Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini, ki presega vsoto vtoževanih terjatev v predmetni zadevi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se z dogovorjenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo poravnale tudi v predmetni zadevi vtoževane terjatve. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo neizplačane plače, nadomestila za prehrano ter nadomestila za prevoz za sporno obdobje utemeljen. Tožena stranka namreč v spornem obdobju tožniku ni izplačala plače in nadomestila za prehrano in prevoz.

Tožnik se pravici do plače kot zakonski določeni pravici ne more odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati neizplačano plačo za mesec september 2010 v neto znesku 268,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila, neizplačana plača za mesec oktober 2010 v neto znesku 676,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2010 dalje do plačila, neizplačano nadomestilo za prehrano za mesec oktober 2010 v znesku 31,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2010 dalje do plačila in neizplačano nadomestilo za prevoz za mesec oktober 2010 v znesku 37,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati vse predpisane prispevke iz naslova delovnega razmerja za mesec september in oktober 2010 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 265,35 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbe v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično napačne uporabe materialnega prava in kršitev postopka ter odmere stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi sledilo navedbam tožnika, kljub ugovoru, da je bil med pravdnima strankama podpisan posebni pisni dogovor, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili za znesek odprtih terjatev. Po odločitvi sodišča, bi stranka morala tožniku izplačati zapadle plače, saj navedeni znesek naj ne bi bil zajet v dogovoru, poleg tega pa se po mnenju sodišča tožnik pripadajoči plači ne more odpovedati. Tožena stranka s takšnim stališčem in pravnim razlogovanjem ne soglaša. Navaja, da je nesporno dejstvo, da je bil med pravdnima strankama dne 3. 11. 2010 sklenjen pisni dogovor o izvensodni poravnavi, s katero se je tožena stranka tožniku zavezala izplačati znesek 5.500,00 EUR v 8 enakih mesečnih obrokih. Prvi dogovorjeni mesečni obrok v znesku 687,50 EUR je zapadel v plačilo 10. 11. 2010, zadnji pa dne 10. 6. 2011. V četrtem členu je izrecno določeno, da z izpolnitvijo te poravnave stranke tega spora druga do druge nimata nikakršnih zahtevkov več in tudi ne obveznosti izplačila premalo izplačanih plač, ki so predmet tega spora. Takšen dogovor je dejansko potrdila tudi zaslišana priča, ki je sodelovala pri samem podpisu dogovora in predstavila celotno ozadje in okoliščine pred sklenitvijo dogovora. Interes za sklenitev dogovora je imel tožnik, saj mu je tožena stranka omogočila z antidatiranjem pogodbe o zaposlitvi prijavo na zavodu, to pa je bila izključna želja tožnika. V podpisanem dogovoru se sicer navaja nematerialna škoda, kar pa je bilo z izvedenimi dokazi ovrženo. Dejstvo je, da znesek 5.500,00 EUR zajema tako zapadlo razliko v plači za oba sporna meseca - september in oktober. Glede na podpisan dogovor, ki je bil med pravdnima strankama sklenjen 3. 11. 2010 in v katerem je določeno, da pravdni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtevkov več, je tako ugotoviti, da je zahtevek tožnika po izplačilu neto plače za mesec september in oktober 2010 in nadomestilo za prehrano in prevoz neutemeljen in bi ga moralo sodišče zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki v septembru in oktobru 2010 zaposlen in da mu za ta dva meseca pripada plača in stroški v zvezi z delom, ki mu jih je tožena stranka obračunala v plačilnih listah (A4); - da je tožena stranka na račun neto plače za mesec september in oktober 2010 ter nadomestila za prehrano in prevoz v mesecu oktobru 2010 izplačala le 400,00 EUR; - da sta stranki dne 3. 11. 2010 sklenili Dogovor o izvensodni poravnavi, iz katerega izhaja, da se v izogib nadaljnjim sodnim in izvršilnim stroškom stranki dogovorita, da iz naslova nematerialne škode tožena stranka izplača tožniku znesek v višini 5.500,00 EUR in sicer v 8 enakih zaporednih mesečnih obrokih v višini 687,50 EUR, katere 1. zapade v plačilo 10. 11. 2010, zadnji pa 10. 6. 2011 (2. člen Dogovora); - da se stranki s podpisom Dogovora o izvensodni poravnavi odpovedujeta vsem nadaljnjim tožbam in zahtevkom in izrecno izjavljata, da so s plačilom zneska, tako kot je navedeno v 2. členu te poravnave, poravnane vse obveznosti, ki izhajajo iz navedene pritožbe, tožnik pa se zavezuje, da bo takoj po podpisu dogovora umaknil in prekinil vse morebitne začete postopka za varstvo pravic iz delovnega razmerja (3. člen Dogovora); - da sta v 4. členu Dogovora stranki izrecno izjavili, da z izpolnitvijo te poravnave druga do druge, kakor tudi do delodajalca, tako iz naslova pritožbe, kakor tudi iz katerekoli drugega naslova nimata nikakršnih zahtevkov več; - da iz izpovedbe tožnika in pooblaščenca tožene stranke izhaja, da s predmetnim sporazumom ni šlo za dogovarjanje o odškodnini za tožnikovo nepremoženjsko škodo, pač pa za dogovarjanje o drugih odprtih terjatvah iz medsebojnega delovnega razmerja in sicer tako, da sta se dogovarjala o neizplačanem regresu za leto 2009 in 2010, o odškodnini za skrajšanje odpovednega roka in iskanja nove zaposlitve ter odpravnini. Tako iz izpovedi pooblaščenca tožene stranke kot elektronskih sporočil ne izhaja, da se tožena stranka s tožnikom dogovarjala o dolgovani plači za september in oktober 2010 ter o dolgovanih nadomestilih stroškov za oktober 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se stranki dogovarjali za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 5.500,00 EUR, ki presega vsoto vtoževanih terjatev v predmetni zadevi, pri čemer iz izvedenih dokazov, listin v spisu in navedb strank ne izhaja, da bi se z dogovorjenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo poravnale tudi v predmetni zadevi vtoževane terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo plače za september 2010 v neto znesku 268,71 EUR in pri tem upoštevalo že izplačano plačilo v višini 400,00 EUR, plačo za oktober 2010 v neto znesku 676,53 EUR in nadomestilo za prehrano za oktober v znesku 31,50 EUR in nadomestilo za prevoz v oktobru 2010 v znesku 37,38 EUR, kakor izhaja iz plačilnih list za mesec september in oktober 2010 (A4). Tožena stranka namreč tožniku ni izplačala plače in nadomestila za prehrano in prevoz za mesec oktober 2010 in plače za mesec november 2010, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik pravici do plače, kot zakonski določeni pravici ne more odpovedati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005).

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi na katere se pazi po uradni dolžnosti niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve.