Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji le v delu, v kolikor je bila odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti priznana v nižjem znesku od 800.000,00 SIT. Na prvi in drugi stopnji priznana odškodnina iz navedenega naslova v višini 400.000,00 SIT je premalo upoštevala dve pravno odločilni okoliščini in sicer, da predstavlja poškodba ob prometni nezgodi sprožilni moment za težave v hrbtenici in da je bil prvi tožnik star šele 21 let, ko je prišlo do navedenih težav in zaradi česar bo škodne posledice trpel znaten del življenja. Ustrezno ovrednotenje teh okoliščin pa utemeljuje po presoji revizijskega sodišča odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 800.000,00 SIT.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi M. K. spremeni tako, da se glasi: "Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožniku M. K. še nadaljnjo odškodnino 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1995 dalje do plačila in nadaljnje stroške postopka prve stopnje 46.222,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1995 dalje, vse v 15 dneh.

Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 24.480,00 SIT in stroške revizijskega postopka 24.480,00 SIT, oba zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1997 dalje v 15 dneh." V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženima strankama, da morata nerazdelno plačati prvemu tožniku 1,338.319,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, drugemu tožniku pa 326.027,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 193.041,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožečih strank zoper odločbo o stroških delno ugodilo in priznalo tožnikoma nadaljnje stroške postopka 18.749,00 SIT, medtem ko je pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi tožnik M. K. iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina. V reviziji izvaja, da so odškodnine za vse tri oblike uveljavljane škode to je za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prenizko priznane. Pri odškodnini za telesne bolečine je premalo upoštevana tako intenzivnost kot trajanje telesnih bolečin in predvsem okolnosti, da bo telesne bolečine trpel še v bodoče. Čeprav je bil strah kratkotrajen pa je bil zelo intenziven in zato je utemeljena celotna zahtevana odškodnina 250.000,00 SIT za to obliko škode.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 400.000,00 SIT je prenizka, ker ni upoštevano, da je bil tožnik ob poškodovanju star šele 21 let, da bo moral posledice nositi vse nadaljnje življenje, da se bo moral varovati raznih preobremenitev in športnih aktivnosti in da je bila poškodba sprožilni moment za težave, povezane s spondilozo 5. ledvenega vretenca.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o vloženi reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Pri ocenjevanju utemeljenosti revizije mora revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki jih revizija uveljavlja, pri tem pa paziti po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopkih na drugi ali prvi stopnji v tem primeru ni bila zagrešena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga prvi tožnik uveljavlja izrečno, je po njegovih izvajanjih podan zato, ker naj bi bila odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode odmerjena prenizko. V postopkih na drugi in prvi stopnji je bila prvemu tožniku priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 800.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT. Iz ugotovitev navedenih sodišč izhaja, da je prvi tožnik utrpel pri prometni nezgodi udarnine po glavi, na desnem zapestju in na ledvenem križnem delu hrbtenice, ki so bile lahkega značaja. Telesne bolečine je navedeni tožnik trpel in sicer srednje intenzivnosti 5 do 7 dni, zmerne en mesec, medtem ko bo imel občasne bolečine tudi v bodočnosti. Bolečnost v zapestju se bo umirila, medtem ko je spondiloza 5. ledvenega vretenca posledica motenj v razvoju vretenc, ki je povzročila zaradi udarca v hrbtenico bolečinsko simptomatiko. Udarec v hrbtenico je bil tako sprožilni moment za bolečinski sindrom v križu, zaradi katerega se mora tožnik doživljenjsko izogibati vsem stalnim ali prekomernim obremenitvam hrbtenice v predklonu. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je 80 % sedanjih težav v križu pripisati spondilozi 5. ledvenega vretenca, 20 % pa posledicam poškodbe. Primaren strah je imel tožnik lahko v trajanju do 40 sekund, sekundarni strah pa je trpel zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja.

Navedene in ostale ugotovitve, ki izhajajo iz sodb sodišč druge in prve stopnje, so bile predmet pravne presoje, ki je morala biti opravljena na podlagi določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu 1. odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in drugo, pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevkih upošteva sodišče pomen prizadetih dobrin in namen odškodnin, kot tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnino za bodočo negmotno škodo pa prisodi sodišče v skladu z določilom 203. člena ZOR, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji le v delu, v kolikor je bila odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti priznana v nižjem znesku od 800.000,00 SIT. Na prvi in drugi stopnji priznana odškodnina iz navedenega naslova v višini 400.000,00 SIT je premalo upoštevala dve pravno odločilni okoliščini in sicer, da predstavlja poškodba ob prometni nezgodi sprožilni moment za težave v hrbtenici in da je bil prvi tožnik star šele 21 let, ko je prišlo do navedenih težav in zaradi česar bo škodne posledice trpel znaten del življenja. Ustrezno ovrednotenje teh okoliščin pa utemeljuje po presoji revizijskega sodišča odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 800.000,00 SIT, zaradi česar v skladu z določilom 1. odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino iz navedenega naslova za 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje. V preostalem delu pa je revizijo prvega tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je sedaj priznana, ni utemeljena, ker je obseg telesne prizadetosti po poškodbi le majhen in ker je te posledice možno ob upoštevanju vseh značilnosti primera le v majhni meri pripisati sami poškodbi ob nezgodi. Pri odškodnini za telesne bolečine so bile upoštevane v zadostni meri vse specifičnosti tožnikovega primera, vključno z bodočimi bolečinami in višja odškodnina iz tega naslova nima podlage v zakonu. Ista ugotovitev velja tudi za odškodnino za strah, pri čemer je potrebno poudariti, da je tožnik trpel intenziven strah le nekaj trenutkov, medtem kot tako imenovani sekundarni strah prav tako ni dajal podlage za priznanje višje odškodnine. Revizijsko sodišče je zato v teh delih revizijo prvega tožnika zavrnilo.

Ker je zaradi delno zvišane odškodnine uspeh tožeče stranke v pravdi večji kot pa je bil upoštevan pri dosedanjih odmerah stroškov, je revizijsko sodišče deloma poseglo tudi v stroškovni izrek. Zaradi zvišanja odškodnine je uspeh tožeče stranke v postopku 61,50 %. Tak uspeh utemeljuje priznanje stroškov tožeče stranke na prvi stopnji v višini 269.709,00 SIT, stroškovni zahtevek toženk pa se temu ustrezno zniža in je utemeljen v višini 11.697,00 SIT. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v višini 258.012,00 SIT ter ji gre še nepriznana razlika 46.222,00 SIT. Hkrati gre tožeči stranki povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov, odmerjenih od zneska 400.000,00 SIT in sicer v obeh primerih v višini po 24.480,00 SIT v skladu z odvetniško tarifo. Toženi stranki morata zato tožeči stranki povrniti stroške postopkov na drugi stopnji in v revizijskem postopku po 24.480,00 SIT, obakrat z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere teh stroškov dalje (21.8.1997). Stroškovna odločitev temelji na 2. odstavku 166. in 154. člena ZPP.