Jedro

Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal obstoj ustnega dogovora s toženko o urni postavki v letih 2017, 2018 in 2019. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plačah v vtoževanih mesecih, ko toženka tožniku plače ni izplačala v skladu z ustnim dogovorom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razlike v plači za mesece maj 2017, maj 2018 in maj 2019 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Kar je zahteval tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dokaz, ki ga zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati. Nadalje sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba temelji na zmotnem dejanskem zaključku, da naj bi tožnik dokazal, da sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne odražajo resničnega dogovora o plačilu in da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o neto urni postavki 9,00 EUR, 9,50 EUR in 10,00 EUR. Stranki sta namreč sklenili več pogodb o zaposlitvi, iz katerih izhaja dogovorjena višina plače. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, iz katerih dokazov izhaja, da je bila med strankama dogovorjena urna postavka 9,00 EUR in 10,00 EUR. Plačilne liste takega dogovora ne potrjujejo. Morebitne razlike ali nedoslednosti v plačilnih listah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne dokazujejo takega dogovora o urnih postavkah. Izjemo predstavlja le tožnikova izpoved, ki pa nima posebne dokazne teže. Meni, da bi morali razlogi sodbe vsebovati pojasnilo, kako je mogoče dogovor o urni postavki razbrati iz plačilnih list in kolikšno je bilo domnevno prikrajšanje tožnika v posameznem mesecu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo tudi listini - evidenci opravljenih ur za meseca januar in februar 2018, ki ju je tožnik v spis vložil že po prvem naroku za glavno obravnavo. Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v prvem odstavku 286. člena res določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Vendar pa v tretjem odstavku tega člena tudi določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da dopustitev tega dokaza, ki ga je tožnik v spis vložil dne 21. 3. 2023, ni v ničemer zavlekla spora. Dne 19. 4. 2023 je bil namreč razpisan in izveden še en narok za glavno obravnavo, toženka pa je imela dovolj časa, da se je o tem dokazu, ki ji je bil vročen 31. 3. 2023, lahko izjavila. Tudi sicer pa ne gre za bistven dokaz, kot to navaja pritožba, saj se predloženi evidenci ne nanašata na vtoževano obdobje.

6. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj skladni. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal obstoj ustnega dogovora s toženko o urni postavki v višini 9,50 EUR v letu 2017 in 10,00 EUR v letih 2018 in 2019. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP. Zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plačah v vtoževanih mesecih, ko toženka tožniku plače ni izplačala v skladu z navedenim ustnim dogovorom.

8. Obstoj navedenega dogovora in višino urne postavke potrjuje jasna in skladna tožnikova izpovedba, ki je tudi dokaz (257. člen ZPP). Pravilna je nadaljnja obrazložitev izpodbijane sodbe, da toženka nasprotnega - neobstoj takšnega ustnega dogovora oziroma obstoj dogovora o nižji urni postavki - ni dokazala. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinim trditvam o v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni višini plače. Ne le zaradi že omenjene tožnikove izpovedbe. Tako iz toženkinih trditev kot iz izpovedi njenega prokurista namreč izhaja, da plača v pogodbi o zaposlitvi ni bila fiksno določena, saj je delavcem izplačevala višje plače. Vendar pa toženka ni dokazala, da bi bilo takšno višje plačilo posledica zatrjevane nagrade za dobro opravljeno delo. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Ker toženka tudi ni znala pojasniti razlik v urnih postavkah na tožnikovih plačilnih listah, ki so se iz meseca v mesec spreminjale, in mesečnih razlik v dodatku za delo v tujini (za isti obseg delovnih ur), česar pritožba tudi ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene oziroma narejene tako, da je tožnik (na račun prilagojene višine urne postavke in dodatka za delo v tujini kot tudi prevoznih stroškov) prejemal takšno neto plačo, kot je bila ustno dogovorjena (upoštevaje tudi evidence o dejansko opravljenih urah), razen za vtoževane tri mesece, ko jo je prejel v nižjem znesku, ker mu je bil takrat hkrati s plačo izplačan tudi regres za letni dopust. Da so bile plačilne liste sestavljene na podlagi posredovanega neto zneska, ki ga je moral vsak delavec prejeti, pa je nenazadnje izpovedal tudi prokurist toženke.

9. Vse navedeno je jasno in natančno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o nedokazanosti tožnikovega zahtevka za plačilo razlik v plači glede na zatrjevan ustni dogovor. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kolikšno je bilo tožnikovo prikrajšanje. Izračun tožnikovega prikrajšanja v vtoževanem obdobju oziroma višina ugodenega dela tožbenega zahtevka je natančno obrazložena v točkah od 20 do 22 izpodbijane sodbe.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).