Jedro

Tožnik v tem sporu primarno uveljavlja kršitev pravic pri zaposlovanju in v tej zvezi zahtevek za razveljavitev izbirnega postopka za zasedbo delovnega mesta računalnikar - organizator informacijskih dejavnosti, učitelj izbirnih predmetov iz računalništva pri toženi stranki, podrejeno pa odškodnino zaradi diskriminacije na podlagi invalidnosti. Tožnik je glede primarnega zahtevka izbire kandidata skladno z določbo 5. člena ZST-1 dolžan ob vložitvi tožbe plačati predpisano sodno takso. Takšen zahtevek je potrebno po določilih ZST-1 uvrstiti med postopke o individualnih delovnih sporih, o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave. Plačilo sodne takse predstavlja procesno predpostavko, da lahko sodišče začne postopek in o zahtevku meritorno odloči. Ker tožnik v konkretnem primeru kljub pozivu, da poravna podpisano takso za tožbo, tega ni storil, je potrebno skladno z določbo 2. odstavka 105. a. člena ZPP tožbo šteti za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo umik tožbe, saj tožnik ob njeni vložitvi in nadalje tudi po roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni plačal sodne takse, ki mora biti poravnana po predpisih o sodnih taksah.

Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. V tožbi uveljavlja tako zahtevek zaradi neizbire kandidata kot zahtevek zaradi plačila odškodnine, pri čemer navaja, da za premoženjski zahtevek ni predpisano plačilo sodne takse. Sodišče samo zavlačuje odločanje o očitni in dokazani goljufiji delodajalca. Kršitev pravic pri zaposlovanju je kaznivo dejanje. V zadevi izbire kandidata ni bil enakopravno obravnavan, kar predstavlja kršitev 23. člena Ustave RS. V pritožbi se sklicuje na več stališč iz sodne prakse v zadevah, ko je bilo odločeno o podobnih vprašanjih, ki se nanašajo na plačilo taksne obveznosti. Poleg tega navaja, da je tožena stranka o njegovi kandidaturi za razpisano mesto odločila v nasprotju z zakonom in podzakonskimi predpisi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, saj v sporni zadevi to ni bilo uporabljeno. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot v zvezi z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz tožbe je razvidno, da tožnik v tem sporu primarno uveljavlja kršitev pravic pri zaposlovanju in v tej zvezi zahtevek za razveljavitev izbirnega postopka za zasedbo delovnega mesta računalnikar - organizator informacijskih dejavnosti, učitelj izbirnih predmetov iz računalništva pri toženi stranki, podrejeno pa zaradi možne diskriminacije na podlagi invalidnosti odškodnino v višini 12 bruto plač učitelja za plačilni razred 35. Tožnik je glede primarnega zahtevka izbire kandidata skladno z določbo 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) dolžan ob vložitvi tožbe plačati predpisano sodno takso. Takšen zahtevek je potrebno po določilih ZST-1 uvrstiti med postopke o individualnih delovnih sporih, o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave. Glede tega je potrebno poudariti, da predstavlja plačilo sodne takse procesno predpostavko, da lahko sodišče začne postopek in o zahtevku meritorno odloči. Ker tožnik v konkretnem primeru kljub pozivu, da poravna podpisano takso za tožbo, tega ni storil, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 2. odstavka 105. a. člena ZPP pravilno odločilo, ko je štelo tožbo za umaknjeno in v sporu postopek ustavilo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na presojo tožbenih zahtevkov, za odločitev niso pomembni, saj v sporu še niso bili obravnavani po vsebini.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o morebitnih pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.