Jedro

Razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga smiselno v postopku uveljavlja tožnica, ni ničnostni razlog niti po 6. točki niti po katerikoli drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ampak je okoliščina, ki bi jo tožnica lahko uveljavljala v pritožbi zoper delno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Postojna (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali tožena stranka ali UE Postojna) odločila, da se zavrne predlog A. A. (v nadaljevanju tožnica ali stranka) za izdajo (pravilno ugotovitev) ničnosti delne odločbe UE Postojna o vrnitvi premoženja upravičencem Agrarne skupnosti A., št. 32105-3/96-22 z dne 9. 7. 2001 (v nadaljevanju delna odločba ali odločba z dne 9. 7. 2001), v delu pod točko 19 izreka, ki se nanaša na upravičenko B. B. in glede parc. št. 903 k.o. ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožnica dne 11. 4. 2019 podala predlog za ugotovitev ničnosti delne odločbe UE Postojna v zgoraj navedenem obsegu. Iz predloga izhaja, da je tožena stranka s citirano delno odločbo upravičencem Agrarne skupnosti A. vrnila v last določeno premoženje, da je med temi upravičenci pod točko 19 izreka delne odločbe navedena tudi B. B., hči pokojnega C. C. do deleža 1/20 vsega premoženja, da je med premoženjem tudi parc. št. 903 k.o. ... in da parc. št. 903 k.o. ... ni bila nikoli last B. B. Da te parcele ni dedovala B. B., je razvidno iz sklepa o dedovanju št. O 68/58 z dne 23. 4. 1958, po katerem je delež do 1/2 te parcele dedoval Č. Č.

2. UE Postojna je izdala sporno odločbo zaradi nedovoljenega malomarnega postopanja, kar pa je tudi kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po tedaj veljavnem Kazenskem zakoniku RS. Tožnica je toženi stranki predlagala, da se delna odločba v delu pod točko 19 izreka, ki se nanaša na upravičenko B. B. in glede parc. št. 903 k.o. ..., izreče za nično ter se kot upravičenca Agrarne skupnosti A. do 1/20 določi Č. Č., sina C. C. Tožnica je hči Č. Č., ki je bil dedič po pokojnem očetu C. C. na podlagi sklepa o dedovanju št. O 68/58 z dne 23. 4. 1958. Tožnica sicer ni bila stranka v postopku vrnitve premoženja upravičencem Agrarne skupnosti A., a bi ji bile kot zakoniti dedinji z izpodbijano odločbo lahko prizadete njene pravne koristi, zato izkazuje pravni interes za vodenje postopka za izrek ničnosti odločbe z dne 9. 7. 2001. 3. Po tem, ko povzame zakonsko določbo 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tožena stranka nadaljuje, da se odločba izreče za nično le zaradi taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke tega člena. Ugotavlja, da predlog za izrek ničnosti delne odločbe po vsebini ni oprt na nobenega od ničnostnih razlogov navedenih v 279. členu ZUP. Predlagateljica posredno nakazuje na razlog iz 2. točke 279. člena ZUP, vendar ga ne utemelji. Zatrjevanje pooblaščenca tožnice, da je odločba nična zaradi tega, ker naj bi uradna oseba v postopku izdaje upravnega akta storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi in zlorabe uradnega položaja, ne predstavlja ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki je podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. Tega tožnica v postopku ni izkazala.

4. V zvezi s predlogom za izrek ničnosti delne odločbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 903 k.o. ..., tožena stranka pa dodatno navaja, da ta parcela sploh ni bila predmet vračila upravičencem Agrarne skupnosti A. Parcela št. 903 k.o. ... tudi ni bila nikoli last B. B., ampak je še danes v lasti C. C. 5. V nadaljevanju tožena stranka kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, da je UE Postojna zaradi ''skrajno malomarnega in kaznivega'' postopanja dne 9. 7. 2021 izdala nezakonito delno odločbo zato, ker je pod točko 19 izreka odločbe štela B. B. kot upravičenko v Agrarni skupnosti A. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnine vl. št. 29 k.o. ... izhaja, da so se na podlagi sklepa o dedovanju št. O 68/58 z dne 23. 4. 1958, od tega vložka odpisale vse parcele, ker so se zanje odprli novi vložki. B. B. ni bila oporočna dedinja oziroma dedinja po citiranem sklepu o dedovanju, zato je ostala lastnica parcel, ki so ostale v vl. št. 29 k.o. ..., ki je bil kasneje podržavljen. Ker je član Agrarne skupnosti postal vsakokratni lastnik nepremičnin tega vložka in ker je kot lastnica tega vložka ostala B. B., je tako postala tudi članica Agrarne skupnosti A. do deleža 1/20. Glede na navedeno, je UE Postojna predlog tožnice zavrnila kot neutemeljen.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 490-13/2019/2 z dne 5. 7. 2019, pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa in sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi navaja, da je v predlogu za izrek ničnosti delne odločbe z dne 9. 7. 2001 sicer pomotoma navedla številko parcele 903 k.o. ..., vendar pa je jasno in nedvoumno navedla, da predlaga, da se za nično izreče odločba v delu, kolikor se nanaša na B. B. Toženi stranki očita, da se o tem, da B. B. glede premoženja, ki je bilo podržavljeno, ni bila dedinja po pokojnem C. C., umrlem ...1958, da zato s sporno odločbo z dne 9. 7. 2001 ni mogla pridobiti deleža do 1/20 in da v posledici ni mogla biti upravičenka agrarne skupnosti, v svoji odločbi ni opredelila. Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo izpostavila, da je prvostopenjski organ očitno prezrl, da je tožnica zahtevala, da se za nično izreče odločba z dne 9. 7. 2001 v delu, ki se nanaša na B. B., zato je nepomembno navajanje razlogov glede parc. št. 903 k.o. ..., ki za pravilno odločitev nima nikakršnega pomena.

8. Tožnica je predlagala izrek ničnosti delne odločbe, ki se v delu nanaša na B. B. iz razloga, ker niti B. B. niti njen pravni prednik nista bila dediča po pokojnem C. C., kar nedvomno izhaja iz sklepa o dedovanju št. O 68/58 z dne 3. 4. 1958, izdanem v zapuščinskem postopku po pokojnem C. C., umrlem dne ...1958. Po tem sklepu o dedovanju je polovico nepremičnin vl. št. 319 k.o. ... prejel oče tožnice Č. Č. in ne B. B. Tožnica ugovarja, da se tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ nista opredelila do teh navedb. Vztraja, da je UE Postojna pri izdaji odločbe z dne 9. 7. 2001 ravnala skrajno malomarno, saj pred izdajo odločbe ni preverila kdo je pravi dedič po pokojnem C. C. glede 1/2 nepremičnin vl. št. 319 k.o. ..., ki so bile odvzete in nato vrnjene.

9. Četudi je tožnica v predlogu za izrek ničnosti delne odločbe z dne 9. 7. 2001 izrecno zahtevala, da se za nično izreče ta odločba v delu, kolikor se nanaša na B. B., se do tega vprašanja prvostopenjski in nato drugostopenjski organ zaradi nepravilnega pristopa do reševanja predloga nista opredelila, čeprav bi na ničnost morala paziti tudi po uradni dolžnosti.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z ugovori tožnice, da se drugostopenjski organ ni opredelil do vseh njenih pritožbenih navedb, je pojasnila, da je bilo treba zavrniti pritožbo iz razlogov, ki jih je navedla v svoji odločbi, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelila.

11. Tožnica v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ponavlja tožbene razloge, iz katerih izhaja, da B. B. ni mogla dobiti vrnjenega tistega, kar bi moral po sklepu o dedovanju prejeti njen oče Č. Č. in po njem ona sama. Kljub dokazom je upravni organ ta delež nepremičnin s sporno odločbo iz leta 2001 vrnil B. B. brez pravne ali dejanske podlage. S tako delno odločbo in nato zavrnitvijo predloga za izrek delne odločbe za nično, je prvostopenjski organ zavestno in nezakonito oškodoval tožnico, ki je zakonita dedinja deleža premoženja, ki je bil protipravno dan B. B. K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožnice. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti delne odločbe z dne 9. 7. 2001 v delu, ki se nanaša na upravičenko B. B., to je v delu pod točko 19 izreka ter glede parc. št. 903 k.o. ... V obravnavanem primeru je sporno, ali je taka odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

15. Izrek ničnosti odločbe, ki jo uveljavlja tožnica, je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče poseči v pravnomočno odločbo, vendar le, če so za to podani taksativno našteti ničnostni razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP. Za nično se lahko izreče odločba: ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo dejanje po kazenskem zakoniku (2. točka); ki jo izda organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

16. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da se tožnica v predlogu za izrek ničnosti delne odločbe z dne 9. 7. 2001 ne sklicuje na nobenega od šestih ničnostnih razlogov, navedenih v prvem odstavku 279. člena ZUP.

17. Iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe ter tožbenih navedb tožnice nedvomno izhaja, da tožnica kot ničnostni razlog uveljavlja nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, na katerem temelji delna odločba v spornem delu, do česar je po zatrjevanju tožnice prišlo zaradi nevestnega dela osebe, ki je sestavila delno odločbo in gre po njenem mnenju zato za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po tedaj veljavnem Kazenskem zakoniku RS.

18. Ničnostni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga smiselno v postopku uveljavlja tožnica, ni ničnostni razlog niti po 6. točki niti po kateri drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ampak je okoliščina, ki bi jo tožnica lahko uveljavljala v pritožbi zoper delno odločbo. To tudi ni ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj tožnica niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi se z njeno izvršitvijo lahko povzročilo kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila delna odločba z dne 9. 7. 2001 že izvedena v zemljiški knjigi, saj je bila, kar je med strankama nesporno, na podlagi te delne odločbe vpisana lastninska pravica na B. B. Morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje upravne odločbe, ki jo tožnica v tožbi zatrjuje, ne pa tudi izkazuje, pa tudi upoštevaje sodno prakso (sodba tega sodišča III U 246/2010 z dne 5. 11. 2010) ne predstavlja ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede na to, da tožnica v tožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje nobenega izmed taksativno naštetih ničnostnih razlogov, je po mnenju sodišča odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Sodišče dodaja, da je ob izpolnjevanju pogojev iz 260. člena ZUP v primeru, če bi bila odločba izkazano izdana kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku mogoče, ob izpolnjevanju preostalih pogojev, postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti. Nikakor pa to ne pomeni ničnostnega razloga, kakor zmotno meni tožnica.

19. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave (ki je tožnica tudi ni predlagala), saj dejansko stanje, ki je relevantno za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnico in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.