Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obrestni del zahtevka postavila nedoločno, saj ni opredelila začetka teka zakonskih zamudnih obresti. To je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove k popravi oziroma dopolnitvi zahtevka. Določno postavljen zahtevek je namreč pogoj za njegovo vsebinsko obravnavanje. Ločiti je namreč treba med formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi tožbe oziroma zahtevka.

Poziv sodišča k popravi nedoločnega zahtevka v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ni časovno omejen.

Odpravi vsebinskih pomanjkljivosti zahtevka pa je namenjena določba 285. člena ZPP, v kateri je urejeno materialno procesno vodstvo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, ki predstavlja sklep o stroških, se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tej točki delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 19.123,28 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, stranski intervenient pa svoje pravdne stroške nosi sam.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 8.479,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške pa tožena stranka in stranski intervenient nosita sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da iz nepremičnine ID znak: 0000-2269/2-0 prednostno poplača zavarovano terjatev tožeče stranke v višini 86.344,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tolarskih zneskov glavnic in dnevov zapadlosti, navedenih v I. točki izreka, do 1. 1. 2002 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da na nepremičnini ID znak: 0000-2269/2-0 obstoji ločitvena pravica za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke iz I. točke izreka te sodbe, zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka, tožena stranka in stranski intervenient vsak sam krijejo svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper III. točko izreka sodbe, ki predstavlja sklep o stroških postopka, pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Tožena stranka in stranski intervenient sta zoper I. in III. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, tožena stranka pa je pred tem vložila še posebno pritožbo zoper sklep o stroških, vsebovan v III. točki izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču v pritožbi zoper sodbo predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrže. V pritožbi zoper sklep o stroških pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep o stroških spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Stranski intervenient pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma zavrže tožbo, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila.

6. Senat pritožbenega sodišča je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 347. člena ZPP dne 9. 3. 2022 sklenil, da se v obravnavani zadevi razpiše obravnava. Za pripravo in vodenje obravnave je pooblastil sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter odločil, da bo ta o zadevi odločila kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP), saj je ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

7. Pritožbeno sodišče je pritožbeno obravnavo opravilo na narokih dne 6. 6. 2022 in 8. 7. 2022. Tožena stranka in stranski intervenient sta povzela pritožbene navedbe, tožeča stranka pa je nanje odgovorila. Tožena stranka in stranski intervenient sta dodatno navedla, da tožeča stranka hipoteke ni pridobila v višini vtoževanih zamudnih obresti, ker mora po določbah 14. in 16. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vpis hipoteke v zemljiško knjigo obsegati natančen opis vsebine pravice, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis in je tako potrebno poleg višine glavnice terjatve in valute, v kateri je ta izražena, navesti tudi zapadlost glavnice terjatve in začetek teka obresti. Iz opisa terjatve, zavarovane s hipoteko v danem primeru pa obresti niso razvidne niti ni določena njihova dospelost, saj se v zemljiški knjigi navaja, da terjatev dospe „ob odpoklicu“. V utemeljitev svojega stališča sta se sklicevala na zadevo VSL II Cp 1956/2011. Stranski intervenient je navedel še, da je dne 12. 10. 2020 vložil tožbo zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice in izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila ter da se zadeva vodi pod opravilno številko XI Pg 1797/2020 in še ni zaključena. Tožena stranka je v spis vložila navedeno tožbo.

8. Stranskemu intervenientu sta bila na naroku izročena drugopisa 8. in 9. pripravljalne vloge tožeče stranke, na kateri je odgovoril z vlogo z dne 13. 6. 2022, ki je bila poslana toženi stranki in tožeči stranki. Slednja je nanjo odgovorila na naroku. Z vlogo z dne 10. 6. 2022 pa je tožeča stranka odgovorila na materialnopravna naziranja tožene stranke v zvezi s sporno hipoteko tožeče stranke.

9. Pritožbeno sodišče je v dokazne namene vpogledalo v listine v spisu, v priložena spisa XI Pg 667/2013 in XI Pg 548/2013 ter v spis II P 2194/2014, ki ga je pribavilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov in pritožbenih navedb je presodilo, da pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo in tožene stranke zoper sklep o stroških nista utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

**K pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo (I. točka izreka)**

10. Pritožbeno sodišče bo na pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, ki so v bistvenem identične, podalo skupne odgovore, na ostale pa bo odgovorilo posebej.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka

11. Pritožbeno sodišče je razpisalo pritožbeno obravnavo in nanjo povabilo tožečo stranko, toženo stranko in stranskega intervenienta. Slednjemu je izročilo 8. in 9. pripravljalno vlogo tožeče stranke. S tem je odpravilo s strani stranskega intervenienta očitano bistveno kršitev določb postopka (kršitev njegove pravice do izjave), ki jo je sodišče prve stopnje storilo, ker stranskega intervenienta na obravnavo ni vabilo in ker mu ni izročilo v izjavo zgoraj navedenih pripravljalnih vlog.

12. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da je bila stranskemu intervenientu odvzeta možnost izjavljanja, pa pritožbeno sodišče pripominja, da teh pritožbeno sodišče ne bi moglo upoštevati, če se na kršitev svoje pravice intervenient ne bi odzval. Bistvo intervencije namreč ni pomoč stranki, pač pa izključno interes intervenienta samega – ki se v določeni fazi prekriva z interese stranke, na strani katere intervenira, vendar s tem, ko ji pomaga, varuje svoje interese.1 Glede očitane prekoračitve tožbenega zahtevka, poprave oziroma dopolnitve tožbe

13. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da je prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma neupravičeno ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek po poteku zakonskega prekluzivnega roka iz 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Navajata, da je tožeča stranka z vlogama z dne 23. 12. 2020 in 25. 1. 2021 postavila več tožbenih zahtevkov, da jo je sodišče prve stopnje s sklepoma z dne 15. 12. 2020 in 12. 1. 2021 pozvalo k popravi tožbe, vendar je ne bi smelo pozivati, da po izteku zakonskega prekluzivnega roka razširi tožbo še z uveljavljanjem več podrejenih tožbenih zahtevkov. Uveljavljanje več tožbenih zahtevkov poleg obstoječih ne more predstavljati poprave tožbe. Iz vlog tožeče stranke naj bi bilo razvidno, da je ta tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo postavila več eventualnih tožbenih zahtevkov, sprememba tožbenega predloga in – ali uveljavljanje tožbenega zahtevka poleg obstoječega pa predstavlja objektivno spremembo tožbe. Iz vsebine vlog tožeče stranke naj bi izhajalo, da je oblikovala več tožbenih zahtevkov za primer, da bi sodišče, če bi spoznalo, da prvotni zahtevek ni utemeljen, ugodilo novemu tožbenemu zahtevku (eventualna kumulacija tožbe). Za takšno preoblikovanje oziroma modifikacijo tožbenega zahtevka pa veljajo pravila o spremembi tožbe. Tej je tožena stranka nasprotovala, pri čemer naj bi šlo za nedopustno povečanje tožbenega zahtevka. Glavni in primarni dajatveni tožbeni zahtevek je namreč tožeča stranka s popravo tožbe postavila z vlogo z dne 23. 12. 2020, pod točko 2. S tem zahtevkom je uveljavljala prednostno poplačilo zavarovane terjatve v višini 86.344,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih glavnic v tedanji tuji valuti (EUR). Zgoraj navedena sklepa sodišča nista mogla predstavljati sklepov iz 285. člena ZPP, torej sklepov v okviru materialnega procesnega vodstva, temveč sta po vsebini to sklepa iz 108. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni postopala skladno s tema sklepoma, je bilo prvostopenjsko sodišče tožbo tožeče stranke dolžno zavreči in je z izpodbijano sodbo v tem oziru bistveno kršilo določbe ZPP.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 15. 12. 2020 pozvalo, da (med drugim) določno opredeli obrestni del terjatve v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja ločitvene pravice (če pri njem vztraja) in prednostnega poplačila iz nepremičnine zemljiška parcela 2269/2 k. o. 0000 (ID znak 0000-2269/2-0). Ugotovilo je, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tožbi nanaša na terjatev 86.344,07 EUR „z zakonitimi zamudnimi obrestmi do 1. 1. 2002 in pp“ in v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ni dovolj določen, saj ni opredeljen začetek teka zakonskih zamudnih obresti, ravno tako ni jasno, kaj obsega navedba „in pp“. Tožeča stranka je z 8. pripravljalno vlogo popravila oziroma dopolnila obrestni del tožbenega zahtevka tako, da je navedla zakonske zamudne obresti od zneskov glavnic, navedenih v EUR, od posameznih dnevov zapadlosti do 1. 1. 2002. 15. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko nato s sklepom z dne 12. 1. 2021 dodatno pozvalo: - da popravi obrestni del terjatve v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja ločitvene pravice in prednostnega poplačila iz nepremičnine ID znak 0000-2269/2-0 k. o. 0000 v skladu s sklepom o izvršbi oziroma zavarovanju, na katerem temelji pridobitev ločitvene pravice, - da se izjavi, na katerem sklepu o izvršbi oziroma zavarovanju temelji pridobitev ločitvene pravice na nepremičnini ID znak 0000-2269/2-0 in - da se izjavi, ali in kako je upoštevala delna plačila v skupni višini 142.000,00 EUR. Tožeča stranka je dopolnila tožbeni zahtevek tako, da je del terjatve, katere ločeno poplačilo zahteva, primarno uveljavljala v skupni višini glavnice in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti, podrejeno je vztrajala pri obrestovanju posameznih zneskov glavnic v EUR, še podrejeno pa je vztrajala pri obrestovanju zneskov, opredeljenih v SIT.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obrestni del zahtevka postavila nedoločno, saj ni opredelila začetka teka zakonskih zamudnih obresti. To je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove k popravi oziroma dopolnitvi zahtevka. Določno postavljen zahtevek je namreč pogoj za njegovo vsebinsko obravnavanje. Ločiti je namreč treba med formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi tožbe oziroma zahtevka. Uporaba določbe 108. člena ZPP namreč pride v poštev le v primeru formalnih pomanjkljivosti. Formalna pomanjkljivost je stvar procesnega prava; če se ne odpravi, je predvidena sankcija zavrženje tožbe. Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost zahtevka oziroma njegova nesklepčnost stvar materialnega prava. Nanaša se na dejansko podlago zahtevka in pogojuje odločitev o njegovi utemeljenosti. Šele ko je tožbeni zahtevek določen, je sposoben obravnavanja, to je presoje, ali je sklepčen. Zahtevek je lahko določen, čeprav je nesklepčen, ne more pa biti nedoločen zahtevek nesklepčen. Šele, ko je zahtevek določen oziroma popoln, je mogoče presojati njegovo sklepčnost. 17. Poziv sodišča k popravi nedoločnega zahtevka v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ni časovno omejen. Sodišče lahko postopa v skladu s prvim odstavkom 108. člena ves čas postopka, saj formalna pomanjkljivost preprečuje vsebinsko obravnavanje ne glede na fazo postopka. Če je bilo sodišče prve stopnje pri preizkusu popolnosti tožbe premalo natančno, lahko pride do sklepa o formalni pomanjkljivosti celo instančno sodišče, ki mora v takem primeru sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek z opozorilom, naj sodišče prve stopnje postopa po 108. členu ZPP.2 Pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki po skoraj osmih letih pravdanja daje možnost, da tožbo popravi, nezakonita in nedopustna ter v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, je ob povedanem neutemeljen.

18. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek po poteku zakonskega prekluzivnega roka iz 305. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev v višini 3.066.130,31 EUR, ki predstavlja glavnico 111.358,51 EUR in zakonske zamudne obresti od datumov zapadlosti dolga v letu 1991 do 1. 1. 2002 v skupnem znesku 2.954.771,78 EUR ter prijavi priložila obračune obresti. Poleg tega je prijavila tudi ločitveno pravico za poplačilo terjatve (med drugim) na nepremičnini ID znak 0000-2269/2-0, parc. št. 2269/2, vpisani pri vložku 2394 k. o. 0000. Ker ji je bila ta prerekana, je vložila (predmetno) tožbo, v kateri je (med drugim) zahtevala, da se iz prej navedene nepremičnine ločeno poplača njena terjatev v višini 86.344,07 EUR „z zakonitimi zamudnimi obrestmi do 1. 1. 2002 in pp.“ Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožeča stranka nedvomno prijavila tudi ločitveno pravico na obrestih, saj je te prijavila v kapitaliziranem znesku, v skladu z 2. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Zaradi postavitve nedoločnega zahtevka v tožbi zato ni bila prekludirana za uveljavljanje ločenega poplačila zakonskih zamudnih obresti.

19. Odpravi vsebinskih pomanjkljivosti zahtevka pa je namenjena določba 285. člena ZPP, v kateri je urejeno materialno procesno vodstvo. Ta nalaga sodišču, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Pravilo iz 285. člena ZPP ima naravo splošnega načela, v katerem posamezne sodnikove dolžnosti niso konkretizirane.3 Nanaša se tako na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja.4 Sodišče tako lahko da pobudo za spremembo stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka.5 Sodišče prve stopnje je torej tožečo stranko po tem, ko je ta določno postavila obrestni del zahtevka, ko je bil torej ta sposoben obravnavanja, utemeljeno pozvalo, naj postavi ta del zahtevka v skladu s sklepom o izvršbi oziroma zavarovanju, na katerem temelji pridobitev ločitvene pravice na zgoraj navedeni nepremičnini.

20. Tožeča stranka je primarno uveljavljala prednostno poplačilo terjatve v skupni višini glavnice in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti, podrejeno je vztrajala pri obrestovanju posameznih zneskov glavnic, izraženih v EUR, še podrejeno pa od zneskov glavnic, izraženih v SIT. Ker pa se višina tožbenega zahtevka zaradi tega ni spremenila, saj je znesek obresti, obračunanih od glavnic v EUR (te je tožeča stranka določila tako, da je preračunala glavnice iz SIT v EUR po tečaju 239,64 SIT za EUR) enak znesku obresti, obračunanih od glavnic v SIT, ta pa tudi enak kapitaliziranemu znesku obresti (2.305.175,22 EUR + 86.344,07 EUR)6 in ker ti temeljijo na isti dejstveni podlagi, gre za navidezno kumulacijo zahtevkov in torej ne gre za spremembo tožbe niti tožeča stranka ni uveljavljala drugega zahtevka, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 12. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno postopalo, ko o primarnem tožbenem zahtevku ni posebej odločilo.

21. Toženi stranki je sicer pritrditi, da od leta 1991 do 1. 1. 2002 evro ni bil plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji. Ta je bil tudi na območju Evropske unije (EU) uveden šele 1. januarja 1999 in bil prva tri leta po uvedbi nevidna valuta, ki se je uporabljala samo za računovodske namene in elektronska plačila. Tožena stranka ima torej prav, da je imel EUR (od 1. januarja 1999) lastnost tuje valute, nadalje, da se predpisi, ki so določali obrestno mero zamudnih obresti v Republiki Sloveniji, niso nanašali na tuje valute, temveč zgolj na domačo valuto, da terjatve tožeče stranke do tožene stranke ne izhajajo iz poslovnega (pravnega) razmerja, sklenjenega med pravdnima strankama, temveč tožeča stranka uveljavlja plačilo terjatev posameznih bivših delavcev podjetja B. (sedaj C. a. d.) iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu, da zaradi odstopa terjatev tožeči stranki ni mogla biti spremenjena njihova pravna narava ter da bi bila od glavnic, izraženih v EUR, tožeča stranka upravičena zahtevati zgolj zamudne obresti v višini, kot je bilo to določeno v tretjem odstavku 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar pa navedeno ni odločilno glede na to, da gre zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov ter glede na to, da so bili podlaga za prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke za poplačilo terjatve iz zgoraj navedene nepremičnine, sklep o zavarovanju Z 41/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 3. 2010 ter sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1039/2010 z dne 6. 9. 2010 in In 695/2010 z dne 16. 6. 2010, v katerih je obrestni del terjatve, v zavarovanje katere je bila dovoljena vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti na nepremičnini parc. št. 2269/2, vpisani v vl. št. 2394 k. o. 0000, naveden od zneskov glavnic, izraženih v SIT. Tudi v obračunih obresti, ki jih je tožeča stranka priložila prijavi terjatve, je obresti obračunala od glavnic, izraženih v SIT. Že iz tega razloga tožeča stranka ne more zahtevati prednostnega poplačila obrestnega dela zavarovane terjatve od posameznih zneskov glavnic, izraženih v EUR. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da ima tožeča stranka pravico do prednostnega poplačila zavarovane terjatve v višini 86.344,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnic, izraženih v SIT, kot je to navedlo v izreku izpodbijane odločbe.

22. Očitki sodišču prve stopnje, da je ravnalo v nasprotju s pravili, ki so določena v 285. členu ZPP, da je izmed štirih alternativno postavljenih ugotovitvenih tožbenih zahtevkov samo izbralo del tožbenega zahtevka oziroma samovoljno izoblikovalo dajatveni del tožbenega zahtevka, čeprav takšnega zahtevka tožeča stranka ni zahtevala, da je tožeči stranki s tem, ko je kar dvakrat naročilo popravo oziroma dopolnitev tožbenega zahtevka, prevzelo funkcijo pooblaščenca tožeče stranke in s tem priviligiralo tožečo stranko in ji s tem dalo možnost, da tožbeni bistveno poveča, ob zgoraj navedenem niso utemeljeni. Tožbeni zahtevek, naveden v I. točki izreka izpodbijane odločbe, je tožeča stranka postavila. Postavila je tudi ugotovitveni zahtevek, razviden iz II. točke izreka izpodbijane odločbe, ki pa ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. To pa še ne pomeni, da je samo izoblikovalo dajatveni tožbeni zahtevek v takšnem smislu, kot mu je to očitano v pritožbi. Materialno procesno vodstvo pa je sodišče prve stopnje lahko izvajalo kljub temu, da je tožena stranka v svojih vlogah izpostavljala, da je tožbeni zahtevek nesklepčen.

Glede trditev o plačilu terjatve

23. Pritožnika nadalje navajata, da je iz pravdnega spisa II P 2194/2014 razvidno, da je bila terjatev tožeče stranke na podlagi predhodno sklenjene izvensodne poravnave ter plačila že v celoti poplačana in je torej ugasnila. Intervenient naj bi v navedeni pravdni zadevi z vlogo z dne 7. 7. 2016 predložil dokazila, da je terjatev po sporazumu o pristopu k dolgu z dne 12. 9. 2008 na podlagi sklenjene izvensodne poravnave o ureditvi upniško-dolžniškega razmerja z dne 20. 1. 2009 poplačal in sicer tako, da je plačal dogovorjeni znesek v višini 100.000,00 EUR na račun pooblaščenca upnika, A. A. Iz predmetnega sporazuma in dodatka k sporazumu naj bi izhajalo, da se po plačilu dogovorjenega zneska družba A. d. o. o. in F. F. izrecno odpovedujeta uveljavljanju nadaljnjih terjatev do B., pravnega prednika stranskega intervenienta ter vložitvi izvršbe. Po sklenitvi izvensodne poravnave je intervenient na račun pooblaščenca upnikov A. A. nakazal znesek v višini 100.000,00 EUR, kar naj bi izhajalo iz priložene poizvedbe Banka d. d. o prispetju denarnih sredstev, z dne 7. 3. 2013. Iz te naj bi nedvomno izhajalo, da je bil dne 26. 5. 2009 na računu pravne osebe odvetnika A. A. knjižen znesek v višini 100.000,00 EUR. Ta pa je v pravdi II P 2194/2014 na zaslišanju dne 24. 6. 2019 tudi potrdil, da je zastopal bivše delavce B.-a in da je pridobil vknjižbeno dovoljenje, ter da so ga predložili zemljiškoknjižnemu sodišču. Potrdil je, da je prejel izvirnik zemljiškoknjižnega dovolila, ki pa ga je kasneje izročil svoji stranki. Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da se do navedenih trditev ni opredelilo.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vsa dokazila o plačilu dolga, ki je predmet prednostnega poplačila v tej zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepa o zavarovanju in sklepov o izvršbi, ki so podlaga prijavi terjatve in vloženi tožbi v tej zadevi. Poleg tega je o obstoju terjatve, ki je predmet prednostnega poplačila, že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, izdano v tej zadevi 19. 12. 2018. Ker je sodišče prve stopnje to tudi ugotovilo, očitek pritožnika, da se do njegovih trditev, da je sporni dolg že poplačan, ni opredelilo, ni utemeljen.

Glede lastništva nepremičnine ID znak 0000-2269/2

25. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je glede na to, da je predmet tega postopka uveljavljanje ločitvene pravice tožeče stranke, ki lahko obstoji samo na premoženju stečajnega dolžnika, ugotavljalo, ali je na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko dne 4. 4. 2011 obstajala na sporni nepremičnini lastninska pravica stranskega intervenienta. Ta se je v zvezi s pridobitvijo svoje lastninske pravice skliceval na priposestvovanje in na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (pogodbe). Ugotovilo je, da je bilo o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že pravnomočno odločeno v zadevi naslovnega sodišča XI Pg 667/2013 in je bil zahtevek stranskega intervenienta pravnomočno zavrnjen. Pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom pa je stranski intervenient uveljavljal v postopku II P 2194/2014 naslovnega sodišča, ki se je tekom tega postopka tudi pravnomočno končal tako, da je bil zavrnjen tožbeni zahtevek stranskega intervenienta za ugotovitev, da je lastnik nepremičnine ID znak 0000-2269/2 in da sta neveljavni vknjižbi dveh hipotek na tej nepremičnini v korist tožeče stranke ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, zavrnjen pa je bil tudi podredni zahtevek na ugotovitev, da sta vknjižbi hipotek neveljavni in na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred vknjižbo teh dveh hipotek.

26. Stranski intervenient trdi, da je prvostopenjsko sodišče v zadevi II P 2194/2014 lastništvo nepremičnine reševalo kot predhodno vprašanje in da takšna odločitev velja le za ta konkretni pravdni postopek.

27. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (tretji odstavek 181. člena ZPP). ZPP v tretjem odstavku 181. člena ureja tako imenovani vmesni ugotovitveni zahtevek, katerega namen je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti, da bi torej odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja.7 Če tožnik postavi vmesni ugotovitveni zahtevek in s tem zahteva, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, obstoj tega razmerja ne pomeni več le predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi. Povsem od volje strank pa je odvisno, ali bo sodišče o prejudicialnem pravnem razmerju odločilo z učinkom le za konkretno pravdo ali pa z učinkom pravnomočnosti, kar se bo zgodilo, če bo vložen vmesni ugotovitveni zahtevek.

28. V pravdni zadevi tožeče stranke C. a. d. Beograd, proti toženi stranki 1. D. d. o. o. in 2. E. d. d. - v stečaju, zaradi ugotovitve ničnosti hipoteke, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2194/2014–II, je tožeča stranka takšen vmesni ugotovitveni zahtevek tudi postavila, saj je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožeča stranka C a. d., lastnik parcele št. 2269/2, k. o. 0000 (ID 0001) do celote 1/1, ki v naravi predstavlja nepremičnino na naslovu v Ljubljani, in na njej stoječo stavbo 145. Lastninsko pravico na navedeni nepremičnini je utemeljevala na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa takšno odločitev potrdilo s sodbo II Cp 1346/2020 z dne 15. 9. 2020. Predlogu za dopustitev revizije ni bilo ugodeno.

29. O zatrjevani pridobitvi lastninske pravice na pogodbeni podlagi je bilo torej pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka iz zadeve P 2194/2014-II povzelo in ponovno pojasnilo, zakaj stranski intervenient niti na pravnoposlovni podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice.

30. Ker je bilo torej o zatrjevani lastninski pravici na pogodbeni podlagi že pravnomočno odločeno, ponovna prijava izločitvene pravice na tej podlagi in vložena tožba ne predstavljata ovire za odločitev v tej zadevi.

Glede vpisa hipoteke v zemljiško knjigo

31. Stranski intervenient in tožena stranka sta (stranski intervenient v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2022, tožena stranka pa na naroku dne 6. junija 2022) navedla, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da pri opisu višine terjatve, zavarovane s hipoteko, obresti niso razvidne, niti ni določena njihova dospelost. V zemljiški knjigi je navedeno, da terjatev dospe ob odpoklicu. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 14. in 16. členu določa, da mora vpis hipoteke v zemljiško knjigo obsegati natančen opis vsebine pravice, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis. Tako naj bi bilo poleg višine glavnice terjatve in valute, v kateri je ta izražena, potrebno navesti tudi zapadlost glavnice terjatve in začetek teka obresti. Skliceval se je na sklep VSL II Cp 1956/2011, v katerem naj bi sodišče izpostavilo, da se mora glede obresti v zemljiški knjigi navesti „glej opis“ ter pod dodatnim opisom navesti, da je hipoteka ustanovljena v zavarovanje upnikove terjatve s pripadki, kot je določno opisano v izreku sklepa o zavarovanju ali izvršbi. Zakon naj bi torej za vpis hipoteke na obrestih zahteval natančen opis terjatve tudi glede zamudnih obresti. Glede na navedeno in na podlagi vpogleda v zemljiškoknjižni izpisek nepremičnine ID znak 0000-2269/0, naj bi nesporno izhajalo, da hipoteka na zamudnih obrestih ni bila pridobljena.

32. Pravica, ki se vpiše v zemljiško knjigo, se v skladu s splošnim pravilom iz 14. člena ZZK-1 vpiše tako, da se označi vrsta te pravice (prvi odstavek 14. člena ZZK-1). Če je zaradi določne opredelitve pravice to potrebno, se vpiše tudi natančen opis vsebine pravice kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis (četrti odstavek 14. člena ZZK-1). Hipoteka pa se po posebnem pravilu iz 16. člena ZZK-1 vpiše tako, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko: 1. višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena, 2. če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi tudi podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis, 3. če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh pogodbenih obresti in začetek teka teh obresti, 4. zapadlost glavnice terjatve: - če je zapadlost določena z rokom, se vpiše podatek o zadnjem dnevu tega roka, - če se glavnica plačuje v več obrokih, se vpiše podatek o zadnjem dnevu roka zapadlosti zadnjega obroka, - če je zapadlost terjatve odvisna od odpoklica upnika, se vpiše ta podatek. Če je opis pravice preobsežen, se v skladu s četrtim odstavkom 14. člena ZZK-1 v vpisu navede mesto v listini, kjer je ta vsebina podrobneje opisana.

33. V danem primeru je tožeča stranka pridobila sporno hipoteko na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi opr. št. 2890 In 695/2010-6 in sklepa Okrajnega sodišča v G. z dne 24. 3. 2010, opr. št. 0865 Z 41/2010 (drugi odstavek 87. člena ZZK-1). V zemljiški knjigi je pri nepremičnini katastrska občina 0000, parcela 2269/2 (ID 0001), pri vknjižbi hipoteke pod ID pravice 0002 pod vsebino pravice navedena terjatev v višini 86.344,07 EUR, tip dospelosti: 2 - do odpoklica, pod dodatni opis terjatve pa znesek 86.344,07 EUR ter navedba, da se na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 3. 2010, opr. št. 0865 z 41/2010 vknjiži hipoteka za zavarovanje denarne terjatve upnika v višini 86.344,07 EUR s pripadki. Pri vknjižbi hipoteke pod ID pravice 0003 pa je navedena terjatev 86.344,07 EUR, pod obresti tekst „s pripadki“, tip dospelosti: 2 - do odpoklica, pod dodatni opis pa tekst: „ Na podlagi sklepa o izvršbi z dne 16. 6. 2010, opr. št. 2890 In 695/2010-6“. Ker sta v dodatnem opisu v skladu s četrtim odstavkom 14. člena ZZK-1 navedeni listini – sklepa, kjer je vsebina pravice natančno opredeljena, ni mogoče pritrditi pritožniku, da hipoteka na zamudnih obrestih ni bila pridobljena. Na zadevo VSL II Cp 1956/2011 (sklep z dne 30. 11. 2011) pa se tožena stranka in stranski intervenient neutemeljeno sklicujeta, saj ta ni primerljiva z obravnavano.

34. Ob povedanem se izkaže, da pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta zoper III. točko izreka sodbe ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

35. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**K pritožbi tožeče stranke, tožene stranke in stranskega intervenienta zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka)**

36. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom na ugotovitev terjatve, da je v delu zahtevka tožbo umaknila, da ni uspela z ugotovitvenim zahtevkom glede ločitvene pravice na sporni nepremičnini, da pa je uspela z dajatvenim zahtevkom v tem delu ter da je bil glede preostalega zahtevka na ugotovitev ločitvene pravice in prednostnega poplačila iz drugih nepremičnin postopek po umiku tožbe ustavljen. Navedlo je, da tožeča stranka ni ločeno opredelila vrednosti spora za posamezne dele svojega tožbenega zahtevka, zato jih ni mogoče ločiti. Zato je odločilo, da tožeča stranka, tožena stranka in intervenient nosijo vsak sam svoje stroške postopka.

37. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.066.130,31 EUR in ločitvene pravice do poplačila terjatve v enaki višini. Kot vrednost spornega predmeta je navedla znesek 3.066.130,31 EUR in glede na ta znesek tudi priglasila stroške. Ker pri ugotovitvenih zahtevkih, ki veljajo za nedenarne, pravni in ekonomski interes nista vedno enaka (del zahtevka je ugotovitveni), je znesek 3.066.130,31 EUR treba upoštevati pri odmeri stroškov glede na celoten uspeh tožeče stranke v pravdi, ne glede na to, da tožeča stranka ni ločeno opredelila vrednosti spora za posamezne dele svojega tožbenega zahtevka. Z zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve je tožeča stranka skoraj v celoti uspela, saj je uspela glede zneska 2.924.129,58 EUR (2.812.771,07 EUR + 111.358,51 EUR). Ker je o stroških glede preostalega dela zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve, s katerim tožeča stranka ni uspela, pritožbeno sodišče že odločilo, z odločbo I Cpg 745/2018 z dne 19. decembra 2018, je pri tej odmeri stroškov upoštevalo, da je s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve tožeča stranka uspela 100 %. V zvezi s prerekano ločitveno pravico pa je tožeča stranka uspela z zahtevkom za prednostno poplačilo terjatve iz 23 nepremičnih, ni pa uspela z zahtevkom za prednostno plačilo terjatve iz 16 nepremičnin, kar predstavlja 59 % uspeh. Skupni uspeh tožeče stranke v pravdi je torej 79,50 % (159 % : 2), tožene stranke pa 20,50 %. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 59 % njenih pravdnih stroškov.

38. Pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo uporabiti določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ker tožbeni zahtevek ni bil določen niti določljiv, pa pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Tožeča stranka je namreč prijavila terjatev v skladu z 2. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP in prijavi priložila obračune obresti, medtem ko obrestnega dela terjatve, katere ločeno poplačilo je zahtevala, ni določno postavila. Vendar pa tožena stranka prijavljene terjatve iz razloga po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP niti ni prerekala.8 Ugovor v tej smeri je podala šele tekom te pravde. In ker je bil to le eden izmed ugovornih razlogov, zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče odločilo o stroških postopka glede na dosežen uspeh pravdnih strank v tem postopku.

39. Stroški tožeče stranke znašajo 32.412,35 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za postopek v višini 9.327,50 EUR (tarifna št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi - ZodvT), nagrado za dva naroka v višini po 8.610,00 EUR (tarifna št. 3102 ZodvT), 20,00 EUR za materialne stroške ter 22% DDV v višini 5.844,85 EUR. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 59 % njenih stroškov, kar znese 19.123,28 EUR.

40. Stranski intervenient nosi sam svoje pravdne stroške, saj tožena stranka z ugovorom, ki se je nanašal na ločitveno pravico na nepremičnini ID znak: 0000-2269/2-0, glede katerega se ji je v pravdi pridružil, ni uspela.

41. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta9 zoper stroškovno odločitev zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 19.123,28 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, stranski intervenient pa svoje pravdne stroške nosi sam.

**Glede pritožbenih stroškov**

42. Ker tožena stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžna povrniti 8.479,00 EUR pritožbenih stroškov. Ti so odmerjeni glede na višino tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi (2.391.519,29 EUR) in predstavljajo nagrado za narok (tarifna številka 3212 ZodvT) v višini 6.930,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV v višini 1.529,00 EUR. Stroške odgovorov na pritožbe stranki nosita sami, saj z njimi nista pripomogla k rešitvi teh (prvi odstavek 155. člena ZPP).

43. Stroški so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih, v skladu z določbami ZodvT.

1 Prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2005 – 2009, str. 288. 2 Prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, stran 443. 3 Tako Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005 – 2006, stran 588. 4 Prav tam, stran 586. 5 Prav tam, stran 588. 6 Glej 9. pripravljalno vlogo tožeče stranke in obračune obresti v prilogi A98. 7 Prav tam, stran 160. 8 Kot je to razvidno iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 9. 2. 2012 (p.d. 2474, prijava pod 1367). 9 Stranski intervenient zoper stroškovno odločitev ni podal nobenih pritožbenih razlogov.