Jedro

Ker je med pravdnima strankama sporno, ali je krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe podan, bi morala tožeča stranka poleg tožbe na izpraznitev stanovanja podati tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev najemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja v izmeri 101 m2 na naslovu D., parc. št. 984, vl. št. 2297, k. o. X. (točka 1 izreka). Zahtevku, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo denarnega zneska iz naslova neplačane najemnine ter neplačanih stroškov je po temelju ugodilo (točka 2 izreka), odločanje o stroških postopka pa odložilo za končno odločbo.

2. Zoper zavrnilni del (točka 1 izreka) prvostopenjske sodbe se pritožuje tožeča stranka. Poudarja, da je najemno razmerje že bilo odpovedano s pisno odpovedjo najemne pogodbe, kar je med pravdnima strankama nesporno. V konkretnem primeru zato zadošča zgolj zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja. Če je sodišče menilo, da tožba ni sklepčna, bi moralo tožečo stranko na to opozoriti že ob vložitvi tožbe. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je iz razlogov nesklepčnosti zavrnilo zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja, o temelju zahtevka glede plačila neplačanih zneskov najemnine in stroškov pa je odločalo z vmesno sodbo. Ob tem velja pripomniti, da se bo v nadaljevanju postopka sodišče moralo opredeliti tudi do vseh ostalih trditev pravdnih strank in pobotnih ugovorov toženca, ki jih izpodbijana odločba (še) ne vsebuje (med drugim tudi pobotni ugovor na povrnitev vlaganj, podan na naroku 16. 9. 2013).

6. V skladu s 112. členom SZ-1 lahko lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo z odpovednim rokom, ki ne sme biti krajši od 90 dni. Ob sporu se najemna pogodba odpoveduje s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti (tretji odstavek 112. člena SZ-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki glede stanovanja v večstanovanjski hiši v letu 1995 sklenili najemno pogodbo, in sicer za nedoločen čas. Ker je med pravdnima strankama sporno, ali je krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe podan (1), bi morala tožeča stranka poleg tožbe na izpraznitev stanovanja podati tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev najemne pogodbe. Odpoved najemne pogodbe s strani lastnika stanovanja je namreč pod posebnim varstvom zakona, zato je odločanje o tem v primeru spora preneseno na sodišče (2). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen, saj iz sicer popolno opisanega življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica. Zmotno je sicer stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka poleg izpraznitvenega zahtevka morala podati še ugotovitveni zahtevek. Tožba na odpoved najemne pogodbe je namreč oblikovalna, saj se z njo zahteva sprememba pravnega stanja oziroma razmerja. Ker med pravdnima strankama najemno razmerje še obstaja, se odpovedi ni mogoče izogniti in neposredno uveljavljati izpraznitvenega zahtevka.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki sodišču očitajo pomanjkljivo materialno procesno vodstvo. Po določbi 285. člena ZPP mora sicer sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Vendar t. i. pojasnilna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Prekomerna pomoč stranki bi namreč lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega je sodna praksa enotna, da materialno-pravdnega vodstva pri (pre)oblikovanju tožbenih zahtevkov ni. Ker je toženec že v okviru svojih trditev v odgovoru na tožbo opozoril, da se ne strinja z navedbami glede odpovedi pogodbe, bi morala tožeča stranka sama ustrezno reagirati, tudi s postavitvijo (dodatnega) tožbenega zahtevka, pa tega ni storila.

8. Tožeča stranka je tako v tožbi kot tudi na glavni obravnavi 7. 9. 2012 navajala, da vztraja pri odpovedi najemne pogodbe, pri čemer ustreznega zahtevka ni postavila. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila njena dolžnost oziroma dolžnost njene pooblaščenke, da v okviru trditvenega in dokaznega bremena tovrstni zahtevek tudi poda (212. člen ZPP). Sodišče mora namreč pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati (3).

9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Na nestrinjanje z odpovedjo najemne pogodbe opozori toženec že v odgovoru na tožbo (list. št. 10 do 15).

(2) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 521/2000 z dne 19. 4. 2011. (3) Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008.