Jedro

Po ustaljeni sodni praksi ima toženka v zadevah javnih razpisov določena polja proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Vendar pa vse to pa ne izključuje obveznosti toženke, da poda ustrezno (četudi skupno) vsebinsko obrazložitev tožnikovega projekta glede vsakega posameznega kriterija glede na doseženo število točk, katere preizkus je možno opraviti v (morebitnem) upravnem sporu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6150-112/2019/2 z dne 27. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se v sofinanciranje ne sprejme projekt tožnika z naslovom .... V obrazložitvi je uvodoma pojasnil, da gre za obravnavanje prijave tožnika na redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2020 (JPR-MV-2020), katerega namen je podpora medijem pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so v skladu s 4. členom Zakona o medijih (ZMed) pomembne za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Predmet javnega razpisa je sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih programov, televizijskih programov, elektronskih publikacij. Prijavitelji so morali izpolnjevani pogoje, povzete v 4. 1 točki razpisnega besedila, pogoji sodelovanja so bili predmet preverjanja pred začetkom ocenjevanja. Pri izboru projekta je organ upošteval razpisna merila iz 8. točke JPR ter obrazložitev teh meril v Navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge, ki so bila objavljena na spletni strani upravnega organa in so bila del razpisne dokumentacije. Spodnja meja doseženega števila točk, pri kateri je projekte - v okviru finančnih možnosti oziroma glede na višino razpoložljivih sredstev - še bilo možno sofinancirati, je bilo na področju A 330 točk (od 500 možnih), na področju B pa 340 točk (od 575 možnih). V nadaljevanju je upravni organ predstavil tabelo z navedbo števila točk, ki jih je strokovna komisija dodelila obravnavanemu projektu za posamezno merilo, in skupno število točk ter obrazložitev ocene projekta. Ker je projekt dosegel 174 točke, kar je manj kot polovica vseh možnih točk, se ga ne more predlagati za sofinanciranje.

2. Tožnik je vložil tožbo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (peti odstavek 94. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK)). Meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po 8. 3 točki Razpisne dokumentacije je vsak član strokovne komisije samostojno ocenil in točkoval vsak posamezen projekt. Skupno število točk, ki jih prejme posamezen projekt, predstavlja vsoto točk, ki so jih posameznemu projektu dodelili vsi člani strokovne komisije. Po 8.1.2. točki Razpisne dokumentacije je možno 100 točk po posameznem članu komisije oziroma skupno 500 točk. Pri ocenjevanju so morali člani komisije upoštevati tudi Navodila prijaviteljem za izdelavo vloge. Merila iz tabele ustrezajo merilom, določenim z desetim odstavkom 4. a člena ZMed in drugim odstavkom 10. člena Uredbe o izvedbi letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev. Pri tem mora strokovna komisija ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka 119. člena ZUJIK programe razvrstiti glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega programa oziroma projekta, kot so bili določeni v objavi razpisa ter o razvrstitvi napisati poročilo, v katerem morajo biti natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih programov oziroma projektov. Po Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov strokovna komisija sestavi predlog s strokovno oceno in število doseženih točk in vsebinsko utemeljitvijo ocene. Iz osmega odstavka 4. a člena ZMed pa še izhaja, da pri presoji meril, določenih v tem zakonu in podzakonskih aktih, strokovna komisija izhaja iz izsledkov rednih letnih raziskav stanja medijskega pluralizma v RS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ta ni zadostila vsem citiranim predpisom, saj pri posameznemu kriteriju ni zaslediti obrazložitve oziroma razlogov v zvezi z dodeljenim številom točk. Npr. v točki 1 meril ''kakovost'' je iz tabele razvidno prejeto število točk - 15 točk. Kakšne obrazložitve glede osnovnih novinarskih/medijskih kompetenc ni. Prav tako ni obrazloženo, v kakšni meri, in če sploh, so bile upoštevane tudi ustrezne priložene reference medija - tožnika in novinarjev. Enako velja za vse ostale točke v merilu 1, kot tudi v ostalih točkah meril 2 - 7. Nobena nima obrazložitve. Tudi domnevni vsebinski del obrazložitve ne ustreza pojmu obrazložitve. Po mnenju tožnika iz le-te izhaja zgolj bežen poskus pokritja vseh kriterijev, ki pa ne omogočajo preveritve, saj gre praviloma le za prepis zakonske dikcije s pripisom besede ali dveh, da predstavlja domnevno vezano besedilo. Ni jasno, kako je organ prišel do zaključkov, kot izhajajo iz tega dela obrazložitve. Niti ni navedeno, v kakšni meri, če sploh in katere izsledke iz rednih letnih raziskav medijskega stanja v RS je organ upošteval pri presoji izpolnjevanja meril. Točkovanja tako sploh ni mogoče preizkusiti, niti se ni mogoče do njega opredeliti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določbe postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 100. člena ZUJIK in prvim odstavkom 214. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 119. člena ZUJIK. Storjene so bile tudi očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja, saj je očitno, da se pri sprejemu odločitve ni izhajalo iz izsledkov rednih letnih raziskav medijskega prostora, s čimer je bila tudi storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Kot dokaz je navedel listine. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in se pri tem sklicevala na sodno prakso (I U 853/2017, I U 1693/2012, II U 422/2013). Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev povrnitve stroškov tega postopka tožniku.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločitev upravnega organa, ki je zavrnil sofinanciranje tožnikovega projekta.

6. Tožnik kot poglavitno ugovarja bistveno kršitev določb postopka, ker se odločitve organa, zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, ne da preizkusiti.

7. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanja pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt prejel skupno 174 točk, upoštevaje merila iz javnega razpisa, točkovanje posameznih meril je razvidno iz preglednice, vsebina strokovnega mnenja komisije pa iz obrazložitve na strani 5 izpodbijane odločbe. To strokovno mnenje (oziroma njegov povzetek) predstavlja tudi celotno obrazložitev ocenjevanja tožnikovega projekta.

9. Ta obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve, tudi v smislu interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju, kot to ugovarja tudi tožnik. Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi upravni organ moral navesti dejanske razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih. Tako npr. pri merilu 1 (kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave), pri katerem je tožnikov projekt prejel skupaj 15 točk, ni nobene obrazložitve po posameznih kriterijih: pri kriteriju ''kakovost'', pri katerem naj bi se ocenjevala osnovna novinarsko/medijsko posredovalno kompetenco, tj. profesionalno realizacijo programske vsebine, opisane v projektni prijavi, pri tem ocenjevanju pa upoštevane tudi priložene reference medija - prijavitelja ter novinarjev, ki bodo zaposleni pri projektu, je iz obrazložitve je razbrati le, da je predlagani projekt ''povprečno kakovosten''; pri kriteriju ''izvirnost'', kjer naj bi se ocenjevala inovativnost in ambicioznost prijavljene programske vsebine, je navedeno le, da je projekt ''le deloma izviren''; nadalje je pri kriteriju ''aktualnost'', kjer je pomembna družbena relevantnost programskih vsebin, posebej, v kakšni meri bodo programske vsebine naslavljale teme, pomembne za razvoj in napredek demokratične družbe, navedeno le, da je ''deloma aktualen''; in pri kriteriju ''komunikativnost'', kjer je mišljena interakcija med medijskim tekstom in občinstvom, pa je navedeno, da je projekt ''sorazmerno komunikativen''. Tožnik ima torej prav, ko trdi, da ni mogoče preizkusiti, v kakšni meri je bila sploh upoštevana njegova (precej obsežna - op. sod.) prijava oziroma na kakšni podlagi je prišlo do vsake posamezne ocene. Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju bi torej moral upravni organ (v povezavi s tožnikovo prijavo) konkretizirano obrazložiti, kar velja ne samo za dodelitev točk pri merilu 1, temveč tudi za dodelitev točk pri ostalih merilih - 2, 3, 6 in 7. Tožnik ima tako prav, da skope opisne navedbe (npr. v zvezi z merilom ''pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika'' je organ navedel le, da komisija projekta ni prepoznala kot pomembnega na področju razvoja slovenskega jezika, niti ne prepozna zahtevnih jezikovnih struktur in strokovne terminologije) v ničemer ne pojasnjujejo, kateri so bili vsebinski razlogi, ki so strokovno komisijo vodili do podelitve določenega števila točk. Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi, ki ni razdelana po posameznih kriterijih iz izpodbijane odločbe, ne izhaja vzročna zveza, ki bi pojasnila dodeljeno število točk – 174. Sodišče tako pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je že iz tega razloga izpodbijano odločbo treba odpraviti.

10. Pri tem sodišče pojasnjuje toženki, da je pri tej presoji upoštevalo tudi ureditev in naravo postopka dodeljevanja sredstev (kot to izhaja npr. iz sodb, na katere se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo, I U 853/2017, I U 1693/2012, II U 422/2013). Po ustaljeni sodni praksi (med drugim tudi iz citiranih sodb) ima toženka v zadevah javnih razpisov določena polja proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Vendar pa vse to pa ne izključuje obveznosti toženke, da poda ustrezno (četudi skupno) vsebinsko obrazložitev tožnikovega projekta glede vsakega posameznega kriterija glede na doseženo število točk, katere preizkus je možno opraviti v (morebitnem) upravnem sporu.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena).

12. Sodišče se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

13. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške postopka v višini 347,70 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.