Jedro

1. Lastniki posameznih poslovnih prostorov so se dogovorili za ključ delitve stroškov in ta dogovor je podpisal tudi toženec.

2. Ni sporen obstoj dogovora, po katerem je za neposredno plačilo dobaviteljem zadolžena tožeča stranka. Obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ji mora zato toženec v delu, kolikor po sklenjenem dogovoru odpade nanj, povrniti (776. člen Obligacijskega zakonika).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo obdržalo v celoti v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr.št. VL 1 dne 10.10.2008, tako da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 667,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2008 dalje do plačila in znesek 44,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2008 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 137,00 EUR in nadaljnje pravdne stroške prvostopenjskega postopka v višini 342,70 EUR. Prisojeni znesek 667,49 EUR se nanaša na obratovalne stroške skupnih prostorov v objektu AP, v katerem je tožnik lastnik poslovnega prostora, znesek v višini 44,78 EUR pa predstavlja že obračunane zamudne obresti od posameznih računov do 9.10.2008. 2. Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. Na prvem mestu izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni, da je napačen zaključek, da naj bi tožeča stranka s priloženimi dokazi dokazala, kolikšna je njena terjatev. Tožeča stranka ni konkretno, dovolj natančno in pregledno navedla, kateri natančno so zaračunani stroški, da bi jih lahko toženec preverjal in jih tožnici priznal. Med postopkom tožnica ni razmejila, kateri so fiksni stroški za elektriko, vodo in kanalščino, kateri pa je odgovarjajoči del stroškov, ki odpade na skupne prostore objekta. Iz računov ni moč razbrati, da bi se nanašali zgolj in le na tiste stroške, ki jih je neposredno moč naprtiti vsem solastnikom, med njimi tudi tožencu. Napačen je zaključek sodišča, da je bil toženčev ugovor glede obračuna terjatev pavšalen. Prav tožnica je namreč tista, ki ni nikoli pojasnila in specificirala računov tako, da bi jih lahko toženec ali povprečno razumen človek razumel. Toženec je ugotovil, da je tožeča stranka sprva zaračunavala stroške čiščenja, ki ga je opravljala njena delavka, kot da bi bila tam zaposlena le zaradi njih in 172 ur na mesec, kasneje pa je ta strošek znižala. Tožeča stranka ni hotel in ni pristala na zahteve tožene stranke, naj se sporazum o delitvi skupnih stroškov iz leta 1996 popravi, spremeni in prilagodi novim okoliščinam. Nevzdržno je, da je tožnica zaračunavala tožencu storitve oz. del skupnih stroškov po starih in preživetih merilih in ni pristala na predlagane spremembe. Tožnik ima lokal v objektu AP že vrsto let ne obratuje, zato ni bil dolžan prispevati k stroškom različnih dobaviteljev energije, komunalnim stroškom, stroškom čiščenja, odvoza smeti itd., če ti nastajajo na tistih delih AP, ki s poslovnimi prostori tožene stranke niso povezani. Obseg stroškov skupnega obratovanja se namreč povečuje zaradi intenzivnejše rabe prostorov v skupni rabi. Toženec pa se ne brani plačevati fiksne stroške skupnih prostorov, vendar le, če bi bili ti določeni in specificirani. Način uporabe skupnih prostorov bi morali lastniki posameznih delov stavbe dogovoriti s pogodbo o oblikovanju etažne lastnine in določiti obseg oz. ključ za delitev stroškov obratovanja teh prostorov. Toženec na vrsto in obseg skupnih obratovalnih stroškov nima in ni imel nobenega vpliva. Uporabljeni ključ delitve stroškov je bil sprejet v drugačnih okoliščinah in le kot nekaj začasnega. Tožnica bi morala svoj zahtevek podkrepiti najmanj še z izvedencem gradbene ali nepremičninske stroke, ki bi izkazal in dokazal, da so priložene položnice in stroški, ki jih je plačala, bili zares nujno potrebni stroški obratovanja. Toženec je tožečo stranko obvestil, da je nehal obratovati, zato bi morala tožeča stranka kot največji lastnik poslovnih prostorov pristopiti k ureditvi etažne lastnine. Sodišče je v zadevi tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je napačno in samovoljno zaključilo, da je pravna podlaga za tožničin zahtevek neupravičena obogatitev. Te pravne podlage tožnica ni zatrjevala, temveč je opirala zahtevek na 86. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in sporazum med solastniki iz leta 1996 o tem, kakšen je ključ delitve skupnih stroškov. Poleg tega je izrek sodbe, ker iz njega ni razvidno, da dolguje toženec tudi zamudne obresti, nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Pri obogatitvenih zahtevkih je sodišče vezano na izračun obogatitve na dan izdaje sodbe, zamudne obresti pa gredo tožnici le za čas, ko in če tožena stranka ne izpolni sodbe in sicer od poteka paricijskega roka dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi ne presega 2.000 EUR, je tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem sporu, pa je po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, torej ni dovoljeno izpodbijati, zato so vse toženčeve pritožbene trditve, ki merijo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, v pritožbenem postopku neupoštevne.

5. Pritožbeno sodišče je torej vezano na naslednje dejanske ugotovitve: - toženec je lastnik poslovnega prostora, ki se nahaja v objektu AP Tolmin, v katerem se nahajajo še drugi lokali in skupni prostori; - etažna lastnina za to nepremičnino ni urejena in lastniki posameznih poslovnih prostorov niso sklenili pogodbe o upravljanju; - lastniki posameznih poslovnih prostorov so se že leta 1996 dogovorili za ključ delitve stroškov čiščenja, odvoza smeti, vode, kanalščine, električne energije ter mestnega zemljišča in ta dogovor je podpisal tudi toženec; - tožeča stranka, ki je eden od lastnikov poslovnega prostora v objektu je (tudi) za toženca poravnala obratovalne stroške skupnih prostorov v objektu, in sicer stroške električne energije, čiščenja in komunalnih storitev v vtoževanem obdobju leta 2007 in 2008; - višina stroškov, ki po dogovorjenem ključu odpade na toženca in ki ga je zanj plačala tožnica, znaša 667,49 EUR.

6. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo celo vrsto računov, iz katerih je mogoče povsem jasno ugotoviti, da se nanašajo na dobavo električne energije (računi E.P.), na komunalne storitve (računi Javnega podjetja Komunala) in na čiščenje skupnih prostorov, vsakemu računu pa je priložen ustrezni obračun oziroma porazdelitev med posamezne lastnike poslovnih prostorov. Zato ne drži, da tožencu ni bila dana možnost argumentirano ugovarjati vtoževanim zneskom. Tudi ni videti razloga, da postopka etažne delitve in sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih ne bi predlagal sam toženec, ki trdi, da je sporazum leta 1996 zanj nepošten.

7. Za toženca torej očitno ni sporen obstoj dogovora, po katerem je za neposredno plačilo dobaviteljem zadolžena tožeča stranka. Obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ji mora zato toženec v delu, kolikor po sklenjenem dogovoru odpade nanj, povrniti (776. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ), enako kot tudi sorazmerni del čiščenja skupnih prostorov, torej storitve, ki jo je, kot trdi toženec, opravljala sama tožeča stranka.

8. Ker je toženec neutemeljeno odklanjal plačilo vtoževanih zneskov in bil v zamudi, dolguje tudi v sodbi določene zamudne obresti.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).