Jedro

Vednost, ki jo ima stranka o škodnem dogodku v pravdi (ta je podlaga njenih navedb), se ne opira zgolj na tisto, kar je ta stranka vedela o okoliščinah, ki so (ali bi lahko bile) tako ali drugače povezane s škodnim dogodkom, še preden je do škodnega dogodka prišlo. Zato prve zatrjevane protislovnosti ni. Pri drugem očitanem protislovju pa gre na eni strani za navedbo o obstoju dejstva (ali je prva tožena stranka opravljala kakršen koli nadzor na spornem odseku regionalne ceste), na drugi strani pa za ugotovitev dejstva (da je prva tožena stranka opravljala nadzor v določenem obsegu). To pa ni nasprotje iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženi stranki nerazdelno plačata 304.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1992 do plačila. To odškodnino je tožnik zahteval za škodo, ki mu je nastala na osebnem avtu v prometni nesreči dne 1.4.1992, do katere je prišlo, ko se je izogibal vejevju na regionalni cesti K. - I. B. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da prve tožene stranke ne zadene nobena krivda za to, da se je v nevihti znašlo na cesti vejevje, ki je bilo prej zloženo nad cesto na zasebnem zemljišču - zato prva tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožniku, prav tako pa ne druga tožena stranka, pri kateri je bila prva odgovornostno zavarovana.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je namreč sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljeno, pritrdilo tudi pravni presoji sodišča prve stopnje, bistvenih kršitev postopka pa ni našlo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) toženi stranki na vročeno revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Ključni revizijski očitek izpodbijani sodbi je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, zaradi kršitve načela neposrednosti (ugotavljanje novih dejstev na drugi stopnji brez pritožbene obravnave), kar da je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Revizija to opredeljuje kot procesno kršitev iz 1. odstavka 354. člena v zvezi s 4. členom in z 2. odstavkom 262. (pravilno: 362.) člena ZPP. Ta očitek se nanaša na del obrazložitve sodbe druge stopnje, ki je zapisan v prvem odstavku na njeni 4. strani in ga revizija citira: "Pavšalne in navržene trditve tožeče stranke o vejevju kot grozeči nevarnosti, potrjene zgolj z izpovedjo za ugoden izid pravde jasno zainteresiranega tožnika, ob izpovedbi priče M., sicer delavca tožene stranke, ki pa se sam vsak dan vozi po sporni cesti in vejevja ni videl zloženega nad cesto, niso mogle prepričati sodišča prve stopnje o kakšni opustitvi tožene stranke". Ta sklep sodišča druge stopnje pomeni po mnenju revizije oceno dokazov izpovedi zaslišanega tožnika in priče M. in njune verodostojnosti, pri čemer se sodišče glede odgovornosti tožene stranke na izpovedi navedenih ni oprlo - ker ni podalo ocene glede okoliščine, ali je tožena stranka vedela ali bi morala in mogla vedeti za vejevje, ki ogroža varnost prometa. Podalo jo je sodišče druge stopnje, ki pa bi to smelo storiti le, če bi razpisalo obravnavo, sicer pa bi smelo le razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta kršitev načela nepo-srednosti naj bi bila po mnenju revizije še toliko očitnejša, ker je sodišče druge stopnje sprejelo mnenje pritožbe, da je tudi opustitev opozorila lastniku vej in zemljišča temelj za odgovornost tožene stranke.

Pravkar povzeti revizijski očitek ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje o dejstvih, ki jih šteje za dokazana in s tem za ugotovljeno podlago svoje pravne presoje, resda niso takšni, da bi jih bilo mogoče priporočiti kot zgled, kakšna naj bo obrazložitev prvostopne sodbe. V teh razlogih sta izpovedi prič V. B. in V. M. povzeti in hkrati ocenjeni kot verodostojni, vendar ne na tako optimalen način, da bi bila stranki, nezadovoljni z dokazno oceno (tožniku, sedanjemu revidentu) vzeta možnost njihove napačne interpretacije. Vendar pa je ob branju teh razlogov sodbe prve stopnje - branju na tak način, kakor naj bi jih bilo po nezmotljivo razpoznavni zamisli sodišča prve stopnje treba brati! - jasno, da je sodišče prve stopnje sprejelo kot ugotovljena dejstva, za katera je navedlo, da sta V. B. in S. M. o njih izpovedala. Povzetek izpovedi prvega se namreč začne: "Iz izpovedi V. B., delavca cestnega podjetja, zaslišanega kot priče, sodišče nesporno ugotavlja..." (sledi povzetek izpovedi). Povzetku izpovedi te priče sledi povzetek izpovedi priče S. M., ki vsebuje na zaključku tudi izpoved: "Čeprav se sam vsak dan vozi po sporni cesti, vejevja ni videl zloženega nad cesto" - čemur v obrazložitvi sodišča prve stopnje takoj sledi: "Na podlagi podanega in ugotovljenega (!) dejanskega stanja sodišče zaključuje, da krivdna odgovornost tožene stranke za povzročneo prometno nezgodo ni podana".

Pri taki razčlenitvi obrazložitve sodbe prve stopnje, in oceni obsega njenih dejanskih ugotovitev pa se izkaže, da sodišče druge stopnje s prej citiranim delom razlogov ni samo (in nepooblaščeno, ker tega ni storilo na pritožbeni obravnavi) dokazno primerjalo dveh dokazov (izpovedi tožnika in priče S. M.), ampak je le preskusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje ter pritrdilo njegovi dejanski (in pravni) presoji. Na podlagi ugotovljenih dejstev - med njimi dejstva, da S. M., delavec prve tožene stranke (njen predstavnik v I. B. po navedbi v dokaznem predlogu, l. št. 31, po lastni navedbi ob zaslišanju pomočnik vodje baze) pred škodnim dogodkom ni videl vejevja, zloženega nad cesto, čeprav se je vsak dan vozil tam mimo - napravljena ocena sodišča druge stopnje o tem, ali bi prva tožena stranka morala in mogla vedeti, da so nad cesto veje na takem mestu, da lahko pomenijo v določenih okoliščinah (nevihta, neurje) nevarnost za cestni promet - je bila zato pravna ocena, za katero je imelo sodišče druge stopnje ustrezno podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem na prvi stopnji. Okoliščina, da take ocene ni podalo že sodišče prve stopnje, temveč jo je na pritožbeno zahtevo podalo šele sodišče druge stopnje, pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo revizija očita sodišču druge stopnje.

Drugi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je očitek kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da so razlogi sodišča druge stopnje protislovni, poleg tega pa so trditve sodišča druge stopnje tudi protispisne. Sodišče druge stopnje naj bi zašlo v logična nasprotja lastnih zaključkov: če je vejevje nesporno bilo na zasebnem zemljišču, je zelo sporen zaključek sodišča, da ga delavci tožene stranke niso videli niti ga niso mogli videti; zaključek sodišča druge stopnje, da je tožena stranka nadzor izvajala, kar je njena zakonska obveznost po 81. in 82. členu Zakona o cestah, je v nasprotju z izrecno trditvijo tožene stranke, da nadzora sploh niso izvajali. Protispisna pa naj bi bila trditev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ocenilo verodostojnost priče M. (poleg katerega, poudarja revizija, je bil zaslišan tudi V. B., prav tako delavec tožene stranke, ki je potrdil, da so bile veje zložene "višje na hribu", in jih je torej videl, tako ko tožnik).

Nazadnje navedena "protispisnost" ne ustreza nobeni izmed opredelitev procesne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP - v delu, ko se sklicuje na pričo V. B. (in pri tem, bodi mimogrede omenjeno, zaide iz navedka v sklepanje, ko pravi: "in jih je torej videl") pa se spušča v grajo dokazne ocene in s tem v izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki v reviziji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Kar zadeva pred tem navedeni očitek logične protislovnosti razlogov sodbe druge stopnje, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Vednost, ki jo ima stranka o škodnem dogodku v pravdi (ta je podlaga njenih navedb), se ne opira zgolj na tisto, kar je ta stranka vedela o okoliščinah, ki so (ali bi lahko bile) tako ali drugače povezane s škodnim dogodkom, še preden je do škodnega dogodka prišlo. Zato prve zatrjevane protislovnosti ni. Pri drugem očitanem protislovju pa gre na eni strani za navedbo o obstoju dejstva (ali je prva tožena stranka opravljala kakršen koli nadzor na spornem odseku regionalne ceste), na drugi strani pa za ugotovitev dejstva (da je prva tožena stranka opravljala nadzor v določenem obsegu). To pa ni nasprotje iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni obrazložena. Zato je revizijsko sodišče opravilo presojo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in jo seveda oprlo na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri tem preskusu je ugotovilo, da sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ni zmotno uporabilo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zelo jasno in tudi pravilno opozorilo na to, kakšno podlago za odgovornost prve tožene stranke je tožnik uveljavljal (odgovornost druge tožene stranke pa bi bila lahko le iz te izvedena). Prav tako je jasno in tudi izčrpno opozorilo na dejstva, ki jih je treba predvsem upoštevati iz dejanske podlage sodbe prve stopnje, nato pa na tej dejanski podlagi obrazložilo svojo pravno presojo. Glede na to pa revizijsko sodišče ne vidi potrebe, da bi ponavljalo pravilne in popolne pravne razloge sodišča druge stopnje - zlasti zato ne, ker vsebina revizijskih razlogov tega ne terja.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.