Jedro

Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega R.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 29. 8. 2016 zavrnilo predlog pooblaščenca obsojenega R.Š. za nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 6635/2014. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da izrečeno kazen obsojencu nadomesti z izvrševanjem dela v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo do listin, ki so bile priložene k predlogu za nadomestitev kazni zapora, so pa v zvezi z odločilnimi dejstvi, kot jih je v tem predlogu navajal. 5. Kot to izhaja iz razumljivih razlogov v 2. točki obrazložitve sklepa in nenazadnje iz same pritožbene obrazložitve, so bile zgornje listine sestavni - podporni del navedb, s katerimi je pritožnik za obsojenca utemeljeval predlagano nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Do navedb se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa v celoti opredelilo, kar pomeni, da se je, čeprav posredno opredelilo še do listin, ki so navedbe podpirale. Glede tega po pregledu razlogov sklepa ne more biti nobenega dvoma in je bilo zato pritožnika v povzetih pritožbenih prizadevanjih zavrniti.

6. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP v pritožbeni obrazložitvi ni konkretizirana, z navedbo o kršenih zakonskih pogojih za nadomestno izvršitev kazni zapora pa pritožnik meri na kršitev iz 4. točke tega člena. Toda kršitev v nadaljevanju ni obrazložena, zaradi česar je razumeti, da je uveljavljana v posledici zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To ni mogoče, ker gre za dva različna pritožbena razloga z različnimi posledicami in ne za razloga, ki bi izhajala eden iz drugega ali se celo medsebojno povzročala.

7. Po pritožbeni obrazložitvi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bilo upoštevano, da mora obsojeni po sodbi v drugi zadevi izpolniti posebni pogoj, česar v primeru nenadomeščene kazni zapora ne bo mogel storiti, kot ne bo mogel po sodbi v tretji zadevi opraviti del v splošno korist, kakor tudi ravnati po sklenjeni poravnavi v četrti zadevi in oškodovancu plačati dolgovani znesek. Končno, dejansko stanje po pritožbeni obrazložitvi ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker so bili zadnji trije obsojenčevi otroci rojeni šele po tem, ko je ta prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj, ker mu je bil sin kot otrok s posebnimi potrebami dodeljen iz pristnih razlogov, ker je obsojeni zaposlen, in ker od leta 2011 ni storil nobenega novega kaznivega dejanja.

8. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila. Tako namreč pritožnik po povzeti pritožbeni obrazložitvi razume nepopolno ugotovljeno stanje, kar pa ni pravilno. Posledice zaradi nenadomeščene kazni zapora niso nič drugega kot prihodnja dejstva, ki jih po naravi stvari pred odločitvijo ni mogoče ugotoviti, temveč je nanje z večjo ali manjšo možnostjo zmote le domnevati.

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom niti glede pravilnosti ugotovljenih dejstev. Po razumljivih razlogih sklepa, ocena sodišča prve stopnje temelji na večih okoliščinah, katerih pomen ne more biti enak. Glede na obsojenčevo obsežno predhodno kaznovanost je prav, da je bil dan večji poudarek tej okoliščini kot dejstvu, da je obsojeni od 22. 6. 2016 zaposlen in prav je, da sodišče prve stopnje v zvezi z otroci in obsojenčevim odnosom do kaznivih dejanj, ni razlikovalo med obdobjem, ko je obsojeni izvrševal kazniva dejanja in obdobja, ko se je po pritožbenih zatrjevanjih odločil, da bo s tem prenehal. Sledeč pritožbeni obrazložitvi namreč ni jasno, čemu so ga zadnji trije otroci od izvrševanja kaznivih dejanj odvrnili, prvi trije pa ne. Drugače je glede sina s posebnimi potrebami, ko se je obsojeni, različno kot pri zaposlitvi, dejansko še preden je bil podan predlog za nadomestitev kazni zapora, aktivno vključil v urejanje sinovega položaja (priloge B7), vendar je to edina okoliščina, ki sama zase prej ocenjenih ne more preseči. Še zlasti, ker obsojeni zadnjega kaznivega dejanja ni storil leta 2011, ampak 2013, ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaveden še v seznamu vodenih postopkov na Oddelku za prekrške Okrajnega sodišča v Mariboru, česar pritožnik ni omenjal, in ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče mimo dejstva, da so bile obsojencu dane določene priložnosti že z izrečenimi pogojnimi obsodbami, pa tedaj ustvarjena pričakovanja sodišč, kasneje niso bila izpolnjena.

10. Končno, če so bila pritožbena zatrjevanja o obdolženčevi zaposlitvi izključno usmerjena v zavrnitev nadomestitve kazni zapora z njenim izvrševanjem ob koncu tedna, je treba opozoriti na namen tovrstne nadomestitve. Gre namreč za preprečitev trganja obsojenčeve socialne mreže, ki je v času odločitve o nadomestitvi, z zaposlitvijo že vzpostavljena in ne mreže, ki šele bo vzpostavljena, in ki je torej v času odločitve ni mogoče pretrgati.

11. Glede na to, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se pritožbeno sodišče moralo posebej opredeliti, je o pritožbi pooblaščenca obsojenega R.Š. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Ker je obsojenec oče šestih otrok, ga je pritožbeno sodišče, skladno s pooblastilom iz 11. točke Zakona o sodnih taksah, plačila le-te oprostilo.