Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki je ocenjevalo krivdo obdolženke v povezavi z njenimi osebnimi lastnostmi in sposobnostmi, posebej ob upoštevanju njene lastne vzgojne in družbene zanemarjenosti in ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke zaključilo, da obdolžena ni bila zmožna ustrezno poskrbeti za mladoletne otroke in jim nuditi primernih bivanjskih razmer, vzgoje, skrbi za higieno, zdravje in normalnega razvoja ter da se obdolženka zaradi neizobraženosti, specifične življenjske situacije in splošno poznanega načina življenja, ni bila sposobna v celoti zavedati posledic svojih ravnanj in opustitev na zdravje, počutje in razvoj otrok.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in njene dopolnitve ter ostalih zbranih dokaznih virov, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolžena kaznivo dejanje storila, bodisi z eventualnim ali z direktnim naklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za tri kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolžene, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, vsebine pritožbe in proučitvi spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da obdolženki storitev očitanih kaznivih dejanj v subjektivnem delu, to je glede obdolženkine krivde, ni dokazana.

6. Pritožnica razlogov izpodbijane sodbe, navedenih v točki 12 obrazložitve, ne more omajati z navedbo, da je izvedenka psihiatrične stroke dr. B. B. v mnenju z dne 6. 3. 2020 ugotovila, da je bila obdolženka v času storitve očitanih kaznivih dejanj prištevna, saj pri njej ni bila ugotovljena huda akutna ali ponavljajoča se duševna motnja, prav tako je obdolženka primerno intelektualno opremljena. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje tega zaključka izvedenke ni prezrlo. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve za izrek oprostilne sodbe ni sprejelo iz razloga, ker naj bi podvomilo v prištevnost obdolženke, pač pa je ugotovilo, da obstaja resen dvom, ali je obdolženka zavestno ravnala in ali je hotela s svojim ravnanjem povzročiti ogrožanje zdravja in razvoja svojih otrok ali takšno posledico vsaj dopustila oziroma vanjo privolila, pri čemer je podlago za tak zaključek utemeljevalo tudi s tem, da se obdolženki očitana kazniva dejanja lahko storijo le naklepno. Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki je ocenjevalo krivdo obdolženke v povezavi z njenimi osebnimi lastnostmi in sposobnostmi, posebej ob upoštevanju njene lastne vzgojne in družbene zanemarjenosti (točka 13 obrazložitve).

7. Pritožbena kritika, da se izvedenka ni opredelila, v kolikem delu se je obdolženka zavedala posledic svojih ravnanj in opustitev in v kolikem ne, je neutemeljena. Posledično je pritožbeno sklepanje, da upoštevajoč, da se je izvedenka sklicevala na svoj odgovor v točki 5.1 mnenja, očitno, da je izvedenka ocenila, da je obdolžena bila v večjem delu sposobna razumeti tudi možne posledice svojih posameznih ravnanj ali opustitev, v posledici česar je zaključiti, da je ravnala najmanj z eventualnim naklepom. Sodišče druge stopnje takšno pritožbeno utemeljevanje v celoti zavrača, saj nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Izvedenka psihiatrične stroke je določno pojasnila, da je obdolženka v večjem delu sposobna razumeti pomen in možne posledice svojih posameznih ravnanj ali opustitev, a ne v celotnem širšem kontekstu, npr. v smislu razumevanja, da ima kronično bolnega otroka, ki zahteva dodatno posebno skrb in nego, med katero sodi tudi primerno bivališče, prehrana, da je celjenje opeklin dolgotrajen proces, ki zahteva ustrezno higieno, skrb. Pojasnila je, da med razloge slabšega razumevanja sodijo obdolženkina neizobraženost, saj ne zna brati, računati, nima niti osnovnega znanja o delovanju telesa, koristih in škodljivostih za zdravje, specifične življenjske situacije, v katerih je ob treh zelo majhnih in nebogljenih otrocih imela nezadostno podporo njenih bližnjih, grozečega odhoda v zapor in zaradi splošno poznanega načina življenja, v katerem je tudi sama odraščala in ga sedaj nadaljuje. Prav tako ne gre spregledati zaključka izvedenke v točki 5.2 mnenja z dne 6. 3. 2020 (list. št. 203), ko je izvedenka ugotovila, da zaradi zgoraj predstavljenih ugotovitev obdolžena ni bila zmožna ustrezno poskrbeti za mladoletne otroke in jim nuditi primernih bivanjskih razmer, vzgoje, skrbi za higieno, zdravje in normalnega razvoja. V točki 5.3 mnenja pa je izvedenka pojasnila, da se obdolženka zaradi neizobraženosti, specifične življenjske situacije in splošno poznanega načina življenja, ni bila sposobna v celoti zavedati posledic svojih ravnanj in opustitev na zdravje, počutje in razvoj otrok.

8. Pritožbeni očitek, da se izvedenka v dopolnitvi mnenja ni opredelila do pripomb tožilstva z dne 5. 5. 2020, kjer je državna tožilka izpostavila, da je očitno obdolžena kljub vsem neugodnim dejavnikom zmožna in sposobna poskrbeti za otroke, saj je pri prvem otroku poskrbela za cepljenja in na podlagi zapisa izvedenke, da je na razgovor k izvedenki prišla z najmlajšim otrokom, pri čemer sta bila oba ustrezno higiensko urejena, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da bi sodišče prve stopnje moralo skladno z načelom materialne resnice, ob porajajočem dvomu glede obstoja naklepa v obdolženkinem ravnanju, opraviti zaslišanje sodne izvedenke, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in njene dopolnitve ter ostalih zbranih dokaznih virov, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolžena kaznivo dejanje storila, bodisi z eventualnim ali z direktnim naklepom. Sodišče druge stopnje pri tem še pojasnjuje, da je državna tožilka na glavni obravnavi 17. 9. 2020 izrecno izjavila, da je izvedenka na vsa vprašanja odgovorila in ni predlagala njenega neposrednega zaslišanja (list. št. 264).

9. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo motiva obdolžene, ki je bil predvsem v tem, da ni želela nastopiti zaporne kazni, v posledici česar se je skrivala pred policijo pri svoji mami C. C., kar pritožnica utemeljuje predvsem na podlagi izpovedbe priče D. D., strokovne sodelavke na Centru za socialno delo X., Enota Y., pri čemer pritožnica v celoti prezre, da je to Center za socialno delo, ki je na družinsko situacijo, ki mu je sicer nedvomno morala biti znana (večkratna opozorila, ki sta jih na pristojni Center za socialno delo pošiljali pediatrinji mladoletnih oškodovancev dr. E. E. in dr. F. F. ter dejstvo, da je družina prejemala socialne transferje) reagiral šele po tem, ko je do njih prišla obdolženka in jih seznanila, da mora na prestajanje kazni ter da ima štiri mladoletne otroke, za katere tudi njena mama ne more poskrbeti, saj mora tudi ona čez en mesec nastopiti kazen zapora. Pritožbeni očitek, da je bil edini motiv obdolžene izogniti se nastopu zaporne kazni, je milo rečeno nepoznavanje zbranega dokaznega gradiva. Sodišče prve stopnje je v točki 13 kritično ocenilo izpovedbe D. D. in G. G., predvsem tudi izpostavilo absurdnost poročila CSD, na katerem temelji ovadba.

10. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe socialne delavke v delu, ko je izpovedala, da po „njeni oceni“, razlog, da obdolžena nima prevoza za I. I., ni bil realen oziroma iskren, saj je sicer obdolžena vedno našla prevoz, če je bilo to v njenem interesu. Pritožnica prezre izpovedbo H. H., ki je v celoti potrdil zagovor obdolženke, da ni imela prevoza, saj so ji policisti že zasegli avto in da ga je večkrat prosila, da njo in otroke kam pelje. Pritožbena navedba pa je hkrati nekonkretizirana, saj pritožnica določno ne navede, v katerih primerih je obdolženka uspela organizirati prevoz oziroma, kaj so bili njeni interesi. V kolikor bi se obdolženka želela izogniti prestajanju kazni nedvomno ne bi z najmlajšim otrokom odšla v bolnico in tam z njim tudi ostala. Glede na pojasnjeno, ocenjuje sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo, da je obdolženka, kljub temu, da je mladoletni oškodovanec I. I. nujno potreboval pomoč zdravnika, dala prednost lastnim interesom, ker se je želela izogniti nastopu kazni zapora, neutemeljeno in hkrati protispisno.

11. Ni utemeljen očitek pritožbe, da obdolženka ni odpeljala J. J. v bolnico, čeprav je imel po telesu izpuščaje. Spisovno je razvidno, da je bila v času, ko je mladoletni oškodovanec J. J. dobil izpuščaje, obdolženka v bolnici z mlajšim sinom I. I. in je bil v tem času mladoletni J. J. pri svoji babici C. C. 12. Ni utemeljena pritožbena kritika, da je obdolženka, kljub temu, da njuno zdravljenje ni bilo zaključeno, hotela oba mladoletna oškodovanca odpeljati iz bolnice 17. 11. 2017, z namenom, da bi prikrila svojo namero izogniti se nastopu zaporne kazni. Pritožnica prezre, da je 17. 11. 2017 obdolženka bila iz bolnice, kjer je bila skupaj z mladoletnima oškodovancema, odpeljana na prestajanje kazni, mld. oškodovanca I. I. in J. J. pa sta bila že 20. 11. 2017, torej komaj tri dni po tem, ko se obdolženki očita, da ju je predčasno hotela odpeljati iz bolnice, da bi se izognila prestajanju kazni, nameščena v rejniško družino oziroma v krizni center.

13. Sodišče druge stopnje ocenjuje pritožbeno navedbo, da je obdolženka z namenom, da bi prikrila svojo namero izogniti se nastopu kazni, v zagovoru povedala, da je prosila za premestitev I. I. iz N. v L., kar se je kasneje izkazalo za neresnično, kot neobrazloženo, saj pritožnica obrazloženo ne navede, kateri dokazni vir ta del zagovora obdolženke ovrže. 14. Ker pritožbeni razlogi niso omajali pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da obdolženki očitana kazniva dejanja niso dokazana, je pritožbeno sodišče, ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 391 ZKP).