Jedro

Za obdobje, za katero je bil tožnici že odobren bolniški stalež, najprej s strani osebnega zdravnika, nato pa z odločbo imenovanega zdravnika, ni izkazan pravni interes. Po tem obdobju pa niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnica ni izpodbijala nove odločbe imenovanega zdravnika. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo je zato utemeljen le v obdobju do ponovnega odprtja bolniškega staleža, za nadaljnje obdobje pa se tožba zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožba v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo od 27. 7. 2011 do 31. 12. 2011, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 19. 7. 2011 in odločbo št. ... z dne 22. 6. 2011 v delu, s katerim je odločeno, da je tožnica od 25. 6. 2011 dalje zmožna za delo. Obenem je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 25. 6. 2011 do 31. 8. 2011 v polnem delovnem času ter od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v skrajšanem delovnem času po štiri ure na dan. Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 488,29 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo smiselno zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v delu, ko je bilo razsojeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 27. 7. 2011 do 31. 12. 2011 in sicer do 31. 8. 2011 v polnem delovnem času, od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 pa v skrajšanem delovnem času po štiri ure na dan. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v II. točki spremeni tako, da ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 25. 6. 2011 do 26. 7. 2011 v polnem delovnem času, v preostalem delu pa sodbo razveljavi in v tem delu tožbo zavrže. Navaja, da je ves čas postopka poudarjal, da obdobje od 27. 7. 2011 ne more biti predmet tega spora, bodisi zato, ker je bil bolniški stalež tožnici že odobren (od 27. 7. 2011 do 27. 8. 2011) v polnem obsegu in od 28. 8. 2011 do 9. 9. 2011 v skrajšanem delovnem času po štiri ure oziroma, ker se zaradi uveljavitve pravice do začasne zadržanosti z dela v polnem obsegu tudi v času od 28. 8. 2011 do 31. 8. 2011 in nato v skrajšanem delovnem času po štiri ure tudi od 10. 9. 2011 do 31. 12. 2011, ni poslužila pravnih sredstev, torej ni vložila pritožbe zoper odločitev imenovane zdravnice v odločbi št. ... z dne 29. 8. 2011. To pomeni, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločilo, da je tožnica začasno nezmožna za delo tudi za obdobje, glede katerega je toženec že sam ugotovil, oziroma tožnici priznal pravico do začasne zadržanosti z dela in za to obdobje sploh ni izkazan pravni interes tožnice, sploh pa je bilo to obdobje (od 27. 7. 2011 do 9. 9. 2011) predmet drugega postopka, v katerem tožnica ni izkoristila pravnih sredstev. Prav zaradi slednjega je sodišče z izpodbijano sodbo ravnalo v nasprotju s 63. členom ZDSS-1, v katerem je glede uveljavljanja sodnega varstva pred socialnim sodiščem proti upravnim aktom v 2. odstavku določeno, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. Zato bi tožnica presojo delazmožnosti v obdobju od 26. 8. 2011 dalje, torej od dne, ko je bilo ugotavljanje delazmožnosti ponovno v pristojnosti imenovanega zdravnika (bolniški stalež od 27. 7. 2011 do 25. 8. 2011 je tožnici odobril osebni zdravnik), pred sodiščem lahko uveljavljala le, kolikor bi predhodno pred pristojnimi organi toženca ponovno uveljavljala priznanje nezmožnosti v smislu določb 81. in 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 246/2011. Dodatno pojasnjuje stališče pooblaščenca tožnice izraženo na glavni obravnavi 13. 2. 2013 in da je bil v konkretni zadevi v zvezi z odločbo imenovane zdravnice z dne 29. 8. 2011 vložen predlog za obnovo postopka in o tem že odločeno.

Pritožba je utemeljena.

V tem postopku sta bili predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 19. 7. 2011 in odločba št. ... z dne 22. 6. 2011, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica od 22. 6. 2011 do 24. 6. 2011 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od dne 25. 6. 2011 pa je zmožna za delo, s čimer se tožnica ni strinjala in je s tožbo uveljavljala začasno nezmožnost za delo tudi od 25. 6. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je sprejelo mnenje sodnega izvedenca, ki ni predmet pritožbe, z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 19. 7. 2011, v prvostopenjski odločbi pa datum 25. 6. 2011 in z II. točko izreka ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 25. 6. 2011 do 31. 8. 2011 v polnem delovnem času ter od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v skrajšanem delovnem času po štiri ure na dan. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi navedlo in se med drugim sklicevalo na odločbo toženca št. ... z dne 29. 8. 2011, s katero je tožnici podaljšal bolniški stalež, vendar je sodišče prve stopnje (kljub pravilnim dejanskim ugotovitvam) spregledalo, da za ugotavljanje začasne nezmožnost za delo za celotno obdobje ni formalnih pogojev.

Pritožba pravilno poudarja, da obdobje od 27. 7. 2011 dalje ne more biti predmet tega spora. Za obdobje od 27. 7. 2011 do 27. 8. 2011 v polnem obsegu in nato od 28. 8. 2011 do 9. 9. 2011 za skrajšan delovni čas je bil namreč tožnici že odobren bolniški stalež oziroma se tožnica za obdobje od 28. 8. do 31. 8. 2011 in nato v skrajšanem delovnem času tudi od 10. 9. 2011 do 31. 12. 2011 ni poslužila pravnih sredstev zoper odločbo toženca št. ... z dne 29. 8. 2011. Za obdobje, ko je toženec že sam ugotovil, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, to je za poln delovni čas od 27. 7. 2011 do 25. 8. 2011, na podlagi mnenja izbranega zdravnika ter od 26. 8. 2011 do 27. 8. 2011 za polni delovni čas, ter od 28. 8. 2011 do 9. 9. 2011 za skrajšan delovni čas na podlagi odločbe imenovanega zdravnika z dne 29. 8. 2011, ni izkazan pravni interes, oziroma je odločba imenovanega zdravnika z dne 29. 8. 2011 in vprašanje začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas od 28. 8. 2011 do 31. 8. 2011 ter od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 za skrajšan delovni čas lahko le stvar drugega postopka.

Skladno z določbo 2. odstavka 81. člena ZZVZZ o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni ter o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni, odloča imenovani zdravnik. Zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je mogoča pritožba na zdravstveno komisijo skladno z določbo 82. člena ZZVZZ, pri čemer se za postopek odločanja o pravicah pri obveznem zdravstvenem zavarovanju uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ZZVZZ ne določa drugače (85. člen).

Socialni spor pa je glede na 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema pravne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom in če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zahtevanem roku.

Glede na takšno pravno ureditev pomeni, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila v predpisanem roku ali če ni tožba vložena zoper dokončni upravni akt. Takšna sodba se v skladu z določbo 75. člena ZDSS-1 zavrže oziroma se na podlagi 274. člena ZPP zavrže tudi, če ni podana pravna korist za vložitev tožbe. Enako pa ni podlage za odločanje v rednem postopku o že pravnomočno ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo.

Pritožba utemeljeno navaja, da za obdobje, ko je bila pri tožnici ugotovljena začasna nezmožnost za delo s strani izbranega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika, ni podan pravni interes za vložitev tožbe. Za obdobje od 26. 8. 2011 dalje, to je od dneva, ko je bilo ugotavljanje dela zmožnosti ponovno v pristojnosti imenovanega zdravnika, pa bi začasno nezmožnost za delo pred sodiščem lahko uveljavljala le, kolikor bi predhodno pred pristojnimi organi toženca ponovno uveljavljala priznanje nezmožnosti v smislu določb 81. in 82. člena ZZVZZ in nato tožbo vložila zoper dokončni upravni akt. Toženec v pritožbenem postopku uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb ZDSS-1 in ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita in zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, so izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe.

Po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alinei 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (2. odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka, glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takšnih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe 2. odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja kakšen vpliv je imela kršitvena sodba in če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v pravdnem postopku: Zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka na utemeljeno pritožbo toženca spremenilo tako, da je tožbo v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo od 27. 7. 2011 do 31. 12. 2011 zavrglo.