Jedro

Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj tožnik nima pravnega interesa za ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršitve inšpekcijske odločbe, glede na pritožbene navedbe pa je pojasnil tudi, da se postopek po določbah 156.a člena ZGO-1 začne in vodi na zahtevo stranke in da je od njene volje odvisno, ali bo uveljavljala odlog izvršbe ali ne in iz katerega izmed razlogov po navedenem členu bo to uveljavljala.

Iz časovnega poteka vlaganja vlog, s katerimi je poskušal tožnik doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov. Pri tem je nepomembno, da sta bila zadnja dva na isti dan poslana še po pošti. Ker je organ tretji predlog za odlog izvršbe zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja prejel oziroma mu je bil posredovan pred vložitvijo oziroma prejemom zadnjega predloga za odlog (nanj se nanaša izpodbijani sklep), je z vidika vrstnega reda obravnavanja zadev ravnal pravilno, ko je najprej obravnaval prej prispeli predlog. Z njim je tožnik izrazil svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjski upravni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega inšpekcijskega organa št. 06122-1049/2013/105 z dne 3. 11. 2014. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je drugostopenjski organ navedeno pritožbo zavrgel, ker je ugotovil, da jo je vložila neupravičena oseba. Prvostopenjski organ je namreč z izpodbijanim sklepom tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ugodil, zato tožnik za njegovo izpodbijanje ne izkazuje pravnega interesa. Ker se je postopek začel in vodil na podlagi tožnikove zahteve, se pritožbeni organ do drugih pritožbenih navedb ni opredeljeval, pojasnil je le, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne pozna podrednega zahtevka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in upravnemu organu v tožbi očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker da se ni opredelil do njegovega ključnega argumenta, da ni vseeno, na kateri podlagi se odloži izvršba oziroma, da je odlog izvršbe na podlagi potrdila občine zanj zaradi „časovne komponente“ bolj ugoden kot odlog izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Ugotovitev, da v tem primeru ni podan pravni interes, naj bi bila pravno zmotna, saj je zanj ključnega pomena, da se izvršba odloži do spremembe prostorskih aktov občine, ko bo ponovno vložil vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sklicuje se tudi na predlog za spremembo 156.a člena ZGO-1, ki čas odloga izvršbe na podlagi potrdila občine podaljšuje na pet let. Meni, da bi drugostopenjski organ moral upoštevati, da je bil v času, ko je vložil predlog za odlog izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, v teku že postopek za odlog izvršbe na podlagi potrdila občine. Vložitev novega predloga ne pomeni, da se je odpovedal prvemu predlogu. Ker je po določbah 156.a člena izvršbo mogoče odložiti le enkrat, meni, da postopki za odlog izvršbe niso medsebojno neodvisni. V zvezi s tem se sklicuje na načelo enakosti iz 14. člena Ustave in na načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Gradbeni inšpektor naj bi s tem, ko je odločil o drugem predlogu za odlog izvršbe, čeprav o prvem še ni bilo odločeno, kršil 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in s tem tožniku onemogočil odlog izvršbe na podlagi potrdila občine, ki bi mu omogočal odlog za obdobje treh let, po predlogu novele ZGO-1F pa celo za pet let. Pojasnjuje, da je nov predlog vložil, ker se je zaradi predvidenega datuma rušenja (4. 11. 2014) znašel v brezizhodni situaciji.

Tožnik opozarja, da je 2. 11. 2014 vložil dva predloga za odlog izvršbe in sicer na podlagi dopolnjenega potrdila občine z dne 27. 10. 2014 ter na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Prva vloga naj bi bila poslana ob 11.03 uri, druga pa ob 11.04 uri, zato se mu postavlja vprašanje, zakaj je inšpektor najprej obravnaval drugi predlog. Ravnanje inšpektorja naj bi bilo nerazumljivo tudi zato, ker je tožnik 10. 10. 2014 na podlagi potrdila občine z dne 9. 10. 2014 že predlagal odlog izvršbe, zoper sklep o zavrnitvi tega predloga pa se je pritožil. Navaja, da obstaja sum, da je gradbeni inšpektor najprej odločil o odlogu izvršbe na podlagi vloge za spremembo gradbenega dovoljenja, da bi s tem tožniku preprečil odlog izvršbe na podlagi tretje alineje 156.a člena ZGO-1. Meni, da bi bilo v taki procesni situaciji edino logično, da bi inšpekcijski organ najprej obravnaval predlog za odlog izvršbe na podlagi potrdila občine in nato predlog za odlog izvršbe na podlagi spremembe gradbenega dovoljenja.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo (pravilno sklep – op. sodišča) odpravi in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka po Zakonu o odvetniški tarifi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je sklep drugostopenjskega organa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno njegovemu predlogu za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe na podlagi četrte alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. Sodišče se strinja z razlogi pritožbene odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), da tožnik za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno njegovi zahtevi, nima pravnega interesa. Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj tožnik nima pravnega interesa za ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršitve inšpekcijske odločbe, glede na pritožbene navedbe pa je pojasnil tudi, da se postopek po določbah 156.a člena ZGO-1 začne in vodi na zahtevo stranke in da je od njene volje odvisno, ali bo uveljavljala odlog izvršbe ali ne in iz katerega izmed razlogov po navedenem členu bo to uveljavljala. S tem se je po presoji sodišča opredelil do vseh pravno relevantnih pritožbenih razlogov. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa ne izhaja zahteva po opredeljevanju organa do navedb strank, ki za odločitev niso pravno pomembne in do tistih, ki so očitno neutemeljene (tako npr. Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999). Da gre v obravnavanem primeru za take navedbe, bo obrazloženo v nadaljevanju.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik 14. 7. 2014 vložil prvi predlog za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe, in sicer iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, ter mu priložil potrdilo Občine Piran z dne 10. 7. 2014. Predlagani odlog izvršbe je bil s sklepom z dne 21. 7. 2014 zavrnjen, tožnik pa 10. 10. 2014 obveščen, da bo pooblaščeni izvršitelj na njegove stroške 4. 11. 2014 začel z odstranjevanjem nelegalnih objektov. Drugi odlog na podlagi iste alineje je nato predlagal 10. 10. 2014 in mu priložil dopis Občine Piran z dne 9. 10. 2014, predlog pa je 14. 10. 2014 še dodatno obrazložil. Organ je s sklepom z dne 17. 10. 2014 ta predlog zavrnil, tožnik se je pritožil, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 3. 11. 2014 pritožbi ugodil, izpodbijani sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Pritožbeno odločbo je prvostopenjski organ prejel 4. 11. 2014, torej po odložitvi izvršbe na podlagi tožnikovega tretjega predloga z dne 30. 10. 2014 (po elektronski pošti in 2. 11. 2014 priporočeno po pošti) iz razloga vložene zahteve za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja (četrta alineja prvega odstavka 156. a člena). Tožnik je namreč v vmesnem času (po vloženi pritožbi in pred odločitvijo o njej) vložil še dva predloga za odlog izvršbe na podlagi 156. a člena ZGO-1 (ponovno pa tudi po ZUP, kar za obravnavano zadevo ni pomembno): omenjeni tretji predlog z dne 30. 10. 2014 po elektronski pošti in 2. 11. priporočeno po pošti, 2. 11. 2014 pa je priporočeno po pošti vložil še četrti predlog (razlog iz tretje alineje), tokrat s priloženim dopisom občine z dne 27. 10. 2014. Upravni organ je zadnja predloga prejel tudi 3. 11. 2014. O tretjem predlogu z datumom 30. 10. 2014 je odločil s sklepom z dne 3. 11. 2014, mu ugodil in izvršbo odložil do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvršba, napovedana za 4. 11. 2014, zato ni bila opravljena.

Iz navedenega časovnega poteka vlaganja vlog, s katerimi je poskušal tožnik doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov. Pri tem je nepomembno, da sta bila zadnja dva na isti dan poslana še po pošti. Ker je organ tretji predlog za odlog izvršbe zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja prejel oziroma mu je bil posredovan pred vložitvijo oziroma prejemom zadnjega predloga za odlog (nanj se nanaša izpodbijani sklep), je z vidika vrstnega reda obravnavanja zadev ravnal pravilno, ko je najprej obravnaval prej prispeli predlog. Z njim je tožnik izrazil svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja.

Poleg tega niti ne drži tožbena navedba, da je tožnik 2. 11. 2014 po pošti najprej vložil četrti predlog ob 11.04 in nato tretjega ob 11.03, saj iz listin upravnega spisa to ne izhaja. Iz ovojnice, pripete tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe, ker je vložil predlog za spremembo gradbenega dovoljenja (razlog iz četrte alineje prvega odstavka 156.a člena), je razvidno, da je ta predlog vložil 2. 11. 2014 ob 11.04, iz ovojnice, pripete predlogu za odlog izvršbe na podlagi potrdila občine o spremembi prostorskega akta (razlog iz tretje alineje istega člena) pa, da je ta predlog vložil 2. 11. 2014 ob 11.05. Očitek o kršitvi vrstnega reda odločanja o tožnikovih predlogih je neutemeljen tudi z vidika odločanja o njegovem predlogu z dne 10. 10. 2014. Prvostopenjski organ je namreč odločbo drugostopenjskega organa o odpravi sklepa o zavrnitvi njegovega drugega predloga za odlog izvršbe z dne 10. 10. 2014 prejel 4. 11. 2014. Z vidika določb ZUP pa je nov predlog za odlog izvršbe (tudi iz istega razloga) dopusten, če prejšnjemu predlogu zavezanca ni bilo ugodeno, pa se je spremenilo dejansko stanje (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), ali je bil prejšnji predlog zavržen. Prav tako zavrnitev predloga po eni od alinej 156. a člena ZGO-1 ne preprečuje zavezancu vložitve novega po kateri od ostalih alinej.

Neupoštevna so tudi tožbena stališča o tem, da bi bilo logično najprej obravnavanje ponovnega predloga za odlog izvršbe na podlagi tretje alineje prvega odstavka 156. a člena ZGO-1, ker da je bil na tej zakonski podlagi že predlagan odlog izvršbe in s tem v zvezi v teku pritožbeni postopek. Po tretjem odstavku 292. člena ZUP pritožba zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku namreč ne zadrži izvedbe izvršbe, torej tudi ne odločanja organa o nadaljnjih predlogih zavezanca, ki se nanašajo na izvajanje izvršilnega postopka.

V predloženih upravnih spisih tudi ni podlage za tožnikov sum, da je gradbeni inšpektor odločil o odlogu izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, ker bi želel obiti odločbo pritožbenega organa z dne 3. 11. 2014 in jima preprečiti odlog izvršbe na podlagi 3. alineje 156.a člena ZGO-1. Kot rečeno, je upravni organ po podatkih spisa to odločbo prejel po izdaji sklepa o odlogu izvršbe z dne 3. 11. 2014. Ne gradbeni inšpektor ne pritožbeni organ pa nista bila dolžna razmišljati o „logiki“ inšpekcijskega zavezanca glede vrstnega reda vlaganja predlogov, saj je razpolaganje z zahtevki v domeni strank. Tožnik namreč po ugotovitvi, da bi bil odlog izvršbe iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1 zaradi predpisanega trajanja odložitve zanj morebiti ugodnejši (sklicuje se na predlog novele ZGO-1F o podaljšanju odloga na pet let), ne more naknadno zatrjevati, kakšen bi dejansko moral biti vrstni red odločanja in s tem utemeljevati nezakonitost odločitve, s katero je bilo njegovemu predlogu ugodeno. Če je tožnik, kot priznava v tožbi, 29. 10. 2014 vložil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja izključno zato, da bi lahko predlagal odlog izvršbe in na ta način zadržal rušitev, predvideno za 4. 11. 2014, in mu je to uspelo zaradi ugodene zahteve, se ne more izogniti niti drugim posledicam take odločitve.

Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. S pritožbo v upravnem postopku je tožnik izpodbijal odločitev o odlogu izvršbe po predlogu z dne 30. 10. 2014 (po elektronski pošti) oziroma z dne 2. 11. 2014 (vložena po pošti) iz razloga vložene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Za navedeno kršitev ZUP bi šlo, če bi upravni organ že odločal o isti upravni stvari, tj. če bi šlo za odločanje o enaki dejanski in pravni podlagi. Zahtevi tožnika z dne 10. 10. 2014 in 30. 10. 2014 (oz. 2. 11. 2014) pa nimata enake dejanske in pravne podlage. Pravna podlaga za odločanje o predlogu z dne 10. 10. 2014 je namreč tretja alineja prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, za katero se pravna odločilna dejstva nanašajo na predlagane spremembe prostorskega akta. Pravna podlaga za odločanje o predlogu z dne 30. 10. 2014 (oz. 2. 11. 2014) pa je četrta alineja prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, za katero je odločilno dejstvo vložitev popolne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Z njim je tožnik izrazil svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja.

Ker za odločitev v zadevi ostale navedbe niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).