Jedro

I. Sodišče je utemeljeno sledilo specificiranem zahtevku (po mesecih) za plačilo nadomestila plače, ker se tožena stranka, kljub pozivu sodišča, do takega zahtevka ni izjavila. Ker le tožena stranka razpolaga s podatki za obračun tožničine plače, bi morala dokazati, da specificirani zahtevek po višini ni pravilen, kolikor bi hotela preprečiti ugoditev zahtevku. II. Sodišče ni dolžno samo raziskovati, ali je imela tožnica v spornem obdobju druge dohodke iz naslova dela pri drugih delodajalcih, temveč bi morala takšne dohodke izkazati tožena stranka, kolikor bi hotela iz tega naslova zmanjšati svoje denarne obveznosti do tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 23.12.1991 in 6.2.1992, s katerima je bila tožnica opredeljena za trajno presežno delavko s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja. Hkrati je ugotovilo, da tožnici dne 18.2.1992 delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter toženi stranki naložilo, da tožnici za čas do 1.7.1997, ko se je zaposlila drugje, vpiše v delovno knjižico delovno dobo ter ji iz naslova neizplačane plače izplača 1.006.399,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje, iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leta 1992 - 1997 izplača skupno 401.200,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega letnega zneska dalje ter ji povrne 183.864,00 SIT stroškov postopka. Zahtevek iz naslova plačila odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja je sodišče zavrnilo, hkrati pa s sklepom ugotovilo umik tožbe glede predhodno v letu 1991 izdanih sklepov o opredelitvi za trajni presežek. Pri tem je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala realnosti ocene tožničine delovne uspešnosti, na podlagi katere je bila tožnica na delovnem mestu snemalke uvrščena med trajni presežek, sicer pa tožena stranka ni izkazala niti to, koliko delavk na delovnem mestu je bilo trajni presežek, saj se podatki, ki jih je posredovala, razlikujejo od v programu razreševanja presežnih delavcev opredeljenih presežkov. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem graja zaključke o neobjektivni oceni tožničine delovne uspešnosti, ki jih je sodišče gradilo zgolj na zaslišanju priče P., navaja, da bi moralo sodišče zaslišati tudi druge že v postopku na prvi stopnji poimensko predlagane priče, saj je bila tožena stranka zaradi smrti tožničinega obratovodje F., ki je podal sporno oceno, v težkem položaju. Hkrati pritožba pavšalno prereka pravilnost izračunov višine tožničinih prikrajšanj in navaja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi tožničine prejemke na zavodu za zaposlovanje in preveriti njene morebitne zaposlitve pri drugih delodajalcih v spornem obdobju. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino odločitve in bistvenimi razlogi izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče poskušalo dodatno preveriti realnost ocene tožničine delovne uspešnosti, ki je odločilno vplivala na njeno uvrstitev med presežne delavke. Pri tem pa s strani tožene stranke predlagani priči D. H. in B. G. na obravnavi dne 16.5.1997 nista vedeli izpovedati nič relevantnega, saj se tožnice, ki takrat na obravnavi osebno ni bila navzoča, sploh nista spomnili. Ponovnega zaslišanje teh prič v navzočnosti tožnice tožena stranka ni predlagala in potem ko je sodišče dodatno zaslišalo pričo B. P., tožena stranka ob zaključku obravnave nobenih dodatnih dokaznih predlogov ni imela. Izrecnih dodatnih dokazov, s katerimi bi dokazala realnost nizke ocene tožničine delovne uspešnosti, tožena stranka tudi v pritožbi ni podala. Glede na to je prvostopno sodišče na podlagi prepričljive izpovedbe priče P., tožničinega neposrednega vodje in na podlagi podatkov, da je bilo tožnici v času podaje ocene delovne uspešnosti za nekaj mesecev odrejeno zahtevnejše delo predice, pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka ni izkazala, da je bila tožnica utemeljeno uvrščena med presežne delavke po kriteriju delovne uspešnosti, oz. v smislu določb 2. odst. 36. h člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni dokazala, da je obstajal nujni razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice. V zvezi s prisojenimi denarnimi zahtevki pritožbeno sodišče povdarja, da je tožnica svoje denarne zahtevke za celotno sporno obdobje ustrezno specificirala, tako da bi se tožena stranka o njih vsekakor lahko izjavila, posebej še, ker je dejansko le ona razpolagala s podatki za obračun tožničine plače. Zato bi morala tožena stranka pred sodiščem dokazati, da sicer ustrezno specificiran zahtevek po višini ni pravilen. Ker tega ni storila, je sodišče utemeljeno sledilo specificiranemu zahtevku. Pri tem pritožbeno sodišče povdarja, da v spornem obdobju izplačila s strani zavoda za zaposlovanje za čas brezposelnosti niso izključevala delodajalčeve obveznosti, da delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja povrne polno nadomestilo plače, kot bi jo delavec prejel, če mu delovno razmerje ne bi zakonito prenehalo. Prav tako sodišče ni bilo dolžno samo raziskovati, ali je imela tožnica v spornem obdobju druge dohodke iz naslova dela pri drugih delodajalcih, temveč bi morala takšne dohodke dokazati tožena stranka, kolikor bi hotela iz tega naslova zmanjšati svoje denarne obveznosti do tožnice. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi v tem primeru niso bili podani. Zato je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.