Jedro

Obtoženec je državljan Kosova, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče. Začasno bivališče naj bi imel prijavljeno nekje v bližini R.v Republiki Hrvaški, vendar podrobnejšega naslova ni vedel. Zagovornik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da mu je bila na Hrvaškem izdana delovna viza, kakor tudi to, da ima v Republiki Sloveniji sorodnike (to naj bi bila neka D.B.), ki da lahko zagotovi, da obtoženec ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe te dve okoliščini premalo tehtno jamstvo, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost v naši državi ostal in tako počakal na takšen ali drugačen izid kazenskega postopka.

Nenadzorovano prehajanja državnih meja namreč pomeni ogrozitveni faktor za pravni red vsake države, zlasti pa to velja za sedanje pogoje pandemije COVID- 19, ko pomeni izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnim prehajanjem državnih meja tudi grožnjo za zdravje ljudi, zaradi česar se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v K. je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je pri obtoženemu L.A. priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še vedno podan, zaradi česar je pripor zoper obtoženca iz istega pripornega razloga podaljšal. 2. Zoper ta sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni več podan in da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Obtožba je v tej zadevi postala pravnomočna, saj se kazenski postopek nahaja v fazi glavne obravnave, kar z drugo besedo pomeni, da o utemeljenosti suma v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne more biti nikakršnega dvoma. Kolikor pa zagovornik to utemeljenost suma skuša omajati z vprašanji, ki so povsem dejanske narave, pa mu je potrebno povedati, da je ugotavljanje dejanskega stanja prepuščeno razpravljajočemu senatu in da se sodišče s temi vprašanji pri odločanju o priporu, kolikor presegajo potrebno za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, ukvarjati ne more.

5. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen tudi tisti del zagovornikove pritožbe, ki se nanaša na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec je državljan Kosova, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče. Začasno bivališče naj bi imel prijavljeno nekje v bližini R. v Republiki Hrvaški, vendar podrobnejšega naslova ni vedel. Zagovornik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da mu je bila na Hrvaškem izdana delovna viza, kakor tudi to, da ima v Republiki Sloveniji sorodnike (to naj bi bila neka D.B.), ki da lahko zagotovi, da obtoženec ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe te dve okoliščini premalo tehtno jamstvo, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost v naši državi ostal in tako počakal na takšen ali drugačen izid kazenskega postopka. Dejstvo ostaja, da obtoženca na bivanje v naši državi ne veže prav nikakršna navezna okoliščina in da se je na ozemlju Republike Slovenije znašel izključno zaradi storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja da so, ob upoštevanju predpisane kazni od treh do desetih let zapora, podane okoliščine, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost iz naše države pobegnil in se tako skušal izogniti takšnemu ali drugačnemu zaključku kazenskega postopka. O pripornem razlogu begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP tako ni nikakršnega dvoma.

6. Podaljšanje pripora zoper obtoženca je utemeljeno tudi v luči kriterijev iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. Že upoštevaje naravo pripornega razloga samega se izkaže pripor kot neogibno potreben ukrep za dokončanje kazenskega postopka, nenazadnje pa je utemeljen tudi z vidika zagotavljanja varnosti ljudi. Nenadzorovano prehajanja državnih meja namreč pomeni ogrozitveni faktor za pravni red vsake države, zlasti pa to velja za sedanje pogoje pandemije COVID-19, ko pomeni izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnim prehajanjem državnih meja tudi grožnjo za zdravje ljudi, zaradi česar se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep. Glede na ugotovljeno neogibnost pripora pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve tega ukrepa z milejšim, tako, kakor to v svoji pritožbi navaja zagovornik.

7. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.