa za vsakega do ½), ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba.

Ponovno je zavrnilo tudi (delno modificiran) podredni zahtevek za plačilo 78.141,06 EUR iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo ter za plačilo 16.995,94 EUR za vlaganja v izgradnjo garaže, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov (točka II. izreka).

O pravdnih stroških je odločilo v točki III. izreka in jih skupaj s pripadajočimi obrestmi naložilo v plačilo tožeči stranki v odmerjeni višini 4.538,54 EUR.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvidene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom v sodbi vidi nasprotje med ugotovitvami o pogojih za pridobitev solastninske pravice na podlagi dogovora med lastnikom in graditeljem, češ da sodišče enkrat navaja, da bi moralo biti vprašanje solastništva urjeno z ustrezno pisno pogodbo, drugič, da zadošča ustni dogovor oziroma tiho soglasje in konkludentna dejanja. Nadalje graja ugotovitev, da z vlaganji v stanovanjsko hišo ni nastala nova stvar. Navaja, da je bila izdelana nova stanovanjska enota, da se je spremenila namembnost celotnega podstrešnega prostora, da je treba upoštevati vrednost investicije oziroma vrednost nepremičnine pred njo ter po njej in da so se spremenili gabariti nepremičnine. Sklicuje se na stališče Občne seje VS RS, publikacijo Toneta Frantarja, Stvarno pravo, Ljubljana 1993 in smiselno uporabo 2. odstavka 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Meni, da je tožeča stranka pridobila solastnino tudi z adaptacijo ali nadzidavo. Dodaja, da je pokojna lastnica nepremičnine vedela za gradnjo in se ni uprla. Opozarja še na 25. člen ZTLR in lastnikovo možnost izbire, pri čemer graditelj po treh letih po koncu gradnje dobi lastninsko pravico na originarni način. Ocenjuje, da je v obravnavanem primeru prišlo do ustvaritve nove stvari in se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 403/95. Glede garaže pritožba navaja, da je bil postavljeni zahtevek, da sta tožnika solastnika vsak do ½ garaže, stoječe na parc. št. 2162/3, vložek št. 1887 k.o. B., ki meri 21,64 m2, izrecen in jasen. Ocena sodišča, da garaža ni samostojen objekt in da je del objekta tam, kjer ga je izvedenec opredelil za gospodarsko poslopje, je zmotna. Sicer bi moralo sodišče v okviru postavljenega zahtevka samo ugotavljati, kolikšen del (v okviru objekta) predstavlja garaža, kolikšen del pa shramba in drvarnica, ali pa v okviru materialnoprocesnega vodstva opozoriti tožeči stranki k popravi tožbenega zahtevka, česar ni storilo. Materialno pravo je uporabljeno napačno. Ne strinja se z ugotovitvijo o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ker parc. št. 2162/3 k.o. B. ne obstaja. Garaža je črna gradnja, tožeča stranka zato ni mogla do podatka, na kateri parceli sedaj stoji. Predlagala je izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke. Šele po njegovem mnenju bi lahko popravila tožbeni zahtevek. Z zavrnitvijo tega dokaza je bilo tožeči stranki to onemogočeno. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, ki narekuje razveljavitev sodbe. Ob vložitvi tožbe parc. št. 2162/3 še ni bila razdeljena.

V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka kot materialnopravno zmotno in napačno oprto na 219. člen v zvezi z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pritožba graja odločitev o zastaranju zahtevka. Uporabiti bi bilo treba 9. odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Odločilno je zgolj dejstvo prenehanja posesti, ne pa prenehanje ekonomske skupnosti, v kateri je prišlo do premikov premoženja, kot navaja sodišče. Zastaralni rok prične teči z dnem, ko je stvar vrnjena lastniku. Tožnika sta še vedno posestnika nepremičnine. Do obogatitve lastnikov še ni prišlo, zastaralni rok še ni pričel teči. Tako stališče je potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 210/2005 z dne 22.6.2005. Zmotno je tudi stališče sodišča, da podredni zahtevek zaradi njune posesti še ni zapadel. Izguba posesti je odločilna le za pričetek teka zastaranja.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pa tudi tistih ne, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča, skupaj z jasnimi, sistematičnimi, popolnimi, logičnimi in natančno utemeljenimi razlogi v izpodbijani sodbi, na katere se v celoti sklicuje, k posameznim pritožbenim navedbam pa še odgovarja: Že ob prvem pritožbenem obravnavanju je pritožbeno sodišče pojasnilo, da nima pomislekov o pravilnosti odločitve prvega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku, ki meri na ugotovitev solastninskega deleža na stanovanjski hiši. Do enakih zaključkov je prvo sodišče prišlo tudi v ponovljenem sojenju. Pritožba jih ponovno graja z istimi navedbami kot v pritožbi zoper prvo odločitev. Zato mora tudi pritožbeno sodišče ponoviti, da se tudi tokrat strinja z odločitvijo prvega sodišča, ker je ta pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

Tožeča stranka je uveljavlja stvarnopravni zahtevek na obeh nepremičninah (stanovanjski stavbi in garaži) na dveh osnovah: na podlagi dogovora o gradnji in na podlagi določil ZTLR o gradnji na tujem svetu.

Po ugotovitvah prvega sodišča dogovora med tožečo stranko in pokojno lastnico nepremičnine o tem, da bosta tožnika pridobila solastninsko pravico na stanovanjski hiši, tožeča stranka ni dokazala. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi dokazni oceni, ki ima oporo že v tožbenih navedbah in v pravilno ocenjenih izpovedbah strank in prič. Tako je zanesljivo ugotovilo, da po eni strani niti ni šlo za skupno gradnjo, ampak zgolj za investicijo tožnikov. Po drugi strani pa je ugotovilo še, da med lastnico in tožnikoma ni bil sklenjen dogovor, po katerem bi tožnika z vlaganji v tujo nepremičnino pridobila solastninsko pravico. Pri tem je pravilno izhajalo iz uveljavljenih stališč sodne prakse, po katerih mora biti pri vlaganjih v obstoječo zgradbo sprememba deleža kot posledica izvedbe dogovora o skupni gradnji izrecno dogovorjena, sicer do spremembe lastniških deležev zaradi vlaganj ne pride (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 249/2009 z dne 16.7.2009, II Ips 403/95 z dne 10.4.1997, na katero se sklicuje tudi pritožba, II Ips 282/2004 z dne 1.9.2005, II Ips 508/2000 z dne 19.4.2001). Takega dogovora pa prvo sodišče z izvedenimi in pravilno ocenjenimi dokazi ni ugotovilo in tega pritožba niti ne graja. Sodbi v tem delu očita le absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, ki pa ni podana. Razlogi na strani 9 o potrebni obliki za tak dogovor so namreč jasni, popolni in prepričljivi. Na strani 8 je prvo sodišče pravilno poudarilo, da zadošča ustni dogovor. Na podlagi izpovedb M. P., pravdnih strank in prič pa je nadalje ocenilo, da dogovora o pridobitvi solastninskih deležev po izvedenih vlaganjih ni bilo. Ugotovilo je namreč, da je bilo podano le soglasje in privolitev lastnice M. P. za vlaganje tožnikov v njeno nepremičnino, in sicer zaradi pričakovanja, da bodo sklenili pisno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, do česar pa po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča ni prišlo. Pisna pogodba je torej v razlogih sodbe omenjena le v tem kontekstu, ne pa kot pravni pogoj za pridobitev solastninske pravice na podlagi dogovora o gradnji.

Ocena prvega sodišča, da ugotovljeni dejanski dogovor med lastnico in tožnikoma ni predstavljal pravno upoštevnega dogovora o gradnji, je pravno pravilna. Soglasje lastnice za preureditev podstrešja v stanovanje, ne da bi se posebej dogovorili o nastanku solastninske pravice v deležih za nastanek solastnine, ne zadošča, pa tudi ne konkludentna dejanja, na katera se sklicuje pritožba (privolitev lastnice, neupiranje vlaganju).

Ponovno je treba kot zmotno zavrniti pritožbeno naziranje o pridobitvi solastninske pravice na stanovanjski hiši po samem zakonu z ustvaritvijo nove stvari z gradnjo na tujem zemljišču v smislu 24. do 26. člena ZTLR. Pritožba vztraja, da je z ureditvijo podstrešja v stanovanjsko enoto prišlo do nastanka nove stvari, da se je s tem spremenila namembnost celotnega podstrešja, povečala vrednost nepremičnine in spremenil njen gabarit. Za pridobitev solastninske pravice na stavbi na originarni način z gradnjo na tujem zemljišču je tedaj veljavni 24. člen ZTLR zahteval graditeljevo dobro vero, torej, da ta ni vedel, da gradi na tujem svetu. Ker sta tožnika vedela, da vlagata v tujo nepremičnino (zatrjevala sta soglasje lastnice M. P. za tako vlaganje), se na 24. člen ZTLR ne moreta sklicevati.

Prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti 25. člena ZTLR. Po ugotovitvah prvega sodišča sta tožnika v bivšem podstrešju stanovanjske hiše uredila stanovanje s svojim stopniščem in ločenim vhodom, v pritličju stanovanjske hiše pa iz shrambe za prašiče uredila kurilnico (razlogi na strani 10 sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da s tem ni nastala pravno upoštevna nova stvar. Prav v članku, na katerega opozarja pritožba (Tone Frantar, Gradnja na tujem zemljišču, Podjetje in delo, 1998), je opozorjeno, da je z gradnjo na tujem zemljišču po ZTLR mogoče razumeti le novo gradnjo, ne pa tudi popravil na že obstoječih stavbah in adaptacij, ker v teh primerih ne gre za gradnjo stavbe ali druge zgradbe, temveč za vgrajevanje premičnih stvari v že obstoječo zgradbo. Tudi Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da preureditev in adaptacija obstoječe zgradbe ni gradnja na tujem zemljišču v smislu 24. do 26. člena ZTLR (odločba Up-233/98). Po stališču iste odločbe se v takih primerih ne more govoriti o spojitvi dveh stvari, če se obseg oziroma velikost hiše zaradi omenjenih posegov ni povečala. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, česar tožnika nista zatrjevala niti dokazala, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica). V primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo prvo sodišče, pa ne gre za novo stvar (primerjaj odločbe VS RS, št. II Ips 403/95, II Ips 317/93 z dne 18.6.1993, II Ips 439/2006 z dne 18.12.2008). Tako se izkaže, da je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča pritožbeno naziranje, da je z investicijo oziroma z novim stanovanjem v podstrešju nastala nova stvar, materialnopravno zmotno. Pritrditi je treba prvemu sodišču in ne pritožbi, da z novim podstrešnim stanovanjem in z delno (za 80 cm) dvignjenimi stenami objekta, na kar opozarja pritožba, ni prišlo do spremembe identitete stanovanjske hiše. Kljub izvedenim spremembam je še vedno hiša s prvotnim namenom. Spremembe so omogočile le uporabo stanovanjskih prostorov več stanovalcem. Take adaptacije ne predstavljajo nove stvari (primerjaj Karmen Iglič Stroligo: Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, PB 2004, št. 1, sodba VS RS II Ips 237/2000). Povečala se je le uporabna površina za bivanje. To pa kljub povečani ekonomski vrednosti hiše, ki jo je po izvedenskem mnenju, na katerega opozarja pritožba, ugotovilo in upoštevalo prvo sodišče, ne zadošča za stvarnopravni zahtevek (primerjaj II Ips 721/2006 z dne 12.3.2009, II Ips 439/2006 z dne 18.12.2008).

Tudi odločitev prvega sodišča o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev solastninske pravice na garaži je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbena graja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju o garaži kot nesamostojnem objektu je neutemeljena. V ponovljenem postopku je namreč prvo sodišče na podlagi pojasnil vseh pravdnih strank zanesljivo ugotovilo, da je vtoževana garaža le del objekta, v katerem je poleg nje še shramba in drvarnica. Osnovo za tako oceno je imelo poleg tega tudi v izvedenskem mnenju izvedenca A., na podlagi katerega je upoštevaje izjave strank tokrat jasno in nedvoumno ugotovilo, da je vtoževani objekt v mnenju izvedenca opredeljen kot gospodarski objekt, v skici pa označen kot garaža (kot sta ga sicer v svojih vlogah opredeljevala tudi tožnika).

Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvega o nepravilno postavljenem, zlasti pa nesklepčnem zahtevku v tem delu. Iz njegovih ugotovitev, ki imajo osnovo v odločbi Geodetske uprave, mnenju izvedenca in podatkih zemljiške knjige, namreč izhaja, da sporni objekt ne stoji na parcelni številki 2162/3 k.o. B., kot se zatrjuje v tožbi in na kar je upirjen tudi tožbeni zahtevek, ker navedena parcela ne obstoji več. To pa pomeni, da že iz tega razloga zahtevek ni sposoben za obravnavo. Tožnika, ki sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu (torej na originarni način), bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba izvedljiva v zemljiški knjigi. To pa je možno je le takrat, kadar zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. Med njimi je zlasti identifikacijski znak zemljiške parcele, to je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Tožbeni zahtevek, ki meri na parcelno številko, ki ne obstaja več, je nedoločen in nesklepčen, kar je pravilno poudarilo že prvo sodišče. Prvo sodišče je korektno in večkrat v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorilo tožečo stranko na pomanjkljivosti v njeni trditveni in dokazni podlagi (list. št. 37 in list. št. 308), čemur pa tožnika po pravilni ugotovitvi prvega sodišča nista sledila. Pritožbene trditve o opuščenem materilanoprocesnem vodstvu so zato neutemeljene.

Prav tako ne drži, da jima bi bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem geodetske stroke onemogočena obravnava pred sodiščem (očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Po eni strani je treba pritrditi stališču prve stopnje, da je šlo za informativni dokaz, ki je prepovedan in ki niti ni bil ustrezno substanciran. Že iz tega razloga ga sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati. Pravilno pa je tudi njegovo opozorilo, da je bilo zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva naloga tožeče stranke, česar ta ne more prevaliti na izvedenca. To velja tudi v obravnavanem primeru, ko je med postopkom prišlo do ukinitve parcelne številke. Preostalo dokazno gradivo je namreč nudilo dovolj osnove za popravo tožbenega zahtevka (odločba Geodetske uprave, na katero se je sklicevala tožeča stranka, skica izvedenca). Drugačne pritožbene trditve so protispisne. Nenazadnje pa s pritožbenim sklicevanjem na omenjeno procesno kršitev pritožnika ne moreta uspeti zato, ker je nista pravočasno uveljavljala. Gre namreč za eno od tistih procesnih kršitev, ki bi jo morala uveljavljati takoj, ko sta zanjo izvedela (1. odstavek 286.b člena ZPP). To pa je bilo že na naroku glavne obravnave 27.10.2009, ko je sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo. Ker v pritožbi ne pojasnita, zakaj tega nista storila, se na navedeno procesno kršitev v pritožbenem postopku ne moreta več sklicevati (286.b člen ZPP).

Podredni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov iz naslova povrnitve vlaganj v stanovanjsko hišo, hlev in garažo je prvo sodišče zavrnilo po ugotovitvi, da je zastaral. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je zahtevek presojalo po določilih 219. in 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba po členu 1060 Obligacijskega zakonika – OZ). Glede na ugotovljena dejstva, da so bila vlaganja opravljena najkasneje do konca leta 1995, podredni zahtevek pa postavljen šele 15.6.2004, je pravilno ugotovilo, da je na tej osnovi zahtevek zastaran (371. člen ZOR).

Po napotilih pritožbenega sodišča je v ponovljenem postopku ugotavljalo še morebitni obstoj posebnih okoliščin, ki bi v obravnavanem razmerju glede na sprejeta stališča sodne prakse narekovala drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka (prenehanje ekonomske skupnosti, v kateri je prišlo do premika premoženja). Ugotovilo je, da se tožeča stranka na te okoliščine ni ne sklicevala niti jih dokazala. Zato jih pravilno tudi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče mora takim ugotovitvam prvega v celoti pritrditi in ugotoviti, da trditvenega in dokaznega bremena za dejstva, ki se nanašajo na zadržanje zastaranja, tožeča stranka pravočasno sploh ni ponudila. Ugovoru tožene stranke, ki se je nanašal na čas izvedenih vlaganj in datum postavljenega zahtevka (list. št. 37), namreč po pravilni ugotovitvi prvega sodišča na strani 14 sodbe niti ni z ničemer ugovarjala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme o tem na njej.

Na svojo posest spornih nepremičnin sta se pritožnika pričela sklicevati šele v ponovljenem postopku. V sedanji pritožbi pa prvič omenjata še drugo pravno podlago, in sicer specialne določbe 95. člena SPZ ter sodišču očitata, da je ni upoštevalo. Po navedenem pravnem določilu terjatev povračila potrebnih in koristnih stroškov zastara v treh letih od dneva vrnitve stvari. Gre za povračilne zahtevke na področju stvarnega prava, ki pridejo v poštev takrat, kadar lastnik zahteva vračilo stvari od dobrovernega lastniškega posestnika, ta pa se ne more braniti pred lastninskim zahtevkom lastnika, ker ima šibkejšo pravico. Ker v obravnavanem primeru ne gre za tak primer in je tudi na ugovor obstoječe posesti prvo sodišče pravilno odgovorilo, je njegova odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče torej pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju tudi ni zagrešilo očitanih kršitev pravil pravdnega postopka niti tistih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.