Jedro

Dokazno breme glede vseh prvin odškodninskega primera (z izjemo krivde), torej tudi glede vprašanja nastanka (pravno priznane) škode, je na strani oškodovanca, v regresnem zahtevku pa je to trditveno in dokazno breme na strani zavarovalnice. Ne zadošča torej, da zavarovalnica pojasni, koliko (za vse oblike škode skupaj) in iz katerega škodnega dogodka je škoda plačana. V primeru odškodnine za nepremoženjsko škodo mora podati tudi navedbe o tem, kakšna škoda je nastala oškodovancu.

Stališče, da je toženec tisti, ki mora podati ugovora, da je zavarovalnica plačala preveč in v okviru teh podati trditve o obsegu škode (ki naj jih, če ne drugače pridobi s poizvedbami pri tožeči stranki), je nerazumno in posega v toženčevo pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Če zavarovalnica trditev o obsegu škode ne poda, mora sodišče opraviti materialno procesno vodstvo. Ob izostanku tega tožnico ne zadene sankcija prekluzije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 6.323,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2004 ter 2.067,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti, saj tožnica do opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo ni podala trditev niti predlagala dokazov glede nastanka in višine nepremoženjske in premoženjske škode, ki naj bi nastala S L, niti ni kasneje navedla, zakaj tega ni pravočasno storila. Tožnica tako ni izkazala okoliščin iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Sodišče je samo v izpodbijano sodbo vključilo dejansko podlago glede višine škode, dokaze, ki jih je predložila tožnica, pa je obravnavalo kot njene dejanske navedbe. Sodišče torej ni ugotovilo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, to je višine škode, ki naj bi jo utrpela S L. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo še o zahtevku na vračilo 6.323,90 EUR odškodnine, ki jo je izplačala oškodovanki S L za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih poškodb, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 9. 9. 2002, katero je povzročil toženec(1). Gre za t. i. regresni zahtevek po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki ima podlago v 2. odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu v zvezi s 3. točko 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zavarovanec je dolžan vrniti zavarovalnici izplačano odškodnino, če je za nastalo škodo odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, torej ko so izpolnjene predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti, ter če je zaradi kršitve zavarovalne pogodbe izgubil zavarovalne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede teh dejstev, torej glede kršitve zavarovalne pogodbe in glede predpostavk odškodninske odgovornosti (z izjemo krivde, ki se v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ, domneva).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni podala trditev glede nastanka in višine škode. Res je, da tožnica trditev o teh dejstvih ni podala do opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo, ampak šele v ponovljenem postopku v vlogi z dne 30. 11. 2009, vendar pa je to posledica izostanka materialnega procesnega vodstva sodišča in ji zato ni mogoče pripisati krivde. Sodišče mora poskrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Od sodišča se torej zahteva, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe pravdnih strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

V konkretnem primeru bi moralo sodišče tožnico, ki je do opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo navedla le, da je oškodovanka S L v obravnavanem škodnem dogodku utrpela telesne poškodbe in posledično nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ni pa svojih trditev konkretizirala, vsaj opozoriti na njene pomanjkljive trditve(2). Sodišče prve stopnje pa je postopek vodilo tako, da tožnica niti ni mogla spoznati, da ni podala vseh navedb o pravno odločilnih dejstvih, in je celo dopustilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke za dokazovanje višine škode ter je tudi v prvi sodbi tožbenemu zahtevku v spornem delu ugodilo. Tožnici tako ni mogoče očitati, da ustreznih navedb o višini škode ni podala že na prvem naroku za glavno obravnavo. Le-te je tožnica lahko podala šele po opravljenem materialnem procesnem vodstvu sodišča, ko ji je s pozivom z dne 25. 11. 2009 omogočilo, da spozna, katera dejstva so pravno odločilna in jo pozvalo, naj ustrezno dopolni svoje navedbe. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno upoštevalo navedbe tožnice (4. odstavek 286. člena ZPP), zato je očitana procesna kršitev neutemeljena.

Tožnica je torej po opravljenem materialnem procesnem vodstvu v ponovljenem postopku podala ustrezno trditveno podlago glede nastanka in višine škode(3). Podala je trditve o telesnih poškodbah, ki jih je oškodovanka utrpela v obravnavani prometni nesreči in telesnih bolečinah, nevšečnostih med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečinah kot nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanka posledično trpela. S tem je zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nastanka in višine škode (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku takšne navedbe vključilo v dejansko podlago sodbe. Tako v ponovljenem postopku ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče vključilo v izpodbijano sodbo trditve glede višine škode, ki jih tožnica ni navajala, da je dokaze štelo kot trditve in da ni ugotavljalo višine škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in da je toženec zaradi kršitve zavarovalne pogodbe izgubil zavarovalne pravice (takšnih zaključkov pritožnik ne izpodbija), zato je glede na zgoraj navedeno pravno podlago materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je dolžan povrniti nastalo škodo. Višje sodišče tudi ocenjuje odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v celoti in po posameznih postavkah) kot ustrezno in pravično. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo v skladu s kriteriji 179. člena ZPP, pritožba pa sodbe v tem delu niti ne izpodbija. Glede na to, da pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela oškodovanka, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, presega 6.323,90 EUR (znesek je nižji od tistega, kar je tožeča stranka plačala oškodovanki, ker je bil regres maksimiran na 2.000.000,00 SIT), je pravilna odločitev sodišča, da se tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi.

Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zato stroški odgovora niso potrebni in jih krije sama (155. člen ZPP).

V preostalem delu (glede plačila 23.622,49 EUR) je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje III P 3936/2004 z dne 15. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2865/2009 z dne 4. 11. 2009. Tako mag. N. Betetto v dr. L. Ude, dr. A. Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, str. 582-595. Čeprav še zmeraj zmotno misli, da tega ni bila dolžna narediti.