Jedro

Zadržanje celotnega javnega razpisa za območje (skoraj) cele Slovenije le zaradi tega, ker sta bili vlogi tožeče stranke zavrženi, ne bi ustrezalo načelu sorazmernosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper (prvostopni) sklep Ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 20.7.2007, s katerim je ta zavrgel vlogi tožeče stranke z dne 12.7.2007, ker nista bili vloženi v predpisanem roku. Navedeni sklep je postal dokončen s sklepom Ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 27.8.2007 o zavrnitvi pritožbe.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev v izpodbijanem sklepu. Meni, da sta bili vlogi oddani pravočasno oziroma da je prišlo zgolj do napake poštnega delavca pri odpremi pošiljk (napačen zapis datuma odpreme pošiljke).

V zahtevi za izdajo začasne odredbe podaja (ponavlja iz tožbe) vsebinske razloge, zaradi katerih meni, da sta izpodbijana sklepa nezakonita. V zvezi s samo vsebino predlagane začasne odredbe oziroma v razlogih zanjo pa navaja, da bo tožeči stranki z ravnanjem tožene stranke v predmetnem postopku storjena velika in nesorazmerna škoda. Obstaja možnost za veliko oškodovanje javnega interesa na področju delovanja tožeče stranke, saj je ogroženo izvajanje novih študijskih programov. Ravnanje tožene stranke bo imelo konkretne posledice pri sami kakovosti izvedbe študijskega procesa in bo ogrozilo delovanje tožeče stranke. V akreditacijo in razpis novih študijskih programov so bili vloženi veliki napori ter intelektualna lastnina tožeče stranke. Problemi pri sami izvedbi študijskih programov v obliki pomanjkanja ustreznih finančnih sredstev bodo tako še povečali problematiko brezposelnosti severovzhodnega dela Republike Slovenije, kjer je že tako največja brezposelnost. Nujnost zadržanja izvršitve odločitve o dodelitvi sredstev spornega javnega razpisa se kaže v določbah razpisne dokumentacije, po katerih pritožba, vložena zoper odločitev o dodelitvi sredstev, ne zadrži podpisa pogodbe. Odločitev glede dodelitve sredstev bo zato prinesla nepopravljivo škodo v celoten visokošolski izobraževalni prostor, predvsem pa porabo nezakonito razdeljenih sredstev. Nasprotni stranki s tem, ko bi bila sprejeta odločitev o zadržanju izvršitve o dodelitvi sredstev, ne bi nastala nikakršna škoda oziroma bi bila morebitna škoda le neznatnega pomena. Bi pa takšna odločitev omogočila, da bi se sredstva iz javnega razpisa s tem, ko bi se upoštevala tudi vloga tožeče stranke, pravičneje razdelila. Izvrševanje sklepov o izbiri in izvrševanje pogodb, podpisanih s strani prejemnikov sredstev, bi se zadržalo le za kratek čas. Prav tako izdaja začasne odredbe ne bi bila v nasprotju z javno koristjo, kvečjemu nasprotno. Javna korist bi se v primeru, da bi se upravni spor razrešil v korist tožeče stranke, nedvomno povečala, saj bi se sredstva tako enakomerneje razdelila, s tem pa zmanjšal razvojni zaostanek severovzhodnega dela Republike Slovenije. Delovanje tožeče stranke je v javnem interesu, v javnem interesu je tudi izvajanje razvojnih nalog v visokem šolstvu. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje izda naslednjo začasno odredbo:

1. izvršitev odločitve o dodelitvi sredstev v postopku javnega razpisa z dne 15.6.2007, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 53/2007 za dodelitev sredstev za razvojne naloge v visokem šolstvu 2007/2008, se zadrži do izdaje pravnomočne sodne odločbe; 2. zadrži se izvršitev sklepov o izbiri, s katerimi so bila sredstva razdeljena, in sicer o izbiri za Univerzo A., o izbiri za Univerzo B., o izbiri za Univerzo C., o izbiri za Visoko šolo D. in o izbiri za Mednarodno fakulteto E. ; 3. zadrži se izvrševanje pogodb, podpisanih s prejemniki sredstev: Univerzo A., Univerzo B., Univerzo C., Visoko šolo D. in Mednarodno fakulteto E. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ker je presodilo, da pogoji za njeno izdajo niso podani in bi izdaja začasne odredbe v zahtevani vsebini po njegovi presoji pomenila nesorazmeren poseg v javne koristi oziroma koristi drugih univerz in drugih visokošolskih zavodov, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da ji grozi težko popravljiva škoda v smislu zakonskih določb. Sodišče prve stopnje je tudi poudarilo, da ob obravnavi zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ni mogoče obravnavati vsebinskih vprašanj, ki se nanašajo na samo utemeljenost ali neutemeljenost tožbe oziroma na zakonitost ali nezakonitost izpodbijanega akta (sklepa). Zato tozadevne navedbe tožeče stranke (kot tudi odgovori tožene stranke) v zvezi s tem niso relevantne oziroma vsaj ne odločilne. Vsebinska utemeljenost tožbe se bo presojala šele v nadaljevanju tega upravnega spora v zvezi z glavno stvarjo.

Po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru vsebinsko ne gre le za zahtevo za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa (čeprav se predlog tožeče stranke glasi na zadržanje izvršitve), saj tako zadržanje, glede na vsebino izpodbijanega sklepa niti ni mogoče (izpodbija se sklep o zavrženju vloge, ki se ne izvršuje, ampak je kljub svoji pomembnosti procesne narave), ampak tudi, glede na (citirano) vsebino predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (3. odstavek 32. člena ZUS-1). Po tem predlogu naj bi sodišče zadržalo vse odločitve o dodelitvi sredstev v postopku spornega javnega razpisa za univerze ... ter za obe visokošolski ustanovi. S takim posegom bi po mnenju sodišča prve stopnje prišlo do nesorazmernosti prizadetosti koristi navedenih visokošolskih zavodov oziroma univerz, ki dejansko pokrivajo celotno Slovenijo, v razmerju do koristi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje meni, da zadržanje celotnega javnega razpisa za območje (skoraj) celotne Slovenije le zaradi tega, ker sta bili vlogi tožeče stranke zavrženi (kot prepozni), ne bi ustrezalo načelu sorazmernosti.

Sodišče prve stopnje navaja, da v primeru, če bo v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bo morala tožena stranka njeno vlogo vsebinsko obravnavati, po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne bo izgubila materialnega upravičenja do dodelitve pripadajočih razvojnih sredstev, kar nenazadnje v odgovoru na tožbo poudarja tudi tožena stranka sama, ko navaja, da bo tožeča stranka v primeru zanjo ugodnega izida pridobila pravno podlago za vsebinsko presojo njenih vlog, skladno z merili, določenimi z javnim razpisom in morebitno upravičenostjo do sredstev za razvojne naloge. Tako stališče ima podlago tudi v predpisih, od Ustave Republike Slovenije (zagotavljanje načela učinkovitosti sodnega varstva) do predpisov, na katere se sklicuje tožena stranka (pravilnik).

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožeča stranka ponavlja svoje navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja:S tem, ko bi bila sprejeta odločitev o zadržanju izvršitve o dodelitvi sredstev v postopku navedenega javnega razpisa, ne bi nasprotni stranki v postopku nastala nikakršna škoda oziroma bi bila morebitna škoda le neznatnega pomena, saj bi takšna odločitev pomenila le, da bi se sredstva iz javnega razpisa s tem, ko bi se upoštevala tudi vloga tožeče stranke, pravičneje razdelila. Pomenila bi le, da se izvrševanje sklepov o izbiri in izvrševanje pogodb, podpisanih s strani prejemnikov sredstev, zadrži za zelo kratek čas. Prav tako izdaja začasne odredbe nikakor ne bi bila v nasprotju z javno koristjo, ampak kvečjemu nasprotno. Meni, da javno korist moramo obravnavati glede na celotno Republiko Slovenijo. Razdelitev sredstev je zaradi neupoštevanja oziroma zavrženja vloge tožeče stranke izrazito neenakomerna, saj je tako večino sredstev iz razpisa pridobila Univerza C. Takšno stanje vsekakor ni in ne more biti v skladu z javno koristjo, prav tako tudi ni v skladu z načelom pravičnosti. Načelo javne koristi nedvomno zahteva, da bo takšna odločitev v skladu s koristjo celotnega prebivalstva Republike Slovenije. Javna korist bi se v primeru, da bi se glavni spor razrešil v njeno korist, nedvomno povečala, saj bi se sredstva tako enakomerneje razdelila, s tem pa zmanjšal razvojni zaostanek severovzhodnega dela Republike Slovenije.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep tudi obširno navaja svoje tožbene ugovore.

Tožeča stranka smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi zoper izpodbijani sklep, ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek in sprejme zahtevano začasno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je dalo utemeljene razloge za zavrnitev predlagane zahteve za izdajo začasne odredbe in pravilno citiralo določbe 32. člena ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen in utemeljen uvodni poudarek sodišča prve stopnje, da ob obravnavi zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ni mogoče obravnavati vsebinskih vprašanj, ki se nanašajo na samo utemeljenost ali neutemeljenost tožbe oziroma na zakonitost ali nezakonitost izpodbijanega akta (sklepa). Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča tozadevne navedbe tožeče stranke, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, v zvezi s tem niso relevantne oziroma vsaj ne odločilne. Vsebinska utemeljenost tožbe se bo presojala šele v nadaljevanju tega upravnega spora v zvezi z glavno stvarjo.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru vsebinsko ne gre le za zahtevo za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa (čeprav se predlog tožeče stranke glasi na zadržanje izvršitve), saj tako zadržanje, kot to pravilno utemeljuje sodišče prve stopnje, glede na vsebino izpodbijanega sklepa, niti ni mogoče (izpodbija se sklep o zavrženju vlog - ker nista bili dani v roku oziroma sta prepozni, ki se ne izvršuje, ampak je kljub svoji pomembnosti procesne narave), ampak tudi, glede na vsebino zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (3. odstavek 32. člena ZUS-1). Zato ima po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prav, ko navaja, da naj bi po zahtevi tožeče stranke sodišče zadržalo vse odločitve o dodelitvi sredstev v postopku spornega javnega razpisa za navedene univerze ter za obe visokošolski ustanovi in bi s takim posegom, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prišlo do nesorazmernosti prizadetosti koristi navedenih visokošolskih zavodov oziroma univerz, ki dejansko pokrivajo celotno Slovenijo, v razmerju do koristi tožeče stranke. Tudi pritožbeno sodišče smatra, da zadržanje celotnega javnega razpisa za območje (skoraj) cele Slovenije le zaradi tega, ker sta bili vlogi tožeče stranke zavrženi, ne bi ustrezalo načelu sorazmernosti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v primeru, če bo v upravnem sporu uspela in bo morala tožena stranka njeno vlogo vsebinsko obravnavati, ne bo izgubila materialnega upravičenja do dodelitve pripadajočih razvojnih sredstev, kar poudarja tudi tožena stranka sama, ko navaja, da bo tožeča stranka v primeru zanjo ugodnega izida pridobila pravno podlago za vsebinsko presojo njenih vlog, skladno z merili, določenimi z navedenim javnim razpisom in morebitno upravičenostjo do sredstev za razvojne naloge.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 utemeljeno zavrnilo, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso podani pogoji za njeno izdajo in bi izdaja te začasne odredbe v zahtevani vsebini pomenila nesorazmeren poseg v javne koristi oziroma koristi drugih univerz in drugih visokošolskih zavodov, tožeča stranka pa (glede na navedeno) tudi ni izkazala, da ji grozi težko popravljiva škoda v smislu zakonskih določb (32. člena ZUS-1).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 76. člena, v zvezi z 72. členom, 1. odstavkom 82. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.