Jedro

Zahteva po zaslišanju strank in prič ne predstavlja zahteve za opravo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 229,36 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 11146/2014 z dne 30. 1. 2014, ohranilo v veljavi v celoti tudi v 1. in 3. odstavku izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.242,31 EUR in zakonske zamudne obresti od 7. 12. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe) in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 326,93 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi s stroškovno posledico za tožečo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Uvodoma višje sodišče odgovarja na neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v postopku ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedbo naroka izrecno zahtevala in tudi iz njenih vlog ne izhaja, da bi tako zahtevo podala. Zato je razlog sodišča prve stopnje, s katerim je odločitev o neizvedbi naroka utemeljilo, da namreč zahteva po zaslišanju strank in prič ne predstavlja zahteve za opravo naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP), zakonit in pravilen(1). Ne gre spregledati, da je toženo stranko zastopal pooblaščenec, ki določilo o izrecni zahtevi za razpis naroka po ZPP pozna.

8. Naslednji pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka, in sicer po 8. točki 339. člena ZPP, tožena stranka utemeljuje s trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožene stranke predlaganih listinskih dokazov, in sicer garancije Zavarovalnice X št. 01/2013 in gradbene knjige, saj je prva pomembna, ker je v njej navedena pogodbena vrednost del, ki ni 28.029,11 EUR, kot je ugotovilo sodišče, temveč 25.786,78 EUR, v zvezi z drugo pa se tožena stranka sklicuje na končni obračun, ki je glasil na znesek 25.786,78 EUR. A s temi pritožbenimi očitki tožena stranka dejansko napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka poleg že plačanega računa št. 52/2013 v znesku 25.786,78 EUR dolžna plačati toženi stranki še dodatne storitve, ki so bile opravljene, a v plačanem računu niso bile zajete.

9. Iz dejanske podlage sodišča prve stopnje, ki v tem postopku ni pritožbeno izpodbojna, izhaja naslednje: pravdni stranki sta sklenili pogodbo št. 3/2013 za izvedbo fasaderskih del, in sicer za plačilo 13 EUR/m2 za izvedbo fasade in 4,78 EUR/m2 za fasadni oder, vrednost vseh del pa ni bila definirana. Iz pisnega dogovora pravdnih strank z dne 15. 10. 2013 izhaja, da je delo obsegalo 2.091,47 m2 in še 19 m2 fasade v sestavi po 8 EUR/m2 ter 172 m2 lepljenja stiroporja po 4 EUR/m2, kar v seštevku znaša 28.029,11 EUR. Ker je bilo v že plačanem računu št. 52/2013 obračunanih 1.983,60 m2 del, po računu št. 62/2013 tožeča stranka vtožuje še razliko in sicer 107,87 m2 ter 19 m2 fasade v sestavi po 8 EUR/m2 in 172 m2 lepljenja stiroporja po 4 EUR/m2. Tožena stranka je delo v opravljenih izmerah opravila in svoj zahtevek izkazala s pogodbo in pisnim dogovorom z dne 15. 10. 2013. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s temi dejstvi je izčrpna in prepričljiva, saj je povsem logična, nanaša pa se na dejstva, odločilna za ugoditev zahtevku na podlagi 619. člena Obligacijskega zakonika. Zato se sodišču prve stopnje do vsebine bančne garancije, ki se v tem kontekstu izkaže za povsem nerelevantno, niti ni bilo treba opredeljevati, medtem ko je tudi pojasnilo, zakaj tožena stranka z nepodpisanimi obračunskimi listi zatrjevanih dejstev o drugačnem končnem obračunu ni izkazala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi (v 10. in 11. točki obrazložitve) je vestna in skrbna, sodišče je presodilo vsak dokaz posebej, poleg zgornjih dogovorov med pravdnima strankama tudi pisno izjavo ravnatelja gimnazije Š. in specifikacijo skupnih del z drugim podizvajalcem in prepričljivo odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka. Pa tudi sicer kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP v tem pritožbenem postopku ni dopusten pritožbeni razlog. Očitana kršitev bi v konkretnem primeru lahko prerasla v absolutno bistveno (iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), vendar višje sodišče ugotavlja, da ta ni podana. Enako velja za kršitev 215. člena ZPP, na katero se v nadaljevanju še sklicuje tožena stranka.

10. Za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP gre pri napaki tehnične narave in ne, če je ugotovitev (v tem primeru o obsegu opravljenih del tožeče stranke), posledica dokazne ocene. Protispisnosti zato tožena stranka ne more povezovati s presojo izvedenih dokazov. Očitano kršitev pa tožena stranka v nadaljevanju utemeljuje prav z očitki o napačni in nekritični dokazni oceni, ki je v nasprotju s predloženimi dokazi, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

11. Ker dejstva, da je bil med pravdnima strankama sprejet drugačen končni obračun, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi in pisnem dogovoru z dne 15. 10. 2013, tožena stranka ni izkazala, je nadalje neutemeljen tudi pritožbeni očitek o naravi končnega obračuna kot izvensodni poravnavi ter sklicevanje na določila OZ in Posebne gradbene uzance. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialnopravno podlago 619. člena OZ, zato je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

12. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pritožbo, za kar ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 2.242,31,00 EUR), po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) 168,00 EUR in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 229,36 EUR.

Op. št. (1): Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25. 9. 2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15. 4. 2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13. 9. 2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7. 10. 2013. Prim. tudi Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.