Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni pogojev za uvedbo postopka, če že iz zahteve za denacionalizacijo izhaja, da tožnik ni pravni naslednik upravičenca.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine Velenje, s katerim je zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč, sklicujoč se na 4. odstavek 66. člena ZUP. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je iz listin razvidno, da predmetne nepremičnine niso bile podržavljene pravnemu predniku tožnice, ker ni bil lastnik nepremičnin v času podržavljenja. Pravni prednik tožnice je bil lastnik teh nepremičnin kratek čas od 3.5.1910 dalje, dne 22.9.1910 pa so prešle na novega lastnika F.P., kar izhaja iz zemljiškoknjižnih vložkov. Med P.J. in F.P. je obstajal sodni spor glede zemljišč, ki je bil končan in je zato bila zaznamba spora v zemljiški knjigi izbrisana 19.5.1914. Nepremičnine so fizične osebe pridobile s kupoprodajnimi pogodbami z dne 7.10.1929 in 31.1.1939, torej še pred letom 1940 in so bile le tem tudi kasneje podržavljene. Glede teh dejanskih ugotovitev je sklepanje upravnega organa pravilno, saj ni pravnega temelja za uvedbo denacionalizacijskega postopka, ker so po 1. odstavku 3. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi v tem členu taksativno naštetih pravnih predpisov oziroma zakonov. Prav tako ni pravne podlage po 4. členu ZDen, ker zemljišča niso bila podržavljena z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo res še ni bila lastnica, ker je postopek za priznanje lastninske pravice v teku. Obstojajo namreč dokazi, da je bil prenos lastništva od očeta tožeče stranke, tedanjega lastnika, na F.P. ničen, ker temelji na ponaredbi. Zato so vsi kasnejši prenosi do podržavljenja nični. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in tudi, naj se naloži toženi stranki, da s svojo odločitvijo glede vrnitve nepremičnin počaka vse do dokončne odločitve o lastninski pravici med podržavljenjem in vse dotlej, da tožeča stranka pridobi status denacionalizacijske upravičenke.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Po pravilni dejanski ugotovitvi, da nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, niso bile podržavljene pravnemu predniku tožeče stranke, ker le - ta v času podržavljenja ni bil lastnik teh nepremičnin, tega dejstva pa tudi tožeča stranka v tožbi ne prereka, je pravilno sklepanje, da pravni prednik tožeče stranke pok. J.P. ni upravičenec. Po 1. odstavku 3. člena ZDen so upravičenci osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi v tem členu taksativno naštetih predpisov. Ker tudi tožnica ni izkazala, da je upravičenka, torej da ima aktivno legitimacijo stranke, ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Zato je pravilno, da je upravni organ tožničino vlogo zavrgel, vendar ne na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP, na katerega se je napačno skliceval in čemur je tožena stranka tudi pritrjevala. Ker iz vloge in njenih prilog izhaja, da zahteve ni vložila upravičena oseba, pomeni, da ni bilo pogojev za uvedbo postopka po 2. odstavku 125. člena ZUP. Čeprav tožena stranka te napake ni odpravila, pa to ne vpliva niti na odločitev v stvari, niti na zakonitost izpodbijane odločbe.
Prav tako pa tudi tožničini ugovori ne morejo vplivati na pravilno odločitev tožene stranke. Tožnica ni predložila dokaza za navedbe, da je prenos lastninske pravice posledica kaznivega dejanja in da so zemljiškoknjižni vpisi napačni. Zato tožnica s tožbo ne more uspeti.
Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).