Jedro

Utemeljeno je stališče, da za obnovo denacionalizacijskega postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B zadostuje že izdaja sklepa o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva, ker je obnovitveni razlog verjetno izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000-ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.2.2000, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote N.m. z dne 29.7.1999, s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka po 23. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), končanega z odločbo Upravne enote N.m. z dne 9.11.1998, ker tožeča stranka kot predlagatelj obnove ni navedla novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka se je s to odločitvijo strinjala, ker meni, da bi morala, ne glede na določbe 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, tožeča stranka predložiti dokaze, da je ugotovitvena odločba o državljanstvu Oddelka za notranje zadeve Občine K. z dne 17.11.1993, za E.M.T. nepravilna, česar pa ni predložila.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne strinja z navedbo tožene stranke, da v obravnavanem primeru pogoji za uvedbo obnove postopka denacionalizacije zaradi dvoma v pravilnost ugotovitvene odločbe o državljanstvu niso izpolnjeni. Citira določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, po kateri je, ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, med drugim tudi v primeru, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da to pomeni, da je ZDen-B v 23. členu uredil posebno podlago za obnovo postopka denacionalizacije, na podlagi katere je dopuščen poseg v pravnomočne odločbe, izdane v postopkih denacionalizacije, če obstoji kateri od štirih taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec, št. 26/97, stran 26) je razvidno, da je zakonodajalec menil, da gre pri posebnih obnovitvenih razlogih za primere takih kršitev materialnega zakona, katerih posledice se odražajo v oškodovanju družbenega premoženja. Odprava domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine naj bi bila glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije ustavno legitimna (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-121/97 in odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/96). Šlo naj bi za denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bila neupravičeno priznana lastninska pravica oziroma upravičenja lastninske narave. Odpravo takih nepravilnih odločb po mnenju Ustavnega sodišča RS narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev denacionalizacijskih odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim. Zato je skladno z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je obravnavani, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije, iz razlogov, navedenih v 23. členu ZDen-B (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98). To pomeni, da je tudi v konkretnem primeru dopustno obnoviti postopek denacionalizacije, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker gre torej pri obnovi postopka denacionalizacije po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B za posebno obnovo postopka zaradi napačne odločitve o predhodnem vprašanju - državljanstvu, mora po presoji sodišča prve stopnje organ, ki odloča o denacionalizaciji, o prejemu predloga za tako obnovo, poleg dopustnosti, pravočasnosti, popolnosti in upravičenega predlagatelja, preizkusiti tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ker bo o tem v ponovnem postopku ugotovitve državljanstva odločal za to pristojen organ za notranje zadeve. Glede na obrazloženo po presoji sodišča prve stopnje za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadostuje že izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o državljanstvu, z verjetno izkazanim obnovitvenih razlogom (dvomom v pravilnost ugotovitve državljanstva, ki ga v predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka navaja tožeča stranka in ga utemeljuje s tem, da je oseba, ki želi biti upravičenka po ZDen, bila nemške narodnosti in je v času podržavljenja živela v tujini - 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ - Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z 2. in 3. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo pri ponovnem odločanju o pritožbi morala upoštevati stališče sodišča prve stopnje.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo prizadeta stranka meni, da sodišče prve stopnje samovoljno razlaga določbe 23. člena ZDen-B, kar očitno pomeni kršitev. Iz besedila tega zakona v 23. členu namreč ne izhaja, da zadošča sum ali dvom, ampak da so dejansko podani navedeni obnovitveni razlogi. Tožeča stranka ni predložila dokaza o konkretnem obstoju uveljavljenega obnovitvenega razloga. Pravno zmotno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da bo po dovolitvi obnove postopka, zgolj na podlagi suma - dvoma, lahko pristojni organ na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen podal zahtevo organu za notranje zadeve, da na novo ugotovi državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja oziroma pravnega naslednika. Oddelek za notranje zadeve Občine K. je dne 17.11.1993 izdal ugotovitveno odločbo o tem, da se je na dan 28.8.1945 štela za jugoslovansko državljanko. Ta odločba je pravnomočna in tudi dokončna. Na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen po njenem mnenju ni mogoče več zahtevati izdaje nove ugotovitvene odločbe o njenem državljanstvu. Meni tudi, da so stališča sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v izrecnem nasprotju z določbami 153., 155. in 158. člena Ustave Republike Slovenije in pomenijo kršitev njenih ustavnih pravic, kot tudi kršitev mednarodnih predpisov, na katere je vezana tudi Republika Slovenija. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da spremeni izpodbijano sodbo, s tem, da zavrne tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno; oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se, glede na podatke in listine v upravnih spisih, utemeljeno sklicuje na določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Dejanski stan v konkretni zadevi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podan. Šlo naj bi za pravnomočno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote N.m. z dne 9.11.1998, na podlagi katere je zavezanka Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov L. dolžna vrniti v last in posest dve nepremičnini (parc. št. 1398/31 in 1398/35 k.o. Ž.) upravičenki E.T., poročeni R., ki jo je upravni organ štel za upravičenko na podlagi odločbe o ugotovitvi državljanstva Oddelka za notranje zadeve Občine K. z dne 17.11.1993, iz katere izhaja, da se je imenovana štela za jugoslovanskega državljana na dan 28.8.1945. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga to sodišče utemeljuje z odpravo domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine, to je v denacionalizacijskih odločbah, katerih odpravo tudi po mnenju pritožbenega sodišča narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev teh odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je, skladno z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je konkretni, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena ZUP/86. Tudi citirana določba 23. člena ZDen-B navaja, da je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka 1. odstavka), kar pa je bilo po vsej verjetnosti storjeno v konkretnem primeru (citirana odločba Oddelka za notranje zadeve Občine K. z dne 17.11.1993).

Glede na vse navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja z utemeljenim stališčem sodišča prve stopnje, da za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadostuje že izdaja sklepa o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva, ker je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Sicer pa bo lahko prizadeta stranka v obnovljenem upravnem postopku ugotovitve državljanstva uveljavljala vse svoje pravice in imela na razpolago vsa dokazna sredstva.

Ker so glede na navedeno neupoštevne pritožbene navedbe prizadete stranke, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS.